Takšen preskok v tistem času niti ni bil presenetljiv. Če vzamemo v zakup, da smo po zaslugi založbe PGP RTB(eograd) prišli do zelo solidnega vpogleda v bogat arhiv založbe ECM, je kakovostno razslojevanje na globalni sceni na eni strani delilo, na drugi pa vzpostavilo nek svoboden medprostor, kjer so ljubitelji glasbe brez slabe vesti z gramofona sneli ploščo Fire of Love (The Gun Club) in jo zamenjali z Offramp Pat Metheny Group. Njegova glasba je bila namreč polna kompromisov, podobno kot njegova rahločutna osebnost. Pomenila je nežen (neškodljiv) prehod med žanri, najsi so v vaši diskoteki prevladovali punkovski, rockerski ali novovalovski albumi. Najlepši primer je album As Falls Wichita, So Falls Wichita Falls. Baladeskni poklon Billu Evansu (September Fifteenth) se zlije z new ageem (It's For You) in latino motivi (Estupenda Graca), da bi nam avtor v naslovni skladbi predstavil pravo identiteto. Pat Metheny je v svojem osnovnem razmisleku impresionist, zato je najprej strgal žlahtne motive americane v domačem okolju (Srednji zahod), kasneje pa te akorde plemenitil na svojih potovanjih. Zunanji in notranji ovitek "blockbusterja" Still Life (Talking), kot kolaž Letter From Home pripovedujeta zgodbe, kjer pride njegov crossover jazzovski ego najbolj do izraza. Veliki kanjon, puščava Mojave, portret brazilske deklice in nekateri urbani pejsaži zgovorno pričajo o vnosih aridnih, domotožnih in brazilskih elementov v neosvinčeni jazz. Nekateri so mu zaradi te lahkotnosti očitali oportunizem, še zlasti, ko je z jazzovske založbe prebegnil pod okrilje multinacionalke Geffen ter predstavil zrežirani video Last Train Home. Svojo glasbo je tako (medijsko) globaliziral, vendar pri tem ohranil ves čut za raziskovanje in tveganje, o čemer pričajo številni "turn left" projekti, ki Methenyja predstavljajo v povsem drugi, bolj "neznosni" ali hibridni luči.
Pat Metheny se nikoli ni prodal, četudi v tem medprostoru uživa praktično zvezdniški status. Nenadejani komercialni uspeh albuma First Circle (1984), ki se je pričakovano zlil še z glasbo za film The Falcon And The Snowman in duetom This Is Not America z Davidom Bowiejem (1985), mu ni vzel poguma, da ne bi z nekaterimi projekti dobesedno izzval svojih oboževalcev k bolj pozornemu (večkratnemu) poslušanju. Že naslednje leto je komercialnega hudiča izgnal s Song X, na kateri je svoje moči združil z jazzovskim heretikom Ornettom Colemanom. Preprosto je začutil, da mora vsake toliko časa izstopiti iz (dokaj) predvidljive šablone (raz)gradnje latino elementov v kontekstu modernega jazza. Mnogi so preslišali tudi posrečeni projekt z Royem Haynesom in Davom Hollandom Question And Answer (1989) ali Like Minds (1998), kjer se omenjeni trojici pridružita še vibrafonist Gary Burton in pianist Chick Corea. Morda, ker je njegovo ime nehote postalo sinonim za lahkotni jazz, ki ga lahko neobremenjeno poslušamo ali preslišimo na vsakem koraku. Skladbe so postale vsakdanja kulisa v (kvazi)intelektualnih kavarnah ali pa so jih uredniki kulturnih in pogovornih vsebin jemali kot avizo za razne okrogle mize. Četudi je njegova glasba dobila nehvaležni kontra-efekt, se to ni poznalo v nakladah - oboževalci so mu še vedno sledili, turneje so bile razprodane. Podobno velja za njegov prvi koncert pri nas (22. junija 1991), ko je bil avditorij Križank premajhen za vse, ki so hoteli v živo videti njegov nalezljivi nasmeh. S suspenzivnim perkusivnim začetkom iz "offa" v skladbi The First Circle je takoj dal vedeti, da v živo godbe dobijo nekatere druge zasuke, predvsem izgube tisti tolikokrat zabeleženi hermetični aneks (We Live Here, Speaking of Now) pri njegovih ocenah - pričakovano muziciranje na visokem nivoju, a brez presežkov. Potrkal je tudi na prebujeno podalpsko nacionalno zavest, kar mu danes zagotovo ne bi več uspelo. Drugič (2004) se je samo še smejal.
"Nekega večera, ko sem prišel domov z novo kitaro, sem začel eksperimentirati," je povedal ob izidu solo albuma One Quiet Night (2003). V tem stavku se skriva veliko več kot le površen opis njegovega nastanka. Ponovno je odkril notranji ustvarjalni nemir, ki ga je dve leti kasneje v skupini PMG ter z mislijo na minimalista Steva Reicha fantastično sprostil "na poti navzgor" (The Way Up) ali, kot so nekateri zapisali, "poti nazaj", saj muzike spominjajo na njegove najboljše trenutke (1979-1982) pod streho založbe ECM. Z najnovejšim projektom Orchestrion (2010) je redefiniral pomen solo albuma, podobno kot nekoč s soničnim in nepravično raztrganim dvodimenzionalnim Zero Tolerance for Silence (1994). Neil Young ju ima zagotovo na vidnem mestu v diskoteki. Tokrat se v Križanke vrača s svojimi stalnimi sodelavci (Lyle Mays na klaviaturah, Steve Rodby na basu, Antonio Sanchez na tolkalih), kar daje slutiti, kakšne godbe se skrivajo v njegovi programski pesmarici.