Še en krajcerček mam se je nato pobratil z zimzelenčki iz podhoda, s Kalinko, ki je odmevala izpred Mestne hranilnice, radijskimi reklamami, električnim kavalirjem, zvonjenjem mobilnih telefonov, laježem dveh psov in vso tisto hropečo mašinerijo ljubljanskih gradbišč, ki ne postane niti takrat, ko se znoči. Začuda vuvuzel ni bilo slišati od nikoder, je pa zato razbijalo kar nekaj cerkvenih zvonov.

"Si predstavljaš, da bi bilo kar na enkrat vse tiho?" je vprašala prijateljica s krepkim glasom.

"Tako tiho, da bi slišal Ljubljanico?" Ah, ne! Brez hrupa mesto pač ne bi bilo mesto.

Emocionalni surogat

"Hrup je ena od oblik zvočnega delovanja," je začel razlago dr. Mirko Čudina, predsednik Slovenskega društva za akustiko. "Je dejansko le nezaželena oblika zvoka, katerega definicija ni odvisna od jakosti zvoka ali njegove frekvence, ampak od poslušalca samega, njegovega trenutnega razpoloženja, utrujenosti, zdravstvenega stanja, starosti, spola, socialnega, kulturnega in ekonomskega položaja ter od časa in kraja. Hrup je torej predvsem subjektivna kategorija, ki negativno vpliva na zdravje in počutje ljudi."

Pa vendar: če bomo dalj časa izpostavljeni prekomernemu hrupu (od osemdeset do sto decibelov), lahko pričakujemo resne posledice. Najprej nas bo pestila utrujenost, pa nespečnost, slabša koncentracija; sledile bodo psihofizične motnje, oslabljena potenca… in na koncu še poškodbe sluha.

"Pri čezmernem hrupu in daljši izpostavljenosti med delovnim časom ali sicer se že pojavljajo fiziološke reakcije in bolezenski simptomi, od motenj v krvnem obtoku, povišanja tlaka, travm, glavobolov, prebavnih motenj, vnetja želodčne sluznice, čira na želodcu… do zaprtja in trajne naglušnosti," je našteval dr. Čudina, ki je svoje znanstvenoraziskovalno delo posvetil tehnični akustiki.

"Organizem je v stanju bojne pripravljenosti, kar ga izčrpava," je opisoval telesne odzive, kot najbolj nezaželene zvoke pa navedel nestacionarne, prekinjajoče in neperiodične, kot so glasba, močni poki ali udarci. "Mladina, na primer, ne zavedajoč se posledic, jemlje hrup kot mamilo, da bi zadovoljila svoje silne emocije."

Vendar hrup lahko povzroča tudi "alternativne konkurenčne stimuluse", kar je njegova pozitivna lastnost. "Lahko nas odvrača na primer od skrbi ali nakopičenih problemov. Poveča lahko tudi raven aktivizacije, kar spet različno vpliva na delovno učinkovitost, odvisno od vrste naloge. Učinkovitost je najboljša v tišini in ko je človek naspan, najslabša pa prav tako v tišini, vendar ob pomanjkanju spanca. Neprespanost znižuje raven aktivizacije, hrup pa jo zvišuje, kar rezultira v ohranjanju ali celo izboljšanju delovne učinkovitost. To pomeni, v nasprotju s pričakovanji, da se dva stresna dejavnika, hrup in neprespanost, ki vsak posebej negativno vplivata na učinkovitost, v tem primeru pozitivno dopolnjujeta."

Generacije, ki so odraščale v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, se najbrž še spomnijo televizijske reklame za bombone, v kateri operna pevka z visokim C iz polnih pljuč lomi kozarce.

Najbolj zgovoren dokaz moči zvoka pa je bržkone primer, o katerem se otroci učijo v osnovni šoli. Kot piše v Teoretičnih osnovah za poučevanje naravoslovja za 6. in 7. razred devetletke, se je v starih časih večkrat zgodilo, da se je most sesedel pod strumnim korakom vojakov. "Če so pri korakanju ravno 'zadeli' lastno frekvenco mostu, je lahko amplituda nihanja tako narasla, da se je most sesul. Znan je primer iz leta 1831, ko so korakajoči vojaki porušili viseči most pri Manchestru. Leta 1850 je enaka usoda doletela nek viseči most v Franciji, pri čemer je umrlo čez dvesto vojakov. Odtlej vojaki na mostovih ne korakajo več, ampak hodijo."

Povedano preprosto: zvok je mogočno sredstvo, a žal v vsakodnevnem ritmu vse prevečkrat prezrto.

Krdelo avtomobilov

Ko so nedavno nekje na Skandinavskem ustavljali mladce na ulici, da bi jih pobarali, s koliko decibeli napajajo svoje slušne celice, je večina odgovorila: "Kaj pa vem, kakih petdeset, šestdeset decibelov." Nadvse so bili presenečeni, ko jih je merilnik glasnosti že pri najmanjšem MP3-predvajalniku zabeležil več kot sto decibelov.

Če so ušesa okoli osemdeset decibelov brez posledic pripravljena prenašati dva dni, jih bodo sto prenašala le dobro uro, sto petnajst pa le tri minute na teden. Dr. Alfred A. Tomatis, svetovno znani otorinolaringolog, je svoje raziskovalno delo posvetil prav okvaram sluha.

Kot je razbrati iz njegovih znanstvenih del, ima uho nadvse pomembno funkcijo v telesu; ključno je pri komunikaciji in ravnovesju, njegov prvotni namen pa je recikliranje zvoka. Med drugim trdi, da ima uho fetusa v maternici eno samo vlogo: nadzira rast drugih delov telesa. Po rojstvu pa skrbi za "prehrano" živčnega sistema. Zvok namreč z električnimi impulzi nahrani neokorteks, ki zavzema kar osemdeset odstotkov skupne možganske mase. V tem delu možganov domuje naš intelekt, vsa tista višja inteligenca, ki človeka dela edinstvenega. Tamkaj poteka urejanje sporočil preko vida, sluha in tipa; procese, ki so posledica tega urejanja, pa imenujemo govor, sklepanje, razmišljanje, neverbalno mišljenje, odločanje, nadzor gibanja.

"Cele generacije, ki uporabljajo glasbene predvajalnike in iPhone, že kažejo hude težave s sluhom," je začel pogovor Danny Becher, na Nizozemskem živeči Nemec, klasični glasbenik, glasbeni zgodovinar in terapevt, ki zdravi z glasbo.

"Ko izberemo glasbo, že opravimo nekakšno selekcijo med blagodejnimi in motečimi zvoki. Glasbeni okusi se razlikujejo, kar je vsekakor treba spoštovati, ampak preglasna glasba je res kvarna."

Pa je poslušanje z ušesi res edini način, kako uživati v blagozvočju?

"Ne, to je samo eden izmed načinov," je prepričan gospod Becher. "Vzemiva za primer gluhe, s katerimi kar precej delam." Poleg šolarjev, psihiatričnih bolnikov, socialno ogroženih, umirajočih v hospicih ali tistih, ki se zatečejo po pomoč k logopedu.

"Gluhi doživljajo zvok kot čisto vibracijo in nanjo reagirajo na podlagi občutkov, ki jih v njih vzbudi. Učinek je res presenetljiv. Zvoki imajo pomirjujoč, sproščujoč vpliv, celo agresivni ljudje so se po nekaj urah povsem umirili."

Da gluhi slišijo? To tezo je bilo treba preveriti v ljubljanskem društvu gluhih in naglušnih, ki so v oranžni hiši sredi ljubljanskega Polja ravno zaključevali redakcijo, v tisk so namreč pospremili svoje glasilo.

Gospa Alenka, denimo, brez aparata ne sliši, z njim pa je, kot pravi, bolj osredotočena.

"Če je glasba zelo močna, čutim odmev," nam je zaupala in dodala, da si nekateri pomagajo z balonom. "Ampak to še zdaleč ne pomeni, da glasbo slišiš, samo občutiš jo. Zvok namreč prej pride skozi telo kot skozi uho."

Ko je nerazpoložena, se za zvoke iz okolice ne meni. "Ugasnem aparat, pa je."

Zanjo je kar precej obremenjujoče, če mora o njih razmišljati. "Zapomniti si moram določene frekvence, na primer zvok avtomobila ali ženskih petk. Toda ker na eno uho slišim bolj enakomerne frekvence, na drugo pa bolj visoke - tone, ki mejijo na prag bolečine -, slušni aparat raje pozabim doma."

Tudi Janez ni pretirano navdušen nad zaznavanjem frekvenc: "Slabše delam, če začutim vibracije." Kot recimo tiste močne zvoke v diskoteki, ki jih kot valove čuti v pljučih in torzu.

"Tudi jaz čutim vibracije v pljučih," je pristavila gospa Petra, navdušena poslušalka glasbe.

In kaj ji najbolj dene? "Bob Dylan, Eric Clapton… pa tudi Mozart in Beethoven. Bolj mirna, pomirjujoča glasba." Metal ali kaj podobnega ne pride v poštev. "To je tako, kot če bi se ves čas mimo tebe vozili avtomobili."

Gospod Slavko, najstarejši izmed sogovornikov, ima z zvokom nekoliko drugačno izkušnjo: "Ko sem pred časom obiskoval tečaj angleščine, smo imeli med odmorom skupinsko meditacijo, ker naj bi podpirala učenje. Poslušali smo glasbo in morda je res pomagala, opazil sem, da sem bil potem bolj sproščen."

Mozartov učinek

"Če bi mi bilo dano še eno življenje, bi si zadal cilj, da bi vsaj enkrat na teden poslušal glasbo. Potem bi morda tisti del možganov, ki je zdaj zakrnel, še dolgo ohranil pri delovanju," je izjavil Charles Darwin.

Danes njegovo predpostavko potrjujejo številne knjige, ki razkrivajo, da ima glasba neverjeten učinek na zdravje - na emocije, fiziologijo ali denimo kognitivne veščine. Toda raziskovalci pravijo, da ta dognanja niso pravzaprav nič novega, glasbo kot zdravilo so poznale vse razvite kulture. Grški zdravnik, matematik in filozof Pitagora denimo se je posvetil povezavi med glasbo in matematiko, preiskoval pa je tudi njene zdravilne zmogljivosti.

Peter Hübner, skladatelj in predavatelj na univerzah v Tel Avivu, Heidelbergu in Magdeburgu, je njegova razmišljanja pojasnil takole: "Pitagora je bil prepričan, da tisti univerzalni zakoni harmonije, ki vladajo mikrokozmosu glasbe, odrejajo tudi harmonijo naravnih funkcij v notranjosti človeka, še več, ubrani so s tistimi zakoni, ki usmerjajo celotno smer biološke evolucije."

Njegovo pot je ubral tudi perzijski učenjak in zdravnik Avicena, ki je vpliv emocij na človeka dodobra poznal, glasbo pa je dojemal predvsem kot zdravilo, ki obnovi emocionalno in psihosomatsko ravnovesje.

"Glasba nikoli ni bila namenjena zabavi," je pripomnila dr. Mira Omerzel Mirit, doktorica muzikologije, ki je več desetletij potovala po svetu in se seznanjala z glasbenim izročilom raznolikih tradicij, od tistih, ki jih izvajajo južnoameriška indijanska plemena, do zvočnih obredov avstralskih aboriginov ali šamanov ruskih step. "Od nekdaj je bila glasba namenjena samourejanju, samozdravljenju, samoozaveščanju, širjenju lastnih sposobnosti. O zvoku smo bili vajeni razmišljati kot o pesmici, ki nas je zazibala v sen, kot o pesmi, ki nam naredi veselje, vendar je zvok veliko več kot to."

Kot je za BBC strnila dr. Rosalia Staricoff, ki je v bolnišnicah Chelsea in Westminster opravila serijo raziskav o povezavi med glasbo in dobrim počutjem: "Fiziološke koristi smo izmerili. Glasba znižuje krvni tlak, srčni utrip in raven hormonov, ki jih povezujemo s stresom."

Podatki Melisse Healy, objavljeni v Los Angeles Timesu, da je v Ameriki registriranih že pet tisoč glasbenih terapevtov, ne presenečajo. Kot trdi Healyjeva, najpogosteje delujejo v bolnišnicah, domovih za ostarele, v rehabilitacijskih centrih, učilnicah, prilagojenih za otroke s posebnimi potrebami. Toda najbolj presenetljiva dognanja, ki jih navaja, imajo opraviti s pacienti, ki so prestali srčno kap. "Že enostavne oblike petja, ki so zvenele skorajda kot gregorijanski koral, so pri bolnikih z afazijo znatno izboljšale zmožnost govora v primerjavi s pacienti, ki niso prepevali."

"Glasba omogoča alternativno pot do možganov," je menil dr. Gottfried Schlaug s harvardske univerze. "Odklene lahko številna vrata v poškodovane ali bolne možgane, ker zaposluje tako zelo različne predele sivih celic." Nekateri deli so vpleteni v govor, drugi v gibanje, tretji sodelujejo pri medčloveških stikih. "Lahko bi rekel, da uporabljamo glasbena orodja zato, da bi pritegnili druge dele možganov in jih naučili novih trikov, novih orodij, kako premagati poškodbe."

Tudi pri bolnikih s parkinsonovo boleznijo so zasledili terapevtske učinke glasbe. Tista z enakomernim, predvidljivim ritmom deluje kot namig motoričnim živcem, da ohranijo tempo in omogočijo kolikor toliko zanesljiv korak.

"Glasba ima takojšen in izjemen učinek," je sklenil dr. Schlaug. "Ne morem se spomniti nobenega drugega zdravila, ki bi bilo tako učinkovito."

Nevrologi so prepričani, da pomaga tudi pri jecljanju, disleksiji, urjenju spomina, celo pri demenci. Menda je dovolj že nekaj ur tedensko, da človeku z alzheimerjevo boleznijo s kako vižo iz mladosti povrnemo delčke izgubljenega spomina.

"Celo pri napredni demenci, ko sta spomin in jezik izgubljena, se ljudje odzovejo na glasbo," je za New York Times oznanil legendarni nevrolog dr. Oliver Sacks, avtor knjige Musicophilia: Tales of Music and the Brain.

Tudi Danny Becher ima tovrstne izkušnje. "Z glasbo sem zdravil socialno ogrožene in umirajoče v hospicih in učinki so čudoviti! Zvok pomirja in sprošča. Tako zelo, da so se celo izjemno agresivni ljudje v psihiatričnih ustanovah umirili za več ur, v nekaterih primerih celo za nekaj dni. Kot mi je prišepnilo osebje v bolnišnicah: če bi takšno terapijo izvajali redno, bi jim lahko znatno zmanjšali odmerke zdravil."

Ampak čisto vseeno najbrž ni, ali so zdravilni zvoki v elektronskih, country, pop ali jazz ritmih?

"Ne, kje pa," je odvrnil gospod Becher. "Največje uspehe dosegamo s spektrom parcialnih (delnih) tonov, ki se jih večina ne zaveda, dokler njihova zavest ni razvita in izurjena. Temu pravim skriti zvok. Z njim se popravita tako sluh kot čutnost, prav tako jasnost govora. Ko možgane stimuliramo z višjimi resonančnimi toni, sprejemamo zvoke bolj zavestno."

V poštev pride torej klasika, na delu je tako imenovani Mozartov učinek. V Tednu možganov 2009 sta o tem predavala tudi Katarina Habe in Norbert Jaušovec s Filozofske fakultete v Mariboru.

Začela sta s trditvijo, da poslušanje Mozartove sonate K. 448 povzroči, da posameznik bolje rešuje prostorsko-časovne naloge. Kot je razkril elektroencefalogram, je Mozartova glasba povečala pozornost in povezovanje delov v celoto. Brahms, recimo, jo je odnesel bistveno slabše.

Dr. Claudius Conrad, "glasbenik s skalpelom", se je v New York Timesu spraševal, zakaj je Mozart pisal tako pomirjujočo glasbo. Če gre sklepati iz njegovih pisem in biografij, je bil nenehno bolan. "Mislim, da je glasbo skladal na tak način zato, ker se je ob njej sam počutil bolje, naj je to počel zavestno ali ne."

Don Campbell je Mozartov učinek opisal v istoimenski knjigi. "Mozartovo glasbo so začeli raziskovati v Franciji v poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je dr. Alfred Tomatis začel izvajati zvočne eksperimente pri otrocih, ki so imeli težave z govorom in komunikacijo. Nekaj desetletij zatem so na stotih koncih sveta uporabljali Mozartovo glasbo z visokimi frekvencami, še posebej violinske koncerte in simfonije, da bi pomagali otrokom z disleksijo, motnjami govora in avtizmom. Ena najnovejših študij prihaja iz Anglije, kjer so leta 2001 potrdili njene učinke pri epilepsiji."

Še bolj dobrodošli so bojda zvoki gonga, tibetanskih skled ali mogočnih manter. A če se vam zdijo tovrstne reči preveč nezemeljske, poskusite vsaj s staro dobro klasiko. Nobena usoda ji ne more storiti žalega, je bil prepričan Beethoven.

"Tisti, ki bo razvozlal njene skrivnosti, bo osvobojen žalosti, ki pesti celotno človeštvo."