Južnokorejske obveščevalne službe in mediji, ki pozorno spremljajo dogajanja pri sonarodnjakih na severu polotoka, s katerimi so uradno še vedno v vojni, navajajo, da se v Pjongjangu pripravljajo na septembrsko objavo nasledstva v edini komunistični dinastiji na svetu. Za "prestolonaslednika" obnemoglega 68-letnega Kim Jong Ila, ki ga je leta 2008 očitno delno prizadela možganska kap, naj bi razglasili njegovega najmlajšega sina Kim Jong Una, o katerem svet ne ve niti tega, kdaj natančno je bil rojen - domneva se, da je star 27 ali 28 let -, ugiba pa tudi, ali se ni pod krinko sina enega od severnokorejskih diplomatov šolal v Švici. O njem je dosegljiva le kakšna fotografija iz najstniških let, nejasno pa ostaja tudi, ali je spremljal očeta med zadnjim tajnim obiskom na Kitajskem maja letos.
Won Sei Hoon, vodja južnokorejske obveščevalne službe, je pred kratkim v poročilu poslancem tamkajšnjega parlamenta navajal, da njihovi viri nedvoumno potrjujejo tlakovanje poti za prenos oblasti na tretjo generacijo družine ljubljenega vodje. Jong Un naj bi očeta spremljal na njegovih terenskih "usmeritvenih obiskih" po tovarnah in vojaških enotah, natisnjenih naj bi bilo tudi že deset milijonov njegovih portretov, ki se bodo očetovemu in dedovemu pridružili v vseh javnih prostorih in tako rekoč vsakem severnokorejskem gospodinjstvu, napisane pa so tudi že pesmi, ki bodo pomagale graditi nov kult osebnosti. V začetku minulega tedna je svet obšla še novica, da je bil najmlajši Kim že lani "izvoljen" v parlament, ki sicer samo prikimava partijskim odločitvam, da bi si nabral nekaj izkušenj v delovanju političnega aparata. Njegovo umeščanje so prikrili s skrajšanjem njegovega imena na seznamu poslancev na Kim Jonga, južnokorejski analitiki pa so nanj postali pozorni, ker je bil izvoljen v volilni enoti 216, določeni po rojstnem dnevu Kim Jong Ila, 16. februarju.
Strah pred norci
Prav zadnje zasedanje severnokorejskega parlamenta, ki poteka podobno kot vsekitajska ljudska skupščina, je dalo zunanjim opazovalcev dovolj povodov za ugibanja, na kakšen način namerava bolehni Kim Jong Il zacementirati prenos oblasti po svoji smrti. Že lanskim menjavam na ministrskih položajih in v komisiji za nacionalno obrambo so prejšnji mesec dodali nove, najodmevnejše pa je bilo imenovanje Jang Song Taeka, svaka sedanjega severnokorejskega voditelja, za njegovega namestnika v prej omenjeni komisiji. Ta je pod Kim Jong Ilom za razliko od očetovega partijskega politbiroja dejanska oblast v povsem militarizirani državi, Jang Song Taek pa naj bi po navedbah južnokorejskih medijev postal nekakšen angel varuh neizkušenemu Kim Jong Unu, potem ko se pričakuje, da bo ta na septembrskem partijskem kongresu izvoljen v njen politbiro. Takrat naj bi bil tudi končan proces nameščanja dragemu vodji in njegovemu sinu lojalnih ljudi na vseh pomembnejših položajih, pri čemer svet naokoli najbolj skrbi, kaj se bo iz tega Kim Jong Ilovega projekta dejansko izcimilo. Celo doma praktično neznani Jong Un ne more preprosto stopiti v očetove škornje tudi zato, ker so minili časi, ko je Kim Il Jong stopal v Kim Il Sungove. Dragi vodja je neuradni naslednik ljubljenega vodje postal sredi hladne vojne leta 1974, uradno pa je bil na to mesto postavljen na partijskem kongresu leta 1980, torej po sovjetski invaziji v Afganistan in v mednarodnih razmerah, ki so šle zaprtemu komunističnemu režimu na roko. Dandanes oblastnik v Severni Koreji ne more računati na širše mednarodne napetosti, ki bi mu šle v prid, zanj kohezivno lahko učinkuje le strah, ki ga sproža v regiji zaradi nepredvidljivosti ali celo norosti, ki mu jo pripisujejo. Ena takšnih naj bi bila tudi provokacija s potopitvijo južnokorejske ladje, ki naj bi jo posadka severnokorejske minipodmornice sprožila na izrecni ukaz Kim Jong Ila. Za ta ukaz se še vedno ugiba, ali je bil dan kot dokaz trde roke za vse dvomljivce v lastnih militarističnih krogih ali kot dejanje že neprištevnega bolnika po možganski kapi. Seulske oblasti so na potopitev sprva zelo zadržano reagirale, se do vzroka smrti 46 mornarjev dokopale s pomočjo mednarodne preiskovalne komisije in šele potem obtožile Pjongjang ter od njega zahtevale ustrezno opravičilo, zadevo pa zaradi kršitve sporazuma o premirju iz leta 1953 predale varnostnemu svetu Združenih narodov. Čeprav stalni članici varnostnega sveta Rusija in Kitajska zahtevata dodatna pojasnila o severnokorejski krivdi, ki jo Pjongjang razlaga kot washingtonsko-seulsko zaroto, je pričakovati, da se ne bosta odzvali kot nedvoumni zaveznici osamljenega režima. Moskva to že tako dolgo ni, Peking pa je tudi z za mnoge presenetljivim priznanjem ob 60. obletnici korejske vojne, da je le-to sprožila Severna Koreja, dal vedeti, da proti problematični sosedi piha nov veter.
Potopitev Cheonana je nekako zaokrožila konec tako imenovane sončne politike med državama, ki jo je s svojo izvolitvijo začel razgrajevati konservativni južnokorejski predsednik Lee Myung Bak. Povrnitev vojaške retorike, v kateri Severna Koreja znova maha z nadaljnjim jedrskim oboroževanjem navkljub vsem mednarodnim sankcijam, je dvignila napetost na polotoku, vendar nihče ne pričakuje resnejše konfrontacije. Po mnenju direktorja ameriške obveščevalne agencije CIA Leona Panette je incident v spornih razmejitvenih vodah Rumenega morja poskus severnokorejskega diktatorja, da okrepi kredibilnost izbranega naslednika. Za televizijo ABC je pritrdil, da je v Severni Koreji na delu nasledstveni scenarij, ter dopustil možnost, da je potopitev južnokorejske fregate del tega scenarija, pri tem pa spomnil, da si je na tak način svojo reputacijo gradil prav Kim Jong Il kot že imenovani naslednik očeta Kim Il Sunga. Leta 1987 je svojo trdnost oziroma brezobzirnost dokazoval z razstrelitvijo južnokorejskega letala s 115 potniki. Sedem let kasneje je pri dvainpetdesetih stopil v škornje umrlega očeta in brezobzirno vladal naprej. Še ne tridesetletni Kim Jong Un je še zelo mlad, nepopisana knjiga, domnevno zelo lojalen očetu, vendar brez kakršnekoli kredibilnosti pri vseobsegajoči vojski. Nihče tudi nima najmanjšega pojma, v kakšnega vodjo se lahko razvije. Predvsem pa ni znano, kako dolgo bo ob napovedanem jesenskem vstopu v oblastni vrh grel stol "prestolonaslednika". Njegov oče ga je dve desetletji, zdaj pa mu očitno slabo zdravje ne bo omogočalo, da bi dlje časa politično postiljal najmlajšemu sinu.
In kaj je o Kim Jong Unu sploh znanega? Rodil naj bi se konec leta 1983 ali v začetku naslednjega, njegova mati, sicer Korejka, pa je bila rojena na Japonskem, a je prišla v komunistično državo in se pridružila eni tamkajšnjih tradicionalnih plesnih skupin. S Kim Jong Ilom, ki je imel pred njo še dve ženi, se ni nikoli uradno poročila, kar po mnenju nekaterih ni najboljša popotnica sinu na oblastni vrh. Poznavalci trdijo, da Jong Una ne odlikujejo niti inteligenca niti vodstvene sposobnosti, da pa poseduje očetovo krutost, ki mu lahko pomaga pri nadaljnjem vladanju državi z najbolj trdo roko. Da bi prenos oblasti potekal po očetovem scenariju, bo treba marsikaj postoriti, predvsem zgraditi nov kult osebnosti v izredno težkih gospodarskih razmerah in ob hudih političnih pritiskih. Večina analitikov sicer ne pričakuje ostrega nasledstvenega boja zaradi že omenjenih zamenjav v oblastnem vrhu in nesrečnih smrti, ki so zagotovile, da vrh partije in vojske ostajata lojalna dragemu vodji.
