Lista svetovnih prvakov od leta 1936, odkar se ta naslov uradno šteje, je zgovorna: Avstralci, Novozelandci, Angleži, Valižani, Švedi, Danci, Poljaki. Le nogometno osredinjeni osebek ne razume, zakaj je bil v Cardiffu zgrajen veliki stadion Millenium, ki sprejme 74.000 gledalcev. Bolj kot zaradi nogometa, zaradi ragbija in pa zaradi spidvejskih dirk, ki so tamkaj velevreščeč dogodek. Letos bo SGP za VN Velike Britanije tam že desetič.

Ena od značilnosti Slovencev je, da svetu spidveja vendarle pripadamo, pa čeprav kot obrobni dejavnik. Držimo se ga na približno podoben način, kot se držimo hokeja. Stalno smo prisotni, z občasnimi uspehi, predvsem pa vztrajamo. To je tako skoraj od nekdaj oziroma od časov prvega velikega slovenskega šampiona. Gre za Ludvika Stariča, Letečega Kranjca (1906-1989), ki se je v času med obema vojnama, ko je bila njegova kariera na višku, kosal oziroma premagoval tudi tedanje svetovne prvake. Zagotovo je bil najboljši jugoslovanski voznik ter uradni vseslovanski prvak, kar je tedaj osvojil že kot tovarniški voznik jawe. Leta 1938 je na primer zmagal na dirki v nemškem Breslavu; njen pokrovitelj je bil Hitler, in to je bilo zavoljo Staričevega slovanskega porekla kakopak posebnega pomena. In leta 1963, ko se je na Vodnikovi cesti v Ljubljani odprl stadion s spidvejsko stezo, na kateri je prvi častni krog razumljivo pripadel Letečemu Kranjcu. Bojda ga je odpeljal s solzami v očeh. Naj kot pomemben detajl, ki priča o vpetosti slovenske spidvejske scene v svetovno, navedemo, da je leta 1979 na stadionu v Zgornji Šiški na polfinalni dirki za svetovno prvenstvo dvojic nastopil tudi največji šampion spidveja vseh časov, šestkratni svetovni prvak Ivan Mauger z Nove Zelandije.

Črna vas pri Igu - spidvejska valilnica

Spidvej do danes ostaja slovenski moto šport, v katerem smo osvojili največ trofej. Od 31 jugoslovanskih prvenstev, kolikor jih je bilo odpeljanih od leta 1959 (leta 1968 in 1969 je prvenstvo zaradi prepirov med dirkači, klubi in zvezami odpadlo), so kar 24 naslovov pobrali slovenski vozniki. Najbolj legendarna sta Vlado Kocuvan iz Gornje Radgone in Štefan Kekec iz Maribora, dirkača, ki sta dirkala v sedemdesetih letih. Oba sta državno prvenstvo osvojila po petkrat. V tekmovalnem smislu pa slovenski spidvej ni bil nikdar močnejši, kot je danes. Posebej dva dirkača sta v ospredju. Prvi je Matej Žagar, Ljubljančan iz Črne vasi pri Igu, ki je sicer razvpita spidvejska valilnica. Žagar je zaporedni državni prvak od leta 2002 dalje, sicer pa tudi dvakratni evropski prvak, tri leta dirkač na najbolj elitnem tekmovanju za grand prix, v katerem je bil leta 2006 s 97 točkami na koncu izjemen sedmi, v letošnji sezoni pa vozi v poljski in angleški ligi. V slednji tekmuje za klub Eastbourne Eagles, klub, ki je bil ustanovljen daljnega leta 1929 oziroma klub, za katerega je v sezoni 2007 na primer vozil Danec Nicki Pedersen, trikratni svetovni prvak in zmagovalec številnih dirk za grand prix. Drugi je Matej Ferjan, ki je do leta 2001 nanizal pet naslovov državnega prvaka Slovenije, nato pa še štiri naslove prvaka Madžarske (za madžarsko ekipo prav tako nastopa, saj je v spidveju to mogoče, obenem pa vozi še v poljski, švedski, danski, nemški in češki ligi).

