Leta 1991 si je ameriški filmski igralec Charlie Sheen ogledal japonski film Flower of Flesh and Blood iz serije horror filmov Guinea Pigs. Nad tem, kar je videl, je bil tako pretresen, da je poklical FBI in prijavil umor. Ko se je FBI povezal z japonsko policijo, so tam povedali, da že preiskujejo zadevo. Avtor filma je moral z dokumentarcem o nastajanju filma dokazati, da je šlo samo za zelo sofisticirano imitacijo snuffa. Nič lažje ni bilo Ruggeru Deodatu, italijanskemu režiserju, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja posnel film Cannibal Holocaust. Sergio Leone ga je videl in mu v pismu napisal, da je film čista umetnost, da takega realizma še ni videl, ampak da se mu zdi, da bo imel probleme z vsem svetom. In res, film so prepovedali v Italiji in v Veliki Britaniji, v francoskem časopisu Photo so celo napisali, da gre za pravi snuff. Zgodba gre takole: štiričlanska ekipa se odpravi v Južno Ameriko snemat dokumentarec o plemenih v džungli, ko se za njo izgubi vsaka sled. Za njo se odpravi reševalna ekipa, ki pa najde samo njihova okostja in filmske trakove, ki se končajo s prizori, kako jih domorodci ubijejo, natikajo na kole in požrejo. Da bi bil film kar najbolj avtentičen, je Deodato vanj vključil še elemente mondo filmske tradicije (resnično ubijanje živali in resnične politične eksekucije). Na sodišču je moral dokazati, da ne gre za snuff, in se še tri leta zagovarjati zaradi obscenosti. Še največji približek snuff filmu je film režiserja Johna Alana Schwartza iz leta 1978 z naslovom Faces of Death. Gre za mondo film, kar pomeni, da gre za posnetke pravih smrti, na primer ljudi, ki so storili samomor in jih je kamera ujela na filmski trak. Film kaže prava ubijanja živali, patologe, ki opravljajo obdukcije na resničnih truplih, javne eksekucije itn. Zaradi grozljive pristnosti je bil prepovedan v štiridesetih državah. Vseeno pa je režiser pojasnil, da so na nekaterih posnetkih uporabili montažne trike in da v resnici stvari niso tako resnične, kot so videti.

Ker policija do današnjega dne še ni izsledila pravega snuff filma, mit o njem dobiva razsežnosti urbane legende. Vse od sedemdesetih let naprej krožijo govorice o snuffih, ki naj bi bili posneti izključno za zabavo bogatih naročnikov, ki se gibljejo v t.i. underground krogih in jih je izjemno težko izslediti. Ted McIlvenny, direktor Inštituta za raziskovanje človeške seksualnosti, ki ima v posesti 389.000 filmov za odrasle in ki preučuje pornografijo več kot petindvajset let, pravi, da je v vseh teh letih naletel samo na tri resnične smrti pred kamero. V dveh primerih naj bi bila smrt slučajna: v enem je med sadomazohističnim aktom zaradi zastoja srca umrl moški; v drugem je umrl prav tako moški, ki se je med avtoerotičnim davljenjem po nesreči zadavil. Tretji film vsebuje posnetek resničnega umora, torej namerno povzročene smrti, na katerem religiozni kult iz Maroka priveže dečka na konje, ki ga nato razčetverijo, prizor pa spremlja množica moških, ki ob gledanju masturbirajo.

Termin snuff je prvič uporabil Ed Sanders v knjigi The Family - The Story of Charles Manson’s Dune Buggy Attack Battalion (Panther Books, 1976). Uporabljen je bil za opis nepreverjenih trditev, da so Manson in njegova Družina posneli nekatere izmed umorov, ki naj bi jih zagrešili. Filmov policija nikoli ni našla. Je pa zasegla kar nekaj filmov, na katerih so našli posnetke mučenja in posiljevanja žrtev, preden so bile umorjene. Govorimo o filmih, ki so jih posneli serijski morilci. V letih 1984 in 1985 sta Leonard Lake in Charles Ng v severni Kaliforniji v osmih mesecih umorila več žrtev, kot so jih lahko identificirali. Na zemljišču ob koči, v kateri je bival Lake, so našli sedem trupel in 45 gramov pepela, ki je ostal po sežigu trupel. Ocenjeno je bilo, da sta umorila okoli dvajset ljudi. Ugrabljala sta ženske in jih imela za seksualne sužnje, jih mučila, posiljevala in na koncu tudi ubila. Med sojenjem so prikazali posnetke filmov, na katerih je videti, kako Ng in Lake posiljujeta in mučita žrtve. Čeprav umorov nista posnela, je jasno, kaj se je zgodilo z ženskami. Ubijalski par, ki je prav tako snemal žrtve med posiljevanjem in mučenjem, sta bila Karla Homolka in Paul Bernardo. Leta 1991 sta v severnem Ontariu v Kanadi ugrabila štirinajstletnico, leta 1992 pa petnajstletnico. Bernardo je žrtvi posiljeval in mučil, Homolka pa je vse skupaj posnela, kar je bilo kasneje pokazano poroti na sodišču. Samih umorov nista posnela. Leta 1979 sta Lawrence Bittaker in Roy Norris umorila pet najstnic, ki sta jih pobrala na avtoštopu. Vse so bile mučene, posiljene in umorjene. Zadnja žrtev, šestnajstletna Shirley Ledfort, je bila med dveurno vožnjo po San Fernando Valley v srebrnem GMC enoprostorcu mučena in posiljevana, točno osemnajst minut njene agonije pa je posneto na avdiotrak, ki je bil kasneje na sodišču predložen kot dokazni material in predvajan pred poroto. Vendar pa tudi v primeru, da bi morilci posneli umor, to ne bi bil snuff, saj bi ga gledali le oni sami z namenom podoživeti užitek ob ubijanju. Snuff naj bi bil posnet izključno za naročnike, ki bi za film tudi plačali.

Obstaja primer, ko bi bil snuff morda celo posnet in bi ga policija zasegla, če ne bi pravočasno ukrepala in aretirala dveh moških, ki sta na internetu razglasila, da nameravata ugrabiti naključno izbranega dečka, ga mučiti, posiliti, vse to pa posneti in prodati kot pornografski snuff. Danielu Depewju in Deanu Lambeyju je bilo za oglaševanje tovrstnih naklepov sojeno. Čeprav je njun odvetnik trdil, da je šlo samo za bolno potegavščino, se sodniku ni zdelo tako. Depew je dobil trideset let, Lambey pa celo triintrideset let zapora. Leta 2000 je italijanska policija razbila verigo otroških pornografov, ki so delovali v Rusiji. Ti naj bi prodajali tudi snuff filme za kliente v Italiji, Nemčiji, Veliki Britaniji in Severni Ameriki. Neapeljski Il Mattino je objavil transkripcijo emaila med italijanskim naročnikom in ruskim dobaviteljem.

"Obljubi, da me ne boš okrog prenesel."

"Pomiri se, zagotavljam ti, da ta resnično umre."

"Zadnjič sem plačal in nisem dobil tega, kar sem hotel."

"Kaj pa hočeš?"

"Videti, kako umrejo."

Dokler bodo obstajali naročniki, ki bodo pripravljeni plačati sto tisoč ameriških dolarjev za snuff, bodo ljudje, ki se bodo potrudili in jim željo tudi izpolnili. Čeprav policija do danes še ni zasegla niti enega snuffa, se zdi, da bo želja gledati človeško mučenje in videti, kako subjekt podleže Realno-sti telesa, ostala ena neraziskanih in predvsem temnih lis človeške podzavesti.