Kljub drugačni tradiciji v celotni srednjeazijski regiji naj bi v se novi predsednici zmanjšale pristojnosti, saj sta svoja pooblastila v preteklosti zlorabila oba njena predhodnika, Askar Akajev in Kurmanbek Bakijev.

Ker se kirgiško ljudstvo ni strinjalo z despotskim načinom njunega vladanja, sta se v kratki zgodovini samostojne države odvili že dve revoluciji. Še posebej je bila krvava zadnja, ko so bile oči mednarodne skupnosti uprte v Kirgizijo od 6. aprila letos. Če se je po prevzemu oblasti začasne vlade zazdelo, da so se razmere v tej srednjeazijski državi umirile, pa je počilo ravno pred referendumom, ki je potekal prejšnjo nedeljo. Na jugu države je izbruhnilo medetnično nasilje, čeprav je Kirgizija od nekdaj slovela kot mirna oaza sredi najrazličnejših vplivov.

O tem, kdo je sprožil krvave boje na jugu Kirgizije, v katerih je prišlo tudi do najhujših vojnih zločinov, in kaj lahko pričakujemo od Kirgizije v prihodnosti, smo se pogovarjali s predavateljem politologije na srednjeazijski ameriški univerzi v Biškeku Medetom Tiulegenovom, ki je pred odhodom na doktorski študij v ZDA diplomiral iz zgodovine na kirgiški državni univerzi.

Razmere v Kirgiziji niso bile stabilne že več mesecev. Družba je živela v strahu, v zadnjih krvavih izgredih na jugu države pa je umrlo veliko mladih. Kdo stoji za temi konflikti?

Da se je konflikt začel na jugu države, vedo vsi, vprašanje pa je, kdo ga je izzval. Vsi sumijo družino predsednika Kurmanbeka Bakijeva, predvsem njegova sinova Maksima in Žaniša. Dokaz, da je bila v to vpletena družina Bakijev, so tudi telefonski pogovori med družinskimi člani, ki so bili objavljeni na svetovnem spletu. To, kar se je zgodilo na jugu države, so bile vnaprej načrtovane akcije. Za etničnim bratomorom so stali posamezniki.

Na kaj merite, ko trdite, da so bile akcije vnaprej načrtovane?

Po zadnji ljudski vstaji je predsednik države zbežal najprej na jug, nakar je pobegnil iz države. Njegova družina in najbližji sodelavci so se spraševali, kako naprej. Eno ključnih vprašanj je bilo, kako se spopasti z začasno oblastjo. Od tod naprej so nastajali načrti. Politika odstavljenega predsednika je bila zanetiti upor, vključno z destabilizacijo razmer v državi. Tako so želeli spodkopati legitimnost začasne vlade, ki je prevzela oblast po ljudski vstaji.

Zakaj je sploh prišlo do tako hudega izbruha nasilja?

Provokacije so samo še poslabšale napete odnose med dvema etničnima skupinama na jugu države. Napetosti v tem delu države imajo svojo zgodovinsko podlago, saj se že od nekdaj pojavlja vprašanje, kdo je na to ozemlje prvi prišel. Trenutno pa je najbolj aktualno vprašanje, predstavniki katerih etničnih skupin držijo v rokah glavne politične pozicije. Zakaj ima na primer ena skupina dostop do političnih, druga pa do gospodarskih funkcij.

Napetosti na območju so bile tako prisotne že pred zadnjimi provokacijami, ki so samo še zaostrile razmere v regiji. Razmere so postale nevzdržne tudi zaradi sodelovanja oboroženih skupin v konfliktih. Na eni strani smo imeli paravojaške skupine mladih, v spopadih so sodelovali najeti ostrostrelci, oborožene enote so uporabile težko artilerijo. Končni rezultat je bilo veliko število nedolžnih žrtev in beg prebivalstva v Uzbekistan.

