Kakor je ta evforični nagovor mogoče razumeti kot obvezni del tamkajšnje "vse za šov" kulture, ni daleč od resnice. Vrnimo se v leto 1977. Po končani srednji šoli je neznani najstnik iz Minneapolisa ponudil svoje demo posnetke vsem največjim glasbenim založbam z obveznim pripisom ob trakovih, da so njegove usluge na voljo samo v primeru popolne umetniške svobode. Lahko si mislimo, kakšne so bile reakcije odgovornih skavtov, ki so ta samozavestni memorandum dobili v roke. Gotovo bolj neusmiljene kot pri Warner Bros., kjer so bili pripravljeni tvegati, vendar ne brez vnaprej zategnjene zasilne zavore.

Medtem ko je Prince povsem sameval v studiu, snemal in produciral pesmi, se jih je nekaj preobleklo v snažilce ter z varne razdalje opazovalo njegovo početje. Še isti dan so spoznali, da fant zelo dobro ve, kaj počne, zato so se umaknili. Prince je njihovo zaupanje upravičil s prvencem For You (1978), opremljenim z (danes) legendarno etiketo: "Napisal, spesnil, izvedel in posnel Prince." Warner je sklenil odlično kupčijo, eno najboljših in najcenejših do tistega časa, kar je prodaja albuma z milijonom prodanih izvodov tudi potrdila.

Bogu posvečeni album je bil zelo masten, pesmi (Soft and Wet) polne mesenega poželenja - skozi te vsebine, pa tudi s (pretiranim) ekshibicionizmom na odru je seksualnim obsesijam dajal sakralno dimenzijo, česar na skupni turneji z The Rolling Stones ni prenesel niti vsega hudega vajeni Keith Richards. Svojo hipermoškost - vsaj tako jo je sam razumel - je rad poudarjal še naprej (dovolj je pogled na naslovnico drugega albuma ali naslov tretjega Dirty Mind), dokler ni leta 1982 posnel svoje prve 2LP mojstrovine 1999. Dejansko je bila to glasba, ki je, tako kot mnogi znanstvenofantastični filmi osemdesetih, prihajala iz bližnje prihodnosti: talilni lonec različnih stilov, s katerim je nakazal ali dal slutiti vse tisto, kar mu je kasneje (zvečine) uspevalo združiti v sebi lastnem umetniškem izrazu. Aktualne trende - kot pred njim James Brown in Sly Stone - rhythm and bluesa je neopazno in prefinjeno prilagodil svojim potrebam, tako da nikoli ni zvenel ne arhaično ne sezonsko. Če k temu prištejemo še kasnejšo pesem Sometimes It Snows in April (1986) in povratniški album Musicology (2004), potem tej fuziji, ki tako nesramno koketira z najbolj svetlimi odtenki temnopolte mitologije, res ni ničesar očitati. Nebo je bilo že prekrito s prvimi škrlatnimi oblaki ...

Po uspehu filma Purple Rain (1984) - z vidika kakovosti bi bolje zapisali glasbe za film - se je Prince skoraj neopazno približal najbolj celoviti podobi popularne kulture: ostal je samo Prince; in tisto, kar je počel, je počel prekleto dobro. Postal je inkarnacija svoje umetnosti. Dodaten izziv mu je predstavljala vsa medijska reakcija, ali, če pogledamo z njegovimi očmi: ignoriranje le-te. Če je leto poprej Michael Jackson s Thrillerjem postavil nove standarde v globalnem popularnem marketingu, jih je Prince v kontekstu rušenja meja v rasnem, spolnem in žanrskem smislu dvignil še za stopnico višje. V hladen in pretežno sintetični mainstream tistega časa je vcepil svežo kri na način, kot sta dobro desetletje pred njim to izvedla Stevie Wonder (Talking Book) in Marvin Gaye (What's Going On).

Tako je zaobjel vse - zadovoljil je prefinjene okuse glasbenih sladokuscev in tudi nezahtevnih hedonistov na plesišču. Nad njegovim početjem se je zlasti navduševal Miles Davis, ki je v Princeu videl Duka Ellingtona osemdesetih. "Prince je glasba za ljudi, ki gredo ven po deseti, enajsti zvečer. Začne v ritmu in vseskozi ostaja v ritmu. Mislim, da Prince, ko se ljubi, posluša bobne namesto Ravela," se Miles spominja v avtobiografiji. Veliko je tudi tistih, ki ga nimajo v lepem spominu, od bivših članov skupine, varnostnikov do nešteto deklet, s katerimi je bil ali so one mislile, da je bil. "His Royal Badness" je bil samo eden izmed nazivov, ki so mu jih pripeli v medijih, kjer so dolgo iskali primerne termine, da bi slekli njegovo osebnost (sam je po odru tako ali tako večkrat skakal samo v spodnjicah, za potrebe heteroseksualnega dela moške publike pa slekel spremljevalne pevke). "Cerkev za geje (Miles Davis), genij, diktator, zakompleksani palček, perfekcionist, deloholik" se je večkrat zapisalo ob njegovem imenu, kot tudi spoznanje, da ne obstaja segment šovbiznisa, ki mu mali glasbeni čarovnik ne bi bil kos. Pač, mali Princ, veliki posel.

Glasbenik, ki je v vmesnem času zaradi spora z Warnerjem postal nedoločljivi Symbol, je v zadnji petletki znova ujel pravo formo. Če z izjemo The Gold Experience (1995) preslišimo devetdeseta, se je s ploščama Musicology in 3121 (2006) znova osredotočil na pesmi in njihov privlačni pop potencial. Nazadnje smo takšen "popoln" občutek imeli leta 1987, ko je izdal - najverjetneje - album brez ene same napačne note Sign o' the Times. Miles Davis se ga tisto leto enostavno ni mogel naposlušati. Po dolgem času je znova občutiti, da se Prince ne sili v ustvarjanje za vsako ceno, temveč potrpežljivo čaka na prave inspirativne trenutke. Za četrtek 8. julija se napoveduje izid sedemindvajsetega albuma po vrsti 20Ten, ki ga Prince s samo sedmimi koncerti že promovira v Evropi. Tokrat (končno) tudi v naši soseščini - 13. julija na Dunaju.