Pred dvema letoma, med pisanjem reportaže o Kitajcih v Sloveniji, mi je Lin Zuli dejala, da zna jesti grenko. "Ker vem, da zatem vedno pride tudi sladko."

Govorila je o življenju.

Sedeli smo v mali restavraciji, ki so jo ravno dobro odprli v Ledina centru v Ljubljani. Vogalni lokal z velikimi stekli v precej temačnih prostorih med bari, poslovnimi prostori, frizerskim salonom in trgovinami. Šest stisnjenih miz je bilo v predprostoru, zadaj mala, na pol odprta kuhinja. Pod stropom so bili rdeči izrezljani papirnati okraski. Za eno od miz sta sedeli hčerki, delali domače naloge in risali. Lin Zuli je dve leti preživela s starejšo hčerko sama na Kitajskem, ko je njen mož odšel v Slovenijo. Delal je pri sorodnikih v kitajski restavraciji. Vse. Ko se jima je rodila najmlajša hčerkica, se je odpravila za možem še ona. Po štirih letih sta pripeljala v Slovenijo še hčerki. Mož, Sang Liangjie se je naučil delati vlečene rezance, tipične za kitajsko pokrajino Lanzhou. Na Kitajskem so prodali hišo in v Sloveniji odprli svojo restavracijo. Spat so hodili v malo najeto stanovanje, ki je, ko sta prišli, s svojo skromnostjo popolnoma šokiralo hčerki. Pred dvema letoma nihče od njih ni govoril slovensko. Restavracijo jim je uspelo odpreti s pomočjo prijateljev, sorodnikov, sinologinj, s katerimi so se spoprijateljili. Dve leti kasneje hčerki sproščeno komunicirata v slovenščini in pomagata staršem.

Ljudje, ki razporejajo bogastvo

Po podatkih Združenih narodov je danes na poti za boljšimi priložnostmi po svetu 214 milijonov migrantov. V zadnjih dveh desetletjih je številka v Evropi zrasla za 41, v Ameriki za 80 odstotkov. Evropske države, iz katerih so se tisoči pred desetletji selili v Novi svet, so danes postale nove ciljne destinacije. Po podatkih Svetovne banke so migranti leta 2008 v svoje domače države v razvoju poslali 338 milijard dolarjev, lani pa 317 milijard. Upad je povezan s svetovno finančno krizo, vendar naj bi se v naslednjih letih popravil nazaj v vzpon. Migrantski delavci so skoraj trikrat bolj uspešni pri razporejanju svetovnega bogastva kot razvite države OECD, ki se tega lotevajo z razvojno in humanitarno pomočjo.

Migranti, ki postanejo tuji delavci v Sloveniji, mnogokrat živijo v razmerah, za katere Tony Judt v knjigi Težave vodijo deželo piše, da še najbolj spominjajo na čas Anglije, ki ga je opisal Charles Dickens v Oliwerju Twistu. Ko so delavci Vegrada zahtevali svoje plače, so bili štirje izgnani iz naše države. Najprej so stavkali in dosegli obljubo o postopnem plačilu. Ko je bila obljuba prelomljena in so ponovno zahtevali svoje plače, jih je Slovenija izgnala, ker niso imeli več veljavnih delovnih viz. Hipokritska formalno pravna država je odpovedala, ko bi morala dejansko zaščititi šibkejšega; delavca, ki mu delodajalec ne izplača zaslužene plače.

Po plačo na sodišče?

Osemnajstega junija se je na Ižanski cesti zgodil dvojni umor, po poročilu policije zaradi neizplačanih plač, odpustitve z dela, ki je sledilo protestom zaradi neplačila, in posledično brezizhodnih življenjskih razmer. Da je šlo za kitajske migrante, je vsaj toliko zgovorno kot zavajajoče.

Z Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve so sporočili, da so "tuji delavci, ki so v delovnem razmerju na podlagi veljavnega delovnega dovoljenja in dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, v enakem položaju glede pravic in obveznosti iz delovnega razmerja kot slovenski delavci - tudi v zvezi z izplačevanjem plač." To je dobrodošlo dejstvo institucionalne nediskriminatornosti. Vendar ostaja vprašanje, ali ta formalna korektnost ne pomeni neenakega položaja za delavce, ki nimajo znanja o slovenski delovni zakonodaji in zaščiti ter so med svojim bivanjem in delom v Sloveniji pogosto vezani na enega delodajalca.

Plačilo za delo je poleg zagotavljanja dela temeljna obveznost delodajalca. A kaj preostane delavcu, ki je ostal brez plačilnega listka?