Dodam lahko samo še to, da se provokacije dogajajo tam, kjer ljudje živijo v strahu in negotovosti. V tem kaosu se je zgodilo to, da je vsak na svoj način branil svojo vas, mesto ali družino. Na žalost je bila linija zaščite definirana na osnovi etnične pripadnosti Kirgizov in Uzbekov. Po ljudski vstaji začasna vlada ni imela dovolj moči in vpliva na jugu države, da bi preprečila junijski krvavi konflikt. Ljudje so se zavedali, da ne morejo čakati na pomoč, zato so se odločili, da se bodo sami branili.

Pa ni bilo nobenega strahu pred morijo, ki se je kasneje tudi dejansko zgodila?

Že pred aprilsko revolucijo je pravna država šepala pri pregonu kaznivih dejanj, po revoluciji pa so se stvari samo še poslabšale. Pravni okviri niso imeli moči zaradi vakuuma v oblastnih strukturah. Voditelji lokalnih in mladinskih organizacij so videli svojo legitimnost v zaščiti svojih občin in vasic. Če braniš svojo občino, dobiš večjo legitimnost znotraj svoje skupnosti.

Kdo je mladim potisnil orožje v roke?

Oborožitev je potekala zelo hitro, zanjo pa so odgovorni provokatorji, ki so dali orožje v roke uzbeški in kirgiški mladini. Slišati je bilo, da so bili mladi opozorjeni, da se morajo sami zaščititi. Dejstvo je, da so bila vojaška skladišča oropana, in to se je dogajalo že od aprilske vstaje naprej.

Vendarle, je bila družina Bakijev vpletena v nemire na jugu Kirgizije?

Najbrž.

Pred kratkim so Maksima Bakijeva aretirali v Veliki Britaniji. Kaj to pomeni?

Na podlagi številnih obtožb in na zahtevo začasne kirgiške vlade je Interpol za njim izdal tiralico. Po aretaciji pa so se stvari zapletle, ker je zaprosil za politični azil v Veliki Britaniji. Njegova prošnja za azil je sedaj v obravnavi. Postopek je običajno dolgotrajen, to pa lahko pomeni težave z izročitvijo; postavlja se tudi vprašanje, ali mu kirgiški pravni sistem lahko zagotovi pravično sojenje. V Kirgiziji prevladuje splošno mnenje, da je Maksima Bakijeva treba obsoditi, saj je odgovoren za številna kazniva dejanja in smrt mnogih nedolžnih, kar odpira vprašanje, ali bo sojenje sinu bivšega predsednika res pravično. To vprašanje lahko postavi tudi Velika Britanija, ki je sicer znana kot "azilna" država za številne oligarhe, ki bi jih države rade videle v sodnih dvoranah. Eden od možnih scenarijev je, da bo Maksim Bakijev popolnil vrste pobeglih oligarhov s pravico bivanja na Otoku.

Bi lahko v tem primeru sledili praksi sojenja vojnim zločincem na območju nekdanje Jugoslavije? Da bi v tujini sodili odgovornim za zločine med aprilsko vstajo in zadnjimi nemiri na jugu Kirgizije?

Nevladne organizacije so pristojne inštitucije že pozvale, da bi vključili mehanizme za pregon po mednarodnem kazenskem pravu. Kirgizija je sicer podpisnica sporazuma, vendar še ni bil ratificiran. Kljub temu pravni strokovnjaki menijo, da obstajajo možnosti, da bi stvari stekle znotraj mehanizmov mednarodnega kazenskega prava. Če Maksimu Bakijevu ne bi mogli soditi v Kirgiziji, bi zadevo morda lahko prevzelo mednarodno sodišče. Ena od točk obtožnice naj bi bila organizacija terorističnih napadov na jugu Kirgizije.

Zakaj mednarodna skupnost ni intervenirala, ko jo je začasna kirgiška vlada zaprosila za pomoč?

Čeprav je bilo v tistem trenutku najpomembneje, da se morija ustavi, tudi s posredovanjem mirovnih enot, je bila težava v tem, da je za pomoč zaprosila začasna vlada. Tisti, ki je zaprosil za takšno pomoč, bi moral prevzeti tveganje, da se ne bi mednarodne sile morebiti vpletle v državljansko vojno. Mislim, da so se države zaradi teh pomislekov vzdržale in niso posegle v konflikt.

