Ko je tega vročega junijskega dne predsedniški kandidat nekaj pred 12. uro vstopal v poslopje nemškega parlamenta, je upal, da mu bodo delegati zvezne skupščine ob njegovi izvolitvi na čelo države ploskali že veliko prej in ne šele po tretjem krogu glasovanja dobrih devet ur kasneje. Upanje je stalo na trdnih nogah, njegovi politični podporniki imajo v zvezni skupščini udobno večino. A se je obrnilo drugače.
Za nemško kanclerko Angelo Merkel in njenega kandidata je bil to naporen dan, večkrat sklonjenih glav in zaskrbljenih pogledov, prepričevanja v lastnih strankarskih vrstah in pri koalicijskem partnerju. Ne nazadnje tudi upanja, da jim igre v zadnjem krogu s podporo protikandidata ne bo pokvarila še levica. Ko je ob razglasitvi rezultata tretjega kroga glasovanja ob 21.13 na njunih obrazih prevladalo olajšanje, je spodaj v prvi vrsti poslanskega kluba nemških socialdemokratov Joachim Gauck, "poraženec" teh volitev, za nekaj trenutkov zaprl oči in užival v aplavzu svojih podpornikov iz socialdemokratskih vrst in stranke zelenih. To ni nikakršen videz poraženca, je zavest, da resda ni uspelo skoraj nemogoče, a je bilo hudo blizu. Je zavest, da bi, če bi svojega predsednika volili v neposrednih volitvah, nemško ljudstvo v predsedniški dvorec Bellevue poslalo njega, in je zavest, da je s svojo kandidaturo vnesel svežino in življenje v sicer dolgočasne volitve nemškega predsednika. "Demokracija znova živi," so v blogu, ki je tekel na spletni strani nemškega magazina Der Spiegel, zapisali njegovi bralci.
Boljši predsednik
Kdo je Joachim Gauck, mož, s katerim so socialdemokrati in zeleni dodobra pokvarili igro nemški kanclerki Angeli Merkel?
"Der bessere Präsident" (boljši predsednik) ga je s portretom na naslovnici v začetku junija slavil Der Spiegel, Bild ga je z "Yes we Gauck", primerjal z Obamo in nemški dnevnik Frankfurter Allgemeine Zeitung ga je razglasil za "meščanskega heroja".
Kljub temu da ga je le dan zatem, ko je odstopil dotedanji nemški predsednik Horst Köhler, o tem, ali bi si lahko predstavljal, da bi kandidiral za predsednika, spraševal po telefonu socialdemokrat in njegov dolgoletni osebni znanec Walter Steinmeier, je 70-letni protestantski pastor predvsem antikomunist. Toliko bolj se je zabaval, ko ga je tistega torka med 20. in 21. uro, potem ko se je po telefonu oglasil še šef nemških socialdemokratov Sigmar Gabriel, poklical šef poslanske skupine zelenih Jürgen Trittin. "Trittin, ali ni to komično? Nekdanji komunist z Zahoda sprašuje 'požiralca komunistov' z Vzhoda, ali bi želel postati predsednik," se je tedaj Gauck prešerno hihital.
Revni ne potrebujejo države
Ko komentatorji skušajo ujeti njegovo nazorsko politično usmerjenost, ga opišejo kot levega liberalnega konservativca. Za levico Die Linke, ki mu je tudi v tretjem krogu odtegnila svojih 124 glasov, je preveč neoliberalen in militarističen. Varčevalni paket vlade Angele Merkel, ki ceno reševanja krize prenaša na ramena že tako najbolj revnih, je v intervjuju za spletno stran Der Spiegla označil kot odgovornega. Ko je prejšnji torek imel svoj znameniti govor v Deutsches Theater (Nemško gledališče) v Berlinu, je obsodil državo, ki skrbi za vse, in dejal, da takšna prejemnike socialnih pomoči slabi in jih pahne v novo odvisnost. Tistim, ki jih je kriza zrinila na rob revščine ali čez, pa priporoča, naj se ozrejo po drugih državah in se vprašajo, kje še obstaja tako zgrajena socialna mreža kot v Nemčiji.
"Ljudje, če hočete, da vaši otroci igrajo v ligi odvetnikov, trgovcev ali novinarjev, potem poskrbite za to, da jih boste naučili nemško," je Gauck sporočil migrantom in v naslednjih besedah podprl še posredovanje nemške vojske v Afganistanu. Izrazil je sicer sočutje materam, ki žalujejo za svojimi sinovi, padlimi v Afganistanu, a tja jih država ni poslala zato, ker bi bila neodgovorna, temveč nasprotno, zato ker je odgovorna. Tako ne govori socialdemokratski kandidat, takšnega bi raje vzeli za svojega konservativci, in v prvi vrsti rdečih sedežev v dvorani Nemškega gledališča je Gaucku ob tem govoru navdušeno ploskal tudi Kurt Biedenkopf, nekdanji generalni tajnik CDU in kasnejši saški ministrski predsednik.
"Prej bi mislil, da me bodo vprašali oni," je dejal Gauck in pri tem mislil na krščansko unijo. O Gaucku kot predsedniškem kandidatu so v krščansko socialni uniji (CSU) razmišljali že leta 1999, in ko mu je kandidaturo sedaj ponudil Steinmeier, je predlagal, naj socialdemokrati diskretno poskušajo pridobiti Merklovo za njegovo kandidaturo. Da se je kanclerka odločila drugače, razume, je dejal Gauck.
Sanjali smo o paradižu in se zbudili v Severnem Porenju
"(Gauck op.p.)… je zanimiva osebnost, borec za človekove pravice... in svobodni mislec," mu je ob njegovi 70-letnici 24. januarja letos držala govor Angela Merkel, "je tisti, ki spravlja in spodbuja enotnost v naši zdaj skupni deželi, je resnični učitelj demokracije in odličen govorec."
S solzami v očeh je Gauck v gledališču opisoval svoje prve demokratične volitve v zadnjo skupščino vzhodnonemške države 18. marca 1990: "V tistem trenutku se je vsa svoboda Evrope naselila v srcu vsakega posameznika."
"Sanjali smo o paradižu in zbudili smo se v Severnem Porenju - Vestfaliji," je dejal v govoru na slavnostni seji nemškega parlamenta ob deseti obletnici padca berlinskega zidu 9. novembra 1999.
Svoboda je najmočnejša beseda govorov potujočega učitelja demokracije, kot se rad sam poimenuje. In ko govori o svobodi, govori iz svojega lastnega življenja, in o njej lahko govori s takšnim hrepenenjem, kot so o njej lahko govorili le tisti, ki so jo desetletja pogrešali.
Rodil se je leta 1940 v Rostocku, konec vojne je petleten dočakal v Wustrowu, ribiški vasici ob Baltskem morju. Njegov oče je služil kot kapitan v nemški mornarici, po vojni je bil do konca leta 1946 v angleškem vojnem ujetništvu. Tedaj se je mati s tremi otroci že preselila k starim staršem v Rostock. Po vrnitvi iz ujetništva je njegov oče delal kot inšpektor za varnost pri delu v ladjedelnici Neptun. 27. junija 1951 so ga zaradi domnevnega suma vohunstva in podpihovanja aretirali, vojaško sodišče ga je obsodilo na dvakrat po 25 let zapora. Deportiran v delovno taborišče v Sibirijo je telesno tako oslabel, da so ga uvrstili med kategorijo "invalidov" in je lahko opravljal le lažja dela. Oktobra 1955 se je vrnil, potem ko je tedanji kancler Konrad Adenauer na pogajanjih v Moskvi dosegel, da so Rusi izpustili 10.000 vojnih ujetnikov in 20.000 civilistov. Medtem so v ladjedelnici Neptun sredi junija 1953 doživeli delavsko vstajo, 18. junija je tam stavkalo 5000 delavcev in zahtevalo odstop vlade. Sovjetski vojaški poveljnik je razglasil izredno stanje v Rostocku in z nasiljem zatrl upor. Gauck je nekoč pozneje dejal, da je "odraščal z utemeljenim antikomunizmom".
Ker ni mogel postati novinar, je postal pastor
Petnajstleten je Gauck s svojim bratrancem potoval v Posarje in za en dan z avtostopom obiskal Pariz. Preden so zgradili berlinski zid, je pogosto potoval na Zahod, a nikdar ni pomislil, da bi ostal. Njegove poklicne možnosti v Vzhodni Nemčiji so bile omejene. Rad bi sicer postal novinar, realnost mu je ponujala vajeništvo ali pa študij teologije. Tako je postal pastor. Kritičen do oblasti v svojih javnih nastopih je kmalu prišel pod drobnogled državne varnosti (Stasi), ki je leta 1985 razmišljala o njegovi aretaciji ali pa o tem, da bi ga pridobila na svojo stran. Zadnje ji ni uspelo. Ko se je javnost začela leta 1989 upirati vzhodnonemškim oblastem, je postal član Novega foruma, maševal tedenske maše in vodil njim sledeče demonstracije. Od marca 1990 pa do razpada vzhodnonemške države je bil poslanec v prvi demokratično izvoljeni skupščini, kjer je prevzel vodenje odbora za nadzor razpusta Ministrstva za državno varnost, bil pa je tudi eden od pobudnikov zakona o dokumentih državne varnosti. Imena institucij, ki jim je stal na čelu, so se z leti spreminjala, toda več kot deset naslednjih let je bil tisti mož, ki je upravljal do tedaj tajne dokumente državne varnosti in skušal popraviti krivice, ki jih je ta storila vzhodnonemškemu prebivalstvu. Kot eden prvih podpisnikov Praške deklaracije se je zavzel za to, da se enako, kot se je obsodilo nacistične zločine, obsodi tudi zločine komunističnih režimov. S tem si je nakopal na glavo očitek, da omalovažuje grozote nacizma. Ko je bil že drugič izvoljen kot posebni pooblaščenec za Stasijeve akte, je prejel skoraj vse glasove poslancev v nemškem parlamentu.
"Z mojo kandidaturo so se na novo artikulirale številne želje in hrepenenja v družbi. Moja želja je, da se te aktivnosti ohranijo. To je darilo za našo deželo, da so tu še vedno ljudje, ki se niso odvrnili od politike," je Gauck v sredo dejal zatem, ko so mu po razglasitvi rezultatov predsedniških volitev 2010 ob izhodu iz velike dvorane Reichstaga pod nos pomolili mikrofon. Ni postal predsednik, in če bi socialdemokrati dejansko pričakovali, da bi lahko zmagal njihov kandidat, potem bi za kandidata imenovali kakšnega "Genosse" (tovariša) iz strankarskih vrst. Tega se zaveda tudi Gauck. A nič ne de. Mož, ki ne skriva svoje samovšečnosti, je že dobil, kar je hotel. Skoraj štiri tedne je lahko igral najboljšo vlogo svojega življenja, vlogo "boljšega predsednika".