"Delavec lahko pod zakonskimi pogoji izredno odpove pogodbo o zaposlitvi," so zapisali na ministrstvu. "V tem primeru pa obdrži pravico do odpravnine, odškodnine in ima ob izpolnjevanju tudi drugih zakonskih pogojev vse pravice kot brezposelna oseba na zavodu za zaposlovanje." Svetujejo, naj se "v primeru neizplačevanja plač posameznik obrne na inšpektorja za delo, saj so za te kršitve predvidene globe za delodajalca. Neizplačane plače pa mora delavec izterjati preko sodišča."

Na kratko, po plačo bo treba skozi odvetniško pisarno na sodišče. To je zanimiva izpeljava v resničnost zakonskih določil o uresničevanju ene glavnih obveznosti delodajalca in pravic delavca.

Ob tem je dobro vedeti, da tuji delavci, ki pridejo na delo v Slovenijo, niso avtomatično vključeni v nikakršno izobraževanje o svojih pravicah ali možnostih, ki jih imajo, če pride do kršitev njihovih delavskih pravic. Z ministrstva pa so nam sporočili, da je od 31. maja v Ljubljani, na Slovenski 55, odprta INFO točka za vse tujce na delu v Sloveniji. Tam so informativne zloženke dostopne v angleškem, nemškem, srbskem, hrvaškem, bosanskem, makedonskem in albanskem jeziku.

Inšpektorat RS za delo v svojem splošnem poročilu za leto 2009 ugotavlja povečanje tako prijav kršitev kot zaprosil za pomoč. Najbolj kritične dejavnosti so gradbeništvo, trgovina in gostinstvo, v katerih so ugotovili več kot pol vseh kršitev, 3292 od 6013. Od tega je bilo največ, 1522 kršitev, povezanih prav z izplačilom plač. Gre za skoraj dvakratno povečanje v primerjavi z letom 2008. Glavni inšpektor magister Borut Brezovar ugotavlja, da smo v Sloveniji "z različnimi izgovori (uspešnost, konkurenčnost, učinkovitost, varčevanje) ustvarili in dopustili delovni ritem, ki ga na daljše obdobje ni mogoče zdržati. Negativne posledice na zdravju sedanje delovne populacije bodo zato neizbežne." Ob tem je pomembna tudi informacija, da v Sloveniji nadzor nad 177.281 delodajalci opravlja vsega 86 inšpektorjev.

Z inšpektoratom za delo in drugimi pristojnimi službami sodeluje pri preganjanju kaznivih dejanj zoper delovna razmerja in socialno varnost tudi policija. Leta 2007 so v Sloveniji zabeležili 106 kaznivih dejanj, pri katerih je šlo za kršitve temeljnih pravic delavcev. Leta 2008 je številka padla na 92 primerov, medtem ko so lani obravnavali 293 primerov kaznivih dejanj. Vinko Stojnšek, tiskovni predstavnik Policijske uprave Ljubljana, je ob tem poudaril: "Pomembno je, da se osebe zavedo svojih pravic in takrat, ko so te kršene in obstaja sum, da gre za kaznivo dejanje, to naznanijo policiji."

Vlečeni rezanci, moderna umetnost in medicina

Kitajska skupnost v Sloveniji je po eni strani homogena, a hkrati tudi raznovrstna. Čeprav prevladujejo tisti, katerih življenje v Sloveniji je povezano z gostinstvom, jih nekaj dela tudi v podjetjih, ki se ukvarjajo s trgovino med Slovenijo in Kitajsko.

Od konca maja je mesec dni v Mestni galeriji v Ljubljani stala tudi pregledna razstave 12-letnega ustvarjanja kitajsko-slovenske umetnice Huiquin Wang, Prepletena pot.

Doktor Li Furu je doma v Kranju. Gre za priznanega in uspešnega zdravnika in predavatelja iz Kitajske, ki je leta 1990 v okviru kulturnih in izobraževalnih izmenjav znotraj Gibanja neuvrščenih najprej prišel v Beograd, nato v Zagreb in se na koncu zasidral v Sloveniji. Svoje znanje kitajske tradicionalne medicine že trinajst let bliža in predstavlja pacientom, ki pridejo v njegovi ordinaciji v Ljubljani in Kranju. Žena se mu je pridružila leta 2000, ko je končala svojo menedžersko kariero na Kitajskem in se upokojila. Njuna hčerka študira v tujini. Navkljub udobni kozmopolitskosti je nekje v prihodnosti zanju vselej prisotna želja po vrnitvi na Kitajsko.

