Jeseni 2007 je namreč Kordež skupaj s 64 sodelavci izpeljal največji menedžerski odkup v zgodovini Sloveniji po kriteriju vrednosti prevzema, ki je bil težak več kot pol milijarde evrov. Le človek, ki je nagnjen k tveganju, je lahko idejni in izvedbeni avtor prevzema, ki spominja na "finančno piramido". Če je Boško Šrot Pivovarno Laško lastninil s prelivanjem denarja v podjetja, ki jih je obvladoval prek poštnega nabiralnika, Igor Bavčar pa Istrabenz postopoma osvajal z delniškimi "parkirišči" v lasti prijateljev, je bil Kordežev menedžerski prevzem, čeprav od naštetih daleč najbolj transparenten, pravzaprav nekakšna "Ponzijeva shema". Ta je temeljila na "večni" rekordni rasti podjetja ter najemanju novih in novih posojil. "Naš projekt, kot je zdaj zastavljen, sploh ne predvideva, da bomo kredite za financiranje prevzema vračali. Saj ni potrebe. Banke so zainteresirane, da dajejo kredite. Naš cilj je, da se poveča premoženje. Če je zdaj Merkur vreden 500 milijonov evrov, bomo naredili vse za to, da bo vreden 700 ali 800 milijonov. To je temeljno izhodišče," je na začudenje mnogih "klasične pomisleke", kako je mogoče kupiti podjetje s posojili, ki jih ni treba nikoli vrniti, zavračal Kordež. Le dobra dva tedna po objavi novice o odkupu je stanovsko združenje Kordežu podelilo nagrado za menedžerja leta.

Simbol duha časa

Če kaj, prav omenjena Kordeževa izjava simbolizira duha časa, v katerem je postalo povsem običajno, da banke direktorju velikega slovenskega podjetja zgolj na dobro ime odobrijo za osem milijonov evrov posojil. V tem primeru Kordežu, ki je leta 2008 skupaj zaslužil 123.000 evrov neto, kar pomeni, da bi moral v vračilo posojil brez obresti celotno menedžersko plačo nakazovati bankam do svojega 116. leta. Medtem ko so menedžerji pozivali k zmanjševanju odpravnin in odpovednih rokov, so njihovi kolegi postajali lastniki milijarde evrov vrednih gospodarskih sistemov. Težava je bila, ker je bilo zabave že naslednjo jesen konec, kriza pa je udarila po Merkurjevih prihodkih in s tem tudi po temeljih samega menedžerskega odkupa. Vprašanje, ki ostaja: ali res nihče ni opazil temnih oblakov? "Kako, da smo vsi zašli? To je posledica črednega nagona. Vsi smo videli pozitivno sliko, v pozitivno tudi vsi radi verjamemo. Preprosti ljudje so kupovali delnice, ki so bile zelo drage in je bilo skoraj nemogoče, da bi njihova cena še naprej rasla. Nas je gnala želja, da bi bilo podjetje močno, veliko, pomembno (…). Predvidevali smo, da bomo situacijo obvladali, če bo prišlo do normalne stopnje krize," je januarja letos za Delovo Sobotno prilogo dejal Kordež, bržčas edini menedžer, ki je sodeloval pri dveh tovrstnih odkupih. V začetku leta 2007 je namreč sodeloval tudi pri prevzemu Lipa Bled, ki naj bi bil po oceni poznavalcev "vaja" za odkup Merkurja.

Slabih dvanajst let po tem, ko je Kordež na čelu Merkurja nasledil Jakoba Piskernika, iz vrhov nakelskega trgovca odhajata oba: v sredo, ko je Kordež na zahtevo bank zapustil direktorsko pisarno, je iz nadzornega sveta Merkurja odstopil tudi Piskernik. Naslednikom v vrhovih Merkurja, ki bodo vsaj še nekaj časa v njuni službi (oba sta namreč še vedno solastnika družbe), zapuščata sistem, ki je še leta 2007 ustvaril poldrugo milijardo evrov prihodkov, danes pa je na robu likvidnostnega zloma. Medtem ko Merkur bankam zgolj na ravni krovnega podjetja dolguje okoli 300 milijonov evrov, že več mesecev neuspešno išče tudi 50 milijonov evrov, s katerimi bi poplačal dobavitelje, ki mu na police trgovskih centrov ne pošiljajo več blaga. Še najbolj so Merkur pri reševanju odkupa finančno izčrpali kar menedžerji sami, predvsem s preprodajo Merkurjevih nepremičnin, pri katerih je dobičke ustvarjalo le njihovo podjetje Merfin, in prenašanjem nekaterih finančnih naložb.

Od Krope do Nerezin

Čeprav je Merkur od Kordeževega prihoda na čelo družbe do izbruha finančne krize v letu 2008 zahvaljujoč agresivnemu širjenju v Sloveniji in južno od Kolpe prihodke povečal za šestkrat, verigi trgovskih centrov s tehničnim blagom grozi potop prav zaradi lastninjenja. Če je družba kupce nekoč privabljala s sloganom "Merkur je moj svet", ga je Kordež vzel dobesedno. "Smešno je, da bi bil slovenski bančni sistem nenadoma ogrožen zaradi nekaj deset milijonov evrov, ki so jih banke posodile za prevzem Merkurja," je nekaj dni po objavi okoli pol milijarde evrov vrednega prevzema Kordež, nekoč tudi član sveta Banke Slovenije, dejal v intervjuju za Dnevnik.

Tri leta kasneje do smeha ni nikomur, še najmanj bankirjem. Ti so Kordežu prav zaradi domnevne grožnje, da bi lahko odpisi oslabili tudi katero od bank, pokazali vrata. Po Pivovarni Laško, Istrabenzu in Mercatorju so banke postale dejanske lastnice še četrtega velikega domačega gospodarskega sistema, ki so ga še ne tako dolgo nazaj na veliko in pod ugodnimi pogoji kreditirale, danes pa odgovornost za posledice svojih dejanj in pomoč iščejo vsepovsod drugje, najraje seveda pri državi. Izkušnje iz omenjenih družb kažejo, da se Merkurju v "tranziciji" ne obeta nič dobrega. Poleg neskončnih usklajevanj med 18 bankami upnicami in njihovega zelo verjetnega spopada za vpliv v Merkurju z drugimi igralci iz tako imenovane gorenjske naveze (Savo in Gorenjsko banko) gre pričakovati, da bo posamezne banke, "lobiste" ali "strateške partnerje" zamikalo tudi Merkurjevo premoženje, ki bi ga lahko poceni razprodali po kosih. Ne gre izključiti niti možnosti, da bodo sanacijo Merkurja oteževali tudi menedžerji, ki bodo skušali reševati še svoj odkup.

Ključno vprašanje v zgodbi o Binetu Kordežu ni, kdaj je "konservativni finančnik" iz delavske družine iz Krope, ki poleti dopustuje v Nerezinah, postal domnevni "tajkun", ki je na dobro ime pri eni od bank dobil osem milijonov evrov posojila, ampak zakaj njegovega izpričanega nagnjenja k tveganju skoraj nihče ni opazil že prej. Medtem ko ga je širša javnost dojemala kot zadržanega trgovca, ki spusti zavore le pri pisanju člankov o davčnih reformah in na kolesu, sta njegovo zgodnje obdobje v Merkurju zaznamovali dve odmevni zgodbi: poleg afere Bofex, ki je odnesla le Merkurjevo prvo finančnico Alenko Podbevšek, ne pa tudi Kordeža, tudi objava sovražnega prevzema celjske Kovinotehne. Nekdanji upravnik počitniškega doma v Pacugu je takrat dobil tudi prvo resno politično bitko, saj je Merkur za prevzem Kovinotehne dobil soglasje države, javno pa ga je podprl tudi tedanji predsednik Milan Kučan. Kordež je sicer ustanovni član Kučanovega Foruma 21. Politike se je uradno vedno otepal, a je še v času LDS postal eden pomembnejših članov domače gospodarske elite, ki ga je leta 2004 nagradila s priznanjem Gospodarske zbornice Slovenije.

Škorpijon, ki piči

"Rojen sem v znamenju škorpijona, a o horoskopih ne vem dosti. Pravijