Če je pod drugo in tretjo mišljeno to, kar pravi SSKJ, potem je pristop vsekakor napačen. V slovarju na strani 554 je zapisano, da je grafologija "proučevanje, ugotavljanje človekovega značaja iz njegove pisave". Takšno proučevanje in ugotavljanje človekovega značaja je v določenem pomenu in smislu uporabljeno, kadar se pri kadrovanju ali partnerskem svetovanju kdo odloči za takšen poskus ocenjevanja svojih vrlin in drugih manj prijetnih značajskih potez. Pa še v tem primeru mora takšna analiza sloneti na znanstvenem eksperimentu. Se pravi, da mora biti preverljiva in omogočati primerjavo ter oceno z drugimi psihološkimi testi in tehnikami.

Subjektivnost je moteča

Samo zamišljamo si lahko, kako bi bilo v praksi, če bi odločanje o krivdi prepustili tovrstnim disciplinam s področja izrazne psihologije, kamor po Ludwigu Klagesu spada tudi grafologija. Pa že sam utemeljitelj nemške šole v grafologiji ni imel preveč znanstvene sreče, saj je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, kot docent na univerzi v Berlinu, zapisal, da se manjvrednost judovske rase vidi že iz njihove pisave. S tem je sam vrgel kamen v zrcalo znanosti, v katerem se je do tedaj grafologija kot taka še ogledovala. Vsekakor pa je bil to velik "znanstveni prispevek" k holokavstu. Ludwig Klages je še vedno prisoten v vsej nemški povojni literaturi o grafologiji in očitno njegove zle ugotovitve niso nikogar dovolj streznile.

Anton Trstenjak mi je pripovedoval, da pa je Klages vsekakor pomemben nosilec razvoja grafologije kot znanstvene discipline, saj je uvedel dialektiko pri ocenjevanju posamičnih vrst pisav. Klages je na primer za girlandno pisavo odprtih lokov črk predpostavljal, da gre za pisce, ki so po svoje odprti za dojemanje novosti, po drugi strani pa tudi lahko preveč sugestibilni za vplive, ki prihajajo od zunaj. Po njegovem je bilo vse odvisno od oblikovnega nivoja (Formniveau), ki je ali pa ni prisoten in po katerem se sodi, ali bomo pisavo uvrstili v negativno ali pozitivno. Torej, če so girlande v pisavi brez oblikovnega nivoja, je ta oseba sugestibilna, hitro spreminjajočih se odločitev, stališč in mnenj, odvisno pač od tega, pod katerim vplivom je trenutno.

Ta ekskurz v Klagesovo grafologijo je po svoje nujen, ker dokazuje, da je uvrščanje in razvrščanje glede na pozitivni ali negativni predznak odvisno zgolj od posameznikove ocene katerekoli pisave. Bolj znanstvena metoda, ki dopušča tudi matematično vrednotenje posamičnih parametrov v pisavah, je metoda Bernhardta Wittlicha, ki je začel svojo metodo razvijati v štiridesetih letih dvajsetega stoletja in jo dokončal nekje v sedemdesetih. Ta je vsekakor bolj sofisticirana in v primerjavi s psihološkimi testi daje večjo stopnjo pokritosti kot vse dotedanje. Kakor so že matematični izračuni fiksni, pa je mogoče interpretacijo vedno modelirati po subjektivnem odnosu do teh in takšnih lastnosti, ki so prisotne v posamičnih pisavah. Če gledamo na razmerje med takšnim grafološkim analitikom in pisavo z vidika psihoanalize, bi lahko rekli, da gre v neki meri za kontratransferno situacijo, ko se "analitik" odziva na pacientov transfer, ki ga v tem primeru predstavlja pisava. Seveda ne po svoji vsebini, ali pač tudi, zato pa toliko bolj po projekciji določenih lastnosti, ki so lastne tudi takšnemu grafologu.

Prikrit vstop grafologije v pravosodje

Ko je leta 1871 Jean Hyppolyte Michon dal proučevanju pisav ime grafologija, je tudi zapisal, "da bi lahko sodstvo presojalo tudi na temelju duhovnega in moralnega stanja obtoženca". Mogoče je bila Michonova želja nekoliko upoštevana leta 1894, ko so "ugotovili", da je Alfred Dreyfus avtor teksta, ki naj bi predstavljal veleizdajo. Dve leti kasneje pa je dvanajst izvedencev iz različnih držav ugotovilo, da pisec spornega teksta ni bil Dreyfus, ampak Bordereau. Mogoče je bila prva presoja nekoliko v stilu Michonovih "moralnih odklonov", kdo ve? Vsekakor pa so presoje značajev, temperamentov in drugih osebnostnih lastnosti izjemno nevarno početje.

Anekdotično, vendar resnično, pa je bilo ugotavljanje značajskih lastnosti iz nekega rokopisa, ki je bilo naloženo petim različnim francoskim grafologom v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Kar trije od njih so menili, da gre za nevarnega zločinca, ki je za družbo vse prej kot koristen, na koncu pa so jim povedali, da gre za tekst redovnice, ki je bila takrat že prišteta med blažene.

Težave z izrazjem

Mogoče je res v kakšnem značaju tudi veliko vzgibov nezavednega, ki temeljijo na prikriti agresiji, nevrotičnosti ali neprilagojenosti, toda prav superego ali nadjaz bo odločil, kateri impulz bo cenzor - ego - prepustil iz podzavestnega okolja v zavestno sfero. Zato sam obstoj morebitnih destruktivnih lastnosti nekoga še ne govori za utemeljeno skrb o njihovi uresničitvi. Zato sodstvo ne bi smelo in ne bo smelo nikogar kaznovati zaradi njegovih bolj ali manj bogatih nezavednih vsebin, ki se morda nikoli ne bodo manifestirale v resničnem življenju. Značajska in s tem moralnoteoretična ocenjevanja posameznikov, izhajajoča iz grafoloških ali drugih, morda celo astroloških vsebin, ne morejo biti dokazno sredstvo. Poskusi, da bi tovrstne discipline, velikokrat tudi s pridihom ezoterike, stopile skozi vrata sodišč, morajo biti ustavljene. Nihče ne more in ne sme biti kaznovan, ker ima grd značaj, če ni storil očitanega kaznivega dejanja.

Čeprav vsi vemo, ali bi vsaj morali vedeti, da tovrstne osebnostne analize niso temelj za presojo, pa se v naši sodni praksi še vedno uporablja napačen izraz "grafologija" za forenzično preiskovanje pisav, ki s prvo nima nobene zveze. Še v času skupne države in njene predhodnice se je po prvi svetovni vojni ta izraz udomačil, čeprav se je že takrat vedelo, da gre za imensko novodobno "forenzično preiskovanje pisav". In tako še dandanes na sodiščih govorijo in novinarji poročajo, da bo moral sodni izvedenec za "grafologijo" preveriti verodostojnost oporoke ali drugih listin.

Ob tem seveda prihajajo na plano tudi grafologi, ki menijo, da je mogoče s pomočjo grafometričnih ali projekcijskih testov pisav ugotavljati istovetnost in hkrati še kaj reči o značaju pisca.

Temelj forenzičnega preiskovanja pisav je ugotavljanje istovetnosti. To je mogoče edinole s primerjavo med nekim spornim tekstom ali listino oziroma podpisom na njej z nespornimi zapisi istega pisca, ki pa morajo biti časovno blizu.

Izvedenec za forenzično preiskovanje pisav mora namreč odgovoriti na povsem preprosto sodnikovo vprašanje: kaj dokazuje, da je nekdo pisec nečesa, če je, oziroma, kaj dokazuje, da ni, če ni? V tej smeri gredo potem vse analize, ki temeljijo na primerjavi oblikovne, prostorske in gibalne slike pisave med sporno in nespornimi listinami.

Sporno gradivo mora biti vedno v izvirniku. Informacijska tehnologija omogoča z uporabo računalniške tehnike oblikovanje, prenašanje in kopiranje tudi različnih zapisov, ki so videti kot ročno pisani. Samo z izvirnika pa je mogoče ugotoviti, ali gre nedvomno za original. Za primerjavo je najbolj kvalitetno spontano nesporno primerjalno gradivo. To je tisto, ki je bilo zapisano pred ali po inkriminiranem dejanju, pa pisec ni vedel, da bo kdaj uporabljeno za tovrstno preiskavo. Gradivo druge vrste, ki ga imenujemo ad hoc nesporno primerjalno gradivo, pa so narekovani teksti preiskovalnih organov osumljencu. To gradivo je sekundarno zato, ker se je na tovrsten odvzem osumljenec lahko dobro pripravil in bo namerno pisal drugače, kot je pisano besedilo na sporni listini. Vedno narekujemo točno iste tekste, z vsemi navedbami in zapisi, kamor sodijo seveda tudi številke. Po možnosti, kadar gre za obrazce, osumljenci pišejo v rubrike, kot so na sporni listini. To je zelo pomembno, ker vemo, da se je treba na takšnih formularjih podrediti velikosti rubrik, ki so nam na voljo.

Seveda pa pri primerjavi pisnih tekstov neke morda že pokojne osebe naletimo na izjemne spremembe v oblikovni, gibalni in prostorski sliki, ki so lahko posledica spremenjenega psihofizičnega stanja. Pisava je namreč odraz vsakokratnega psihofizičnega stanja pisca, kar pomeni, da na pisavo vpliva praktično vse. Sem štejemo vse, kar vpliva na razpoloženjskost, energetsko opremljenost, stresnost in učinke zdravil, še zlasti psihofarmake. Proti koncu življenja in v visoki starosti večkrat prihaja do tako imenovanega kolapsa duktusa ali razpada pisave. To je zelo očitno v stanjih po možganski kapi, ko grafomotorika ni več sposobna prenašati impulzov iz možganov v roke oziroma drug organ, s katerim pišemo. Ne smemo namreč pozabiti, da je Robert Heiss že leta 1943 zapisal, da je rokopis v bistvu možganopis. Fiziologija pisanja pa nam s praktičnimi primeri kaže, da ljudje zaradi svoje invalidnosti lahko pišejo tudi z nogami ali usti. Ob tem ne gre pozabiti na Braillovo pisavo, ki ima danes računalniško inačico, Braillovo vrstico.

Za presojo duševnih stanj so drugi izvedenci

Forenzik s področja preiskovanja pisav lahko ugotovi, da se je posameznikova pisava v določenem času močno spremenila, izvedenec s področja psihiatrije, nevrologije in splošne medicine pa je tista oseba, ki bo podala mnenje, v kakšnem psihofizičnem stanju je bil pisec določenega dne, in če je bilo to pisano v bolnišnici, koliko so naprave, na katere je bil priključen, omogočale grafomotoriko prav tistega dne. Iz mejnih primerov namreč vemo, da so bolniki, ki so bili v zelo slabi življenjski kondiciji in praktično klinično mrtvi, podpisovali oporoke ali druge pomembne listine. Velikokrat je mogoče ugotoviti, da njihova zavest ni bila več sposobna zaznavati oseb, kaj šele vsebine takšnih listin. Seveda so bile takšne oporoke ponarejene.

Razmejitev med forenzičnim preiskovanjem pisav in grafologijo, ki je pri nas jasno opredeljena, pa ni lastnost vseh pravosodnih sistemov. V kar nekaj državah se je izraz sodni izvedenec za grafologijo tako prijel, da se pod njim plazijo čisto druge vsebine, nameni in sredstva, ki ne omogočajo nikakršnih dokaznih sodb. V tem primeru je naša pravosodna veja oblasti čista in ne dovoljuje takšnih spekulacij. Prava znanja nam pomagajo osvetliti vsebine znanstvenih strok in disciplin ter posledično tudi ločevati med zrnjem in plevami, v prid pravični presoji in izogibanju sodnim zmotam.

Borut Pogačnik, sociolog in psihoterapevt, proučevalec pisav.