Skoraj vsi kitajski sogovorniki so govorili o tem. Pri starših, ki so najdlje v Sloveniji, je ta želja najmočnejša. Odštevajo dneve do trenutka, ko se bodo otroci osamosvojili. Mladi razlagajo svet kot prostor za lastno samouresničitev in uspeh. A tudi pri njih nekje na koncu pogovora skočita v misli Kitajska, vrnitev…

Sun Lin je v začetku leta 2008 pripovedoval, kako v življenju ni nikoli prav. "Ko je dovolj denarja, ni časa, ko je čas, ni denarja." Kot njegov prijatelj Ming Hui je v Slovenijo prišel študirat. Nato se je v Ljubljani zaljubil. Zhong Hua prav tako kot on študira in pomaga staršem v njihovi kitajski restavraciji. Kmalu je začel tam pomagati tudi Sun Lin. Trgal je minute od spanja, jih delil med delo, študij in sekunde oddiha.

Edini, ki je o Sloveniji govoril kot o kraju, kjer je doma, je bil Chen Shi Ning. Po študiju strojništva v Jugoslaviji v 80. letih prejšnjega stoletja in delu v TAM-u, se je odločil, da se bo posvetil tai čiju, borilni umetnosti, s katero se je ukvarjal tudi njegov oče, mojster tai čija. Danes z družinico obiskuje Kitajsko, a živi v Sloveniji, kjer vodi Slovensko združenje taijiquan hram.

Kitajci, ki pridejo v Slovenijo, so v svojih migrantskih zgodbah podobni generacijam migrantov iz Evrope v Ameriko pred več desetletji. 21. junija letos je v Sloveniji živelo 493 kitajskih državljanov z dovoljenji za začasno in 461 za stalno prebivanje, 117 prošenj za začasno prebivanje pa je bilo še v postopku. To predstavlja manj kot en odstotek v Sloveniji živečih tujih državljanov. S policijske uprave Ljubljana so sporočili, da je delež kitajskih državljanov med vsemi ovadenimi osebami zanemarljiv, saj so v letu 2009 od 5500 ovadenih oseb kazenske ovadbe podali le zoper pet kitajskih državljanov.

Mnogi Kitajci, ki so se preselili v Slovenijo, so predstavniki kitajskega nižjega srednjega ali srednjega razreda in imajo tu sorodnike. To olajša prehod. Drugi pridejo iz višjega srednjega sloja, na perutih ideje o globalnem izobraževanju in študentskih izmenjavah. Njihovo navdušenje je navadno kratkega diha. Pričakujejo bolj urejena mesta, učinkovitejše storitve, boljše zdravstvo, višje plače. Te so v Sloveniji še vedno višje kot na Kitajskem, vendar se je razlika v zadnjem poldrugem desetletju ob nebrzdanem razvoju Kitajske skrčila za več kot trikrat. A imeti sorodnika, ki dela na Zahodu, je še vedno statusni simbol in vir ponosa. Moderna tehnologija omogoča komunikacijo in stik. Misli na pričakovanja, upe, skupne cilje in želje, ki so jih ravno toliko pustili doma na Kitajskem kot spakirali s seboj, v njih ohranjajo neizmerno predanost, delavnost in vztrajnost.

Lin Zuli je v svoji restavraciji, z možem v kuhinji in hčerkama za sosednjo mizo, pripovedovala, da so ljudje na Kitajskem bolj prijazni, kot se ji zdijo tu, v Ljubljani. Kjer je živela, so se vedno pozdravljali na ulici, ljudje so bili bolj spoštljivi. Tu je samotneje. Druga država, drug jezik, druga kultura. Vedela je, da mora vztrajati, a ni vedela, kako naprej, razen da se ne preda in ne odneha. Edini mostovi, ki jih je videla, so bili študentje in študentke kitajščine, ki so bili občasno pripravljeni priskočiti na pomoč. Njena družina je bila njen varovalni oklep. Ponosno je opazovala hčerki, ki sta lahkotno pobirali slovenske besede. Želi, da bosta živeli dobro, srečno življenje.

Zgodbe migrantskih delavcev in njihovih družin govorijo o njihovih življenjih, trudu, priložnostih in krivicah. A kar se je zgodilo štirim delavcem iz Bosne, ki jih je Slovenija izgnala, ko so prišli po svoje zasluženo plačilo za delo, se ne tiče le njih. Tudi kar se je zgodilo na Ižanski cesti, kjer sta ugasnili dve življenji in jih je bilo uničenih še več, ne govori o onih "drugih". Ti dogodki zgovorno govorijo o državi, ki je odpovedala pri svojih nalogah nadzora in zaščite najšibkejših članov družbe, zagotovitve orodij, da lahko vsak njen član uživa svoje pravice in jih zahteva po vnaprej urejenih in dostopnih postopkih. Te zgodbe povedo več o državi, v kateri živimo, kot o ljudeh, ki so se jim zgodile.