Potem je bilo potrebno precej let, da so ta spoznanja prodrla do politike in splošne javnosti, in še to morda samo zaradi nekaterih zelo očitnih pojavov in dogodkov (taljenje arktičnega ledu, izjemni vremenski dogodki, zime brez snega itn.). Nujnost temeljitega zmanjšanja izpustov ogljikovega dioksida je postala prvorazredna svetovna okoljevarstvena tema.

Približno v istem obdobju se je temeljito spremenila tudi geopolitika energije. Zahodni svet je že zelo izčrpal svoje vire energije, hitro razvijajoče se, predvsem azijske ekonomije pa postajajo vedno večji potrošnik energije, ki je same nimajo v izobilju (predvsem surove nafte). Energija se je spremenila v močno ekonomsko orožje, še kako uporabno tudi za doseganje političnih ciljev. Varnost in trajnost dobave energije sta postala pomemben pojem v političnem diskurzu in za vsako državo eden od osnovnih pogojev ekonomskega razvoja in blagostanja.

Bistveno se je spremenil tudi pojem cene energije. Ne gre več samo za ceno nakupa toliko in toliko milijonov ton nafte ali ceno izkoriščanja nekega drugega, morda celo obnovljivega vira energije, ampak tudi za ceno rabe te energije z vidika vplivov na lokalno in globalno okolje (izpustov ogljikovega dioksida, rabe dragocenega prostora, ohranitve krajine itn.). Vedno bolj je jasno, da je treba upoštevati celotni življenjski cikel vsake energije in energetskega objekta, kar ima velik vpliv na ceno.

Izkoriščanje vsakega vira energije in njene pretvorbe je povezano s tveganjem za zdravje in življenje ljudi ter za naravno okolje. Porušitve jezov in premogovniške nesreče so terjale na tisoče življenj, zgodil se je Černobil, pravkar je v Mehiški zaliv neobvladljivo izteklo več sto tisoč ton surove nafte.

Nove tehnologije (obnovljivi viri, fuzija, vodik, pametna električna omrežja itn.) vzbujajo velika pričakovanja, ki pa so pogosto precej nerealistična. Fizikalne osnove teh tehnologij so namreč že dolgo časa fizikalno popolnoma dognane, vendar pa njihovo uresničevanje poteka praviloma počasi (več generacij), ker zahtevajo nove tehnološke rešitve, izjemne ekonomske napore in znatne družbene spremembe. Nobenega zagotovila ni, da se bodo te nove tehnologije sploh kdaj na široko uveljavile, vsekakor pa hitrih "prebojev" ni pričakovati. Poleg tega se je treba zavedati, da na primer vodik, električni avtomobili ali pametna električna omrežja niso viri energije, temveč zgolj prenosnik energije oziroma način za njeno racionalnejšo uporabo. Energijo za njihovo napajanje pa bo še vedno treba pridobivati.

Oglejmo si v zgornjem okviru vlogo jedrske energije v svetu in v Sloveniji.

Jedrska elektrarna je zelo čist vir energije. Med svojim obratovanjem sploh ne izpušča ogljikovega dioksida. Celo če upoštevamo ogljikov dioksid, ki nastane ob proizvodnji materialov za jedrsko elektrarno, njeni gradnji, razgradnji in v celotnem gorivnem ciklusu (rudarjenje, predelava, obogatitev urana, odlaganje odpadkov), je izpust izjemno majhen: primerljiv ali manjši kot pri obnovljivih virih in vsaj stokrat manjši kot pri fosilnih gorivih. Radioaktivni odpadki ob delovanju jedrskih elektrarn nastajajo v zelo majhnih količinah. Na primer, v jedrski elektrarni Krško jih letno nastane za prostornino običajne sobe. Vsi ti odpadki so v trdnem stanju in zaradi majhne količine tehnološko lahko obvladljivi. Seveda pa so radioaktivni (glede tega so zahtevni samo visokoradioaktivni odpadki) in je treba z njimi ravnati na ustrezen način. Vsekakor lahko trdimo, da se z njimi ravna bolj skrbno kot z večino drugih odpadkov. Nasprotniki jedrske energije se pogosto sklicujejo na etično sporno prepuščanje skrbi zanje naslednjim rodovom; dejstvo, da bomo naslednjim generacijam v nekaj desetletjih pokurili vse zaloge fosilnih goriv, ki se lahko obnovijo šele v milijon letih, pa se z etičnega vidika ne problematizira.