Minilo je dvajset let, odkar se je zgodil prvi krvavi konflikt med Uzbeki in Kirgizi na jugu Kirgizije. Sedaj se je zadeva ponovila. Ljudje ne pozabijo izgube svojih bližnjih. Kaj bi morala storiti vlada, da ne bi spet prišlo do izbruha nasilja?

Politiko je treba graditi na pričakovanjih in potrebah prebivalstva. Osnovna potreba pa je potreba po varnosti. Treba je ljudem zagotoviti, da se bodo lahko njihovi otroci brez strahu sprehajali po ulicah, ki so sedaj porušene. Začasni vladi je uspelo stabilizirati razmere in poskrbeti za varnost, vendar ne vemo, za kako dolgo. Vprašanje, ki se ob tem postavlja, je, kako etnične skupine integrirati v družbeno in politično življenje v skladu z njihovimi pričakovanji. Uzbeška etnična skupina je bila doslej izključena iz politike. Najpomembnejša naloga začasne in pozneje novoizvoljene vlade bo vprašanje aktivnega vključevanja etničnih skupin. V Kirgiziji sobiva več kot osemdeset etničnih skupin.

Na žalost smo si po letu 1990 vztrajno zatiskali oči pred problemom medetničnih napetosti. Upali smo, da se krvavi konflikt ne bo ponovil, a prav to je bilo lažno upanje. Napetost, ki se je vsa ta leta tlela pod površjem, je prešla v utrujenost in na koncu je počilo. To se je zgodilo 11. in 12. junija letos. Da bi se v prihodnje izognili takšni tragediji, se bomo morali s temi vprašanji poglobljeno ukvarjati, gre za zelo občutljivo in dolgoročno delo. Bojim se, da mnogi politiki o teh stvareh niti ne razmišljajo, ker jih vodijo lastni kratkoročni interesi. Začasna vlada si zdaj prizadeva vzpostaviti stabilnost, pripravlja se tudi razpis novih volitev. Vendar stabilnost in integracija nista odvisna samo od vlade, prihodnost bo odvisna tudi od civilne družbe, lokalnih in etničnih voditeljev, mladinskih in nevladnih organizacij...

Po referendumu je Kirgizija postala parlamentarna republika. Kakšna so sedaj pričakovanja?

V Srednji Aziji se pogosto govori o sistemu upravljanja držav. Predsednik Uzbekistana Islam Karimov ne govori o demokraciji, on pravi, da gre Uzbekistan po svoji poti, ki si jo je sam začrtal. Podobno politiko vodijo predsedniki drugih srednjeazijskih držav. Težava je nastala, ker smo v Kirgiziji govorili, da gradimo demokracijo, v resnici pa je bila vse kaj drugega. Napetosti so izbruhnile, ker se je govorilo eno, v praksi pa se je delalo nekaj povsem drugega.

Predhodna kirgiška predsednika nista zadovoljila pričakovanj ljudstva. Poskušala sta zgraditi državo s predsedniško obliko upravljanja, vendar jima ni uspelo. To pomeni, da moramo poskusiti nekaj drugega. Projekt sprejemanja nove ustave je že deveti po vrsti v zadnjih dvajsetih letih, tokrat gre za poskus gradnje parlamentarne republike. Slišati je kar nekaj kritik na račun nove ustave, češ da ne določa, kakšna bo nova oblika vodenja države, kdo bo imel glavno besedo v državi, ali bo to predsednik, parlament ali premier. Nova ustava predvideva skrajšanje mandata in skrčenje pooblastil predsednika države, hkrati pa daje večjo vlogo parlamentu in vladi, premier bo imel več moči kot v prejšnjih sistemih; omogočila naj bi tudi decentralizacijo oblasti.