No, če je slovenski spidvej v tekmovalnem smislu boljši kot kdajkoli prej, pa se zdi, da njegova priljubljenost med življem, ki je stadion v Šiški nekoč napolnil tudi v številu 10.000, pada. Ena največjih letošnjih dirk v Sloveniji je bila preteklo soboto v Krškem, in sicer polfinale svetovnega prvenstva v kategoriji U21. Neke vrste mladinsko svetovno prvenstvo. V vlažni poletni noči, polni mrčesa in sporadičnega rosenja dežja, se je na stadionu Matije Gubca, ki načeloma lahko sprejme približno 14.000 gledalcev (1728 sedišč ter 12.000 stojišč) zbralo morda 3000 gledalcev. Resda se je tekma dogajala v času igranja tekem na svetovnem nogometnem prvenstvu, pa vendar je bila za kraj s takšno spidvejsko tradicijo to majhna prireditev. Vstopnica je stala znosnih sedem evrov. Franci Kalin, trener spidveja pri AMTK Ljubljana in selektor vseh slovenskih reprezentanc, pravi, da slabši obisk ni samo spidvejski pojav: "Slovence zanimajo druge stvari. Raje kot na športno prireditev, gremo na svoj vikend, k sorodnikom ali v naravo. Na Poljskem, kjer je obisk na dirkah v Evropi največji, je pač drugače. Tamkaj je spidvejska dirka za ljudi še vedno dobrodošla sprostitev, na kateri za nekaj uric pozabijo na vse tegobe in se prepustijo dirkačem. Tudi v Angliji, na Švedskem, Danskem obisk ni padel, pa čeprav so tam dirke med tednom, v večernih urah." Novinarski kolega Borut Cvetko, ki spidveju sledi od otroških let, saj je vendarle doma iz Gornje Radgone, vidi razloge tudi v tem, da na slovenskih stezah ni več karizmatičnih domačih šampionov, ki bi pritegnili ljudi. "V Sloveniji smo imeli osem let dirke za VN Slovenije v Krškem in gledalci so malo razvajeni zaradi najboljši dirk ter največjih imen. Mladinska konkurenca, čeprav so to odlične dirke, pritegne le največje metanolske zasvojence, poznavalce scene. V teh kriznih časih malokdo rad plača vstopnico za dirko, v kateri ne more na vse grlo bodriti svojega rojaka in ga opazovati, kako prehiteva zveneča imena. To je ob Žagarju in Ferjanu možno in take dirke imajo svoj čar zagotovljen že vnaprej."

Vzporednice s smučarskimi skoki

V Sloveniji je danes približno dvajset aktivnih spidvejistov. To je mnogo manj kot v času Jugoslavije, ko sta obstajali prva in druga zvezna liga, vozniki pa so večinoma prihajali iz Slovenije. Čeravno je bil stadion Ilirije v Šiški svoje čase razvpit, so centri spidveja vendarle domovali bolj na periferiji. V Lendavi, Gornji Radgoni, v Krškem, v medžimurskem Prelogu ali pač v Osijeku. Tudi v soboto je bilo tako. Slovenske barve je zastopal mladi Matija Duh iz Krškega, svoje navijače pa je imel tudi Jurica Pavlic iz Preloga v Medžimurju, sicer sin dvakratnega jugoslovanskega prvaka Zvonka Pavlica. Drugi dirkači so prišli iz Poljske, Rusije, Latvije, Švedske, Nemčije, Finske, Češke, Avstralije in Danske. Mladi dirkači so si bili precej podobni. Pa ne zgolj zaradi kombinezonov. Fantje z uhančki in malimi pirsingi, s kratkimi moto frizurami in v kapicah s ščitki. Pretežno nizke rasti in lahki. Nekako podobni smučarskim skakalcem. In smučarski skoki so razmeroma presenetljivo pogosta vzporednica s spidvejem. Najboljši primer te sorodnosti oziroma povezave med obema športoma je nemara poljski. Tomasz Gollob, devetkratni zmagovalec poljskega grand prixa, poleg tega pa še zmagovalec švedskega, češkega in nemškega, je veljal za najbolj priljubljenega poljskega športnika do prihoda - uganite koga. Kakopak smučarskega skakalca Adama Malysza. Če pozabimo Avstrijce ter spregledamo Novozelandce in Avstralce, je tudi nabor v spidveju in smučarskih skokih sodelujočih držav precej podoben. A če sta si obe veščini v čem zares podobni, je to bržkone pogum, ki ga mladec potrebuje za to, da se je nauči. Kajti, kot poudarja Cvetko, je vožnja oziroma prehitevanje nasprotnika pri 80 km/h po peščenem ovalu z ograjo ob strani, ki se ves čas ponuja, da v njo treščiš in si desetič zlomiš vsaj zapestje, ključnico, nogo ali roko, drznost, ob kateri zmajujejo z glavo celo dirkači cestnih moto dirk ter motokrosisti, ki sicer veljajo za ultimativne predstavnike motociklizma. "V spidveju moraš imeti stvari urejene od A do Ž. Gre za postavljanje kamenčka na kamenček, začenši z družino. Da se pelješ, je talentiranim dovolj že eno leto treninga. Žagar je bil prvak po treh letih. A bistven je pogum. To je tako kot pri skakanju. Če nimaš hrabrosti, nimaš v spidveju kaj iskati, saj samo tako, da pritisneš na plin, lahko pridobiš tehniko," pravi Kalin, nekoč tudi sam dirkač, ki je v skladu s spidvejskim izročilom doživel tudi primerno število zlomov.