Koliko časa ostaja Kim Jong Ilu za utrjevanje dinastičnega nasledstva, je, podobno kot vse v zvezi s Severno Korejo, velika neznanka. Med njegovim majskim obiskom na Kitajskem, ko naj bi iskal podporo edine zaveznice režima, je bilo očitno, da je domnevna kap ohromila levo stran njegovega telesa, kaj več o njegovem zdravstvenem stanju pa se ni dalo razbrati. Peking si očitno ne želi kakšnega dramatičnega razpleta po Kim Jong Ilovi smrti, ki bi lahko tamkajšnje militantneže pognal v samomorilska dejanja, celotno regijo zapletel v vojni požar, Kitajski pa zagotovo porušil vse razvojne gospodarske načrte.
Koliko je razuma?
Nevarnost ni majhna. Ko so pred leti, še pred prvim severnokorejskim jedrskim poskusom, ameriški in južnokorejski generali računalniško preigravali možne scenarije nenadne nove korejske vojne, so bile ugotovitve zastrašujoče. Kurt Cambell, na zunanjem ministrstvu ZDA zadolžen za Vzhodno Azijo in Pacifik, je sodeloval pri simulaciji leta 2003; kakršenkoli morebitni spopad opisuje kot "zastrašujočo simfonijo smrti". "V vojni bi zagotovo zmagali," dodaja, "a ta zmaga ne bi bila lahka."
Pentagon ocenjuje, da lahko Severna Koreja, ne da bi premaknila en sam kos topniškega orožja, nad Južno Korejo izstreli okoli pol milijona granat in raketnih izstrelkov na uro, med njimi tudi napolnjene z bojnimi strupi in biološkimi orožji. Južnokorejska civilna obramba predvideva, da bi že 50 raket z živčnim plinom na samo 60 kilometrov od najbolj utrjene meje na svetu oddaljeni Seul pobilo 38 odstotkov oziroma osem milijonov prebivalcev glavnega mesta. Od oktobra 2006 Pjongjang razpolaga tudi z jedrsko oborožitvijo, kar postavlja omenjene simulacije na glavo.
Severnokorejska družba je do srži militarizirana, za vojaške potrebe namenja več kot 30 odstotkov BDP, več kot 40 odstotkov prebivalstva pa je vključenega v vojaške in paravojaške enote. Sedemdeset odstotkov vsega vojaštva je nameščenega v oddaljenosti sto kilometrov od razmejitvene črte z Južno Korejo, kar omogoča nenaden napad brez predhodnega premeščanja sil oziroma svojevrsten "blitzkrieg", tudi po domnevnem ducatu podzemnih predorov pod demilitarizirano cono (v preteklosti so bili odkriti štirje, po katerih bi se lahko na južno stran prebilo do deset tisoč vojakov na uro). Po oceni GlobalSecurity.org bi morala južnokorejska vojska skupaj s tamkaj nameščenimi ameriškimi vojaki zadrževati invazijo najmanj mesec dni, da bi jo dokončno odrešil vsestranski (ameriški) protiudarec, ki bi Severno Korejo spremenil v prah in pepel.
Vsakemu razumnemu človeku je jasno, da bi bila kakršnakoli akcija severnokorejskega režima proti Južni Koreji samomorilsko dejanje. A vprašanje je, koliko je v Pjongjangu razuma in koliko ga bo preostalo po napovedani nasledstveni bitki. Dokaj podobna dogajanja ob sicer nepovezanih jedrskih programih Irana in Severne Koreje pa kažejo, da je tudi mednarodni strah pred nepredvidljivostjo oblastnikov v Pjongjangu večji kot pred tistimi v Teheranu. Če odmislimo sankcije, se s severnokorejskim pobalinstvom na šeststranskih pogajanjih ravna mnogo bolj v rokavicah, morebitni preventivni vojaški napad pa je bolj časopisno ugibanje kot resno razmišljanje zahodnih generalov. Nekakšno čakanje na implozijo režima s čim manj nepričakovane škode v okolici.