Pred kratkim smo lahko prebrali članek, ki kritizira sprejeto ustavo, češ da zmanjšuje avtonomijo lokalnih samouprav in manjših regij…

Glede avtonomnosti oziroma neodvisnosti lokalnih oblasti je res, da njihova vloga ni bila jasno opredeljena v razmerju do centralne, državniške oblasti. Problem je v tem, da je v prejšnjih predsedniških režimih glavne administratorje lokalnih oblasti nastavljalo vodstvo države in ljudstvo pri tem ni imelo kaj dosti besede. Ustava tako predvideva tudi rešitve glede volitev lokalnih oblasti, vendar se bo o vsem tem več vedelo po jesenskih parlamentarnih volitvah.

Kako trenutno deluje država?

Do parlamentarnih volitev bo začasna vlada opravljala izvršno oblast, hkrati pa uvaja poseben odbor za zakonodajno vejo oblasti, preden bo ta naloga predana parlamentu. Predsednica predhodnega obdobja Roza Otunbajeva je dobila mandat po ustavi iz leta 2007, dokler ne bodo razpisane nove predsedniške volitve, ki bodo izpeljane tako, kot veleva nova ustava.

V Kirgiziji dobiš občutek, da so mladi v politiki zelo aktivni. Po nekaterih podatkih je registriranih več kot sto političnih strank, še zlasti po aprilski revoluciji so se pojavile številne nove stranke, v katerih prevladujejo mladi kadri. Kako pomembne so v Kirgiziji stranke nasploh?

Pri nas ima strankarski sistem pomembno vlogo. Trenutno so v sestavi začasne vlade tri največje stranke, Ata Meken, socialdemokratska stranka KR in Ak Shumkar. Njihova ambicija je zmaga na parlamentarnih volitvah. Največja težava so pravzaprav voditelji teh strank, saj so njihovi obrazi bolj prepoznavni od stranke in njenega programa. Parlamentarne volitve bodo zelo pomembne, spet imamo upanje, da bodo volitve pravične. Težava je v tem, da ljudje glasujejo po kriteriju, kdo je komu bolj simpatičen, in ne na podlagi strankarskih programov. Osebno ne vidim razlike med strankama Ata Meken ali KR, volilci pa na koncu izberejo po simpatijah.

V prihodnosti bo zelo pomemben tudi gospodarski položaj Kirgizije. Se bo bolj odprla proti azijskemu ali evropskemu trgu?

Gospodarstvo je trenutno v krizi, Kirgizija je imela že v prejšnjih režimih primanjkljaj v državni blagajni. Po aprilski revoluciji in junijskih nemirih na jugu države smo v še težjem položaju. Trenutno se največ trguje s Kitajsko, ker je naša soseda, kar veliko pove. Evropa pa ni naš glavni partner v gospodarskem razvoju. Si pa več vpliva želijo naši sosedi. Velike investicije prihajajo iz Kazahstana, ruske naložbe so se v zadnjem obdobju pomnožile, malo in srednje podjetništvo je v rokah turških in kitajskih podjetnikov. Resne projekte v Kirgiziji vodi predvsem Rusija, predvsem na energetskem področju. Gazprom ima na primer največjo verigo bencinskih črpalk v Kirgiziji.

V kakšnih odnosih pa je Kirgizija nasploh s sosednjimi državami?

Težko bi govoril o prijateljskih odnosih. Kot sem že rekel, je na področju investicij zelo močan Kazahstan, čeprav ni pošteno, da je ob zadnjih političnih pretresih za več kot mesec dni zaprl svojo mejo s Kirgizijo. Takšni koraki niso povsem jasni, če naj bi šlo za prijateljske odnose. Z Uzbekistanom imamo neprestano težave glede oskrbe z vodo, vendar se je ob zadnjih nemirih primerno odzval, da se ne bi poslabšala situacija v regiji. Veliko uzbeških migrantov dela in trguje v Kirgiziji. S Tadžikistanom nimamo tesnejših odnosov. Samo za primer: v kirgiških menjalnicah ne moreš najti tadžikistanske valute. Na Kirgizijo imajo torej močan vpliv tri države: Kazahstan, Uzbekistan in Kitajska.