Trepetajoče družine

"Smrtne žrtve sicer niso pogoste, zato pa zlomi in invalidnost so," dodaja. Zanimiv je primer Mateja Kusa, 21-letnega Čeha, ki je prav tako vozil v Krškem. Leta 2007 je vozeč za ekipo Berwick Bandits v angleški ligi na tekmi doživel težak padec, zaradi katerega je bil 45 minut v nezavesti. Ko se je zbudil, je kazal znake amnezije, pa tudi ksenoglosije, kar pomeni, da je naenkrat, ne da bi to prej znal, perfektno govoril angleško. K sreči ali na nesrečo se ga je ta motnja držala vsega dva dni, nato pa je spet postal normalen. V Krškem je bil Kus šesti in se je uvrstil na finalno tekmo. To je uspelo tudi Hrvatu Pavlicu, ki je bil sedmi navkljub padcu v enajsti vožnji; ob tem se je njegova sestra na tribuni obrnila stran ter z glavo med nogami čakala na novice s steze. Ni se zgodilo nič hujšega, na srečo. In ko smo jo prosili, če lahko naslednjo vožnjo spremljamo v njeni družbi, nas je opozorila, naj se ne pritožujemo, če bomo ob njenem kriljenju z rokami prejeli kak udarec. Pavlici so popolnoma v spidveju. Ob že omenjenem dejstvu, da gre za družinsko tradicijo, je pomembno tudi, da je oče Pavlic v Gornjem Kraljevcu leta 2005 za približno dva milijona evrov zgradil spidvejski stadion, ki bo letos gostil hrvaško dirko za grand prix. No, ob tej investiciji je treba povedati, da je oče Pavlic za gradnjo stadiona uporabil betonsko bazo, ki se nahaja v bližini, saj je beton za tribune dovažal iz vsega nekaj metrov oddaljene baze. Nekateri menijo, da so Hrvati ukradli dirko Slovencem, kajti dirk za grand prix v Krškem ni več, vendar pa to ne drži. Za Krško je bila organizacija enostavno predraga. Tudi člani družine Pavlic, kjer ženski del družine skrbi za piar in podobne usluge, moški pa se ukvarja z dirkanjem, glede tega, koliko jih je stala licenca za grand prix, molčijo. Vstopnice za hrvaški grand prix, ki so že v prodaji, vsekakor niso poceni. Stanejo med 20 in 55 evri, vendar stadion Millenium v Gornjem Kraljevcu sprejme 7000 obiskovalcev, zato verjamejo, da se jim bodo računi izšli.

A vrnimo se v Krško. Naš up Matija Duh ni imel svojega dne. Ko smo se pred začetkom tekmovanja sprehodili med boksi, kjer so mehaniki nastavljali motorje, je deloval mirno in podjetno, potem se mu je pa v prvi vožnji pokvaril glavni motor, v vseh naslednjih pa ni dosegel niti ene točke.

Najboljši so najbolj mirni

Razmerje dirkač - motor je v spidveju menda 10 proti 90, tako imenovani "tunerji" oziroma nastavljavci nastavitev pa so odločilni ljudje, ki glede na mehkost, trdost, vlažnost ali suhost steze v sodelovanju z zaznavami dirkača določajo moč motorja, predvsem pa s kakšnim diskom na zadnjem kolesu bo dirkač vozil. Z diskom, ki ima manj ali pa več zobnikov. Cilj je samo en. Da se kolo motorja ne vrti v prazno, temveč da po pesku grabi karseda učinkovito. Iščejo ravnotežje med močjo in nežnostjo vožnje, kakršnega običajni vozniki avtomobilov poznajo, če so kdaj zabredli v sneg, ko se ob preveč grobem pristopu kolesa začnejo vrteti v prazno. In Duhu ni šlo. Povsem drugačno predstavo je pokazal Latvijec Maksim Bogdanovs, ki je v Krškem zmagal na vseh petih dirkah ter polfinale končal z maksimalnim izkupičkom. Kakih 175 cm visoki 21-letni blondinec z jahaškimi nogami na o je bil po slehernem štartu takoj prvi že na prvem ovinku, kar je brez dvoma govorilo tudi o kakovosti njegove podporne ekipe mehanikov. Čeravno naj bi bili notranji štartni položaji pri spidveju načeloma boljši, je Bogdanovs zmagoval ob štartu z vseh štirih položajev, njegovo drsenje skozi ovinke pa je praviloma potekalo brez trzajev in sunkov, značilnih za nemirne tekmovalce. Če je soditi po njegovi sobotni predstavi, se mu obeta lepa prihodnost, čeravno je starost v spidveju prej prednost kot ne. Nicki Pedersen je na primer rojen leta 1977, Tomazs Gollob pa celo 1971. Kaj potem reči o prihodnosti 16-letnega Rusa Vadima Tarasenka, ki je bil v Krškem tretji? Kot pravi selektor Kalin, to ni nič presenetljivega, saj je spidvejska prihodnost po njegovem mnenju takšna, da bo 50 odstotkov tekmovalcev iz Rusije, 50 odstotkov pa iz preostalih držav. "Ljudje so tam pridni in marljivi, delajo načrtno, medtem ko se moramo mi v Ljubljani voziti na treninge v tujino, saj zaradi hrupnosti v Šiški lahko treniramo samo enkrat na teden, kljub temu smo zadnja leta najboljši v državi. Ne vem, kako bo v prihodnje. Zaenkrat klub mladim tekmovalcem še vedno daje podporo in jim omogoča treninge, če pa se bo klubska baza zrušila, bo tudi s spidvejem verjetno konec. Ne glede na to, da gre za enega najbolj trofejnih slovenskih športov."