Cena elektrike iz jedrskih elektrarn je v svetu in Sloveniji konkurenčna. V Sloveniji je na primer le cena elektrike iz Dravskih elektrarn nižja od cene iz JE Krško, vse druge elektrarne imajo višjo ceno. V ceno kilovatne ure iz jedrske elektrarne so vključeni tudi stroški razgradnje elektrarne, odlaganja radioaktivnih odpadkov in rente lokalni skupnosti. Upoštevani so, kot temu pravijo ekonomisti, torej tudi eksterni stroški. Cena elektrike iz termoelektrarn tipično ne vključuje stroškov zapiranja rudnika niti stroškov obremenjevanja okolja z ogljikovim dioksidom. Tudi nove jedrske elektrarne bodo cenovno privlačne. Dokaz za to je, da nam sodelovanje pri investiciji v drugi blok JE Krško - trenutno še povsem hipotetičen projekt - vztrajno ponujajo Italijani, medtem ko zanimanja za investicijo v šesti blok TE Šoštanj - ta že poteka - ni opaziti.

Energija je strateška dobrina, zato jo je v vsakem primeru dobro pridobivati na več neodvisnih načinov. Vseeno lahko za uran trdimo, da je strateško zelo zanesljiv vir energije. Zaloge urana so glede na njegovo energijsko vrednost večje od nafte in plina. Ob sedanji porabi primarne energije bi znane zaloge urana zadoščale za 85 let ob predpostavki, da izkoriščamo uran kot gorivo v reaktorjih takega tipa, kot JE Krško. Izkoriščanje revnejše rude zaloge urana približno potroji (gre za vire urana, katerih obstoj je znan, izkoriščanje pri današnji ceni urana pa ni ekonomsko upravičeno). Predvsem pa je treba poudariti, da cena urana minimalno vpliva na končno ceno električne energije - če bi se cena urana na primer podvojila, bi to pomenilo 5-odstotni dvig cene elektrike. Prednost urana je tudi ta, da so glavna nahajališča v politično stabilnih državah, na primer v Avstraliji in Kanadi, za razliko od surove nafte, katere nahajališča so večinoma v politično nestabilnih državah. To je izredno pomembno s stališča varnosti in zanesljivosti dobave. Poleg tega je enostavno kupiti in skladiščiti gorivo za jedrsko elektrarno za več let vnaprej. Rudnik urana na Žirovskem vrhu, ki je sedaj zaprt, še vedno vsebuje dovolj urana za dve življenjski dobi take jedrske elektrarne, kot je JE Krško. Slovenija torej celo ima dovolj lastnega urana in je imela tudi tehnologijo (ki je sicer sedaj ne uporablja), da je rudo spremenila v osnovno surovino za izdelavo jedrskega goriva.

V Evropi se odnos javnosti in politikov do jedrske energije spreminja. Velika Britanija in Finska imata velikopotezne načrte gradnje več novih jedrskih elektrarn. Tudi Italija, ki je z referendumom zaprla svoje delujoče elektrarne, se danes ponovno odloča za jedrsko opcijo. Pred kratkim je prišlo do zgodovinskega zasuka na Švedskem, kjer je parlament spremenil 30 let staro odločitev o postopnem zapiranju jedrskih elektrarn in dovolil nadomestitev starih. Na Sloveniji je, ali bo pravočasno zaznala duha sprememb, izkoristila prednosti jedrske energije in znanje, ki ga ima na tem področju. Hkrati bi s tem dejansko zmanjšala svoje izpuste ogljikovega dioksida, ne pa da se bo odkupovala s plačevanjem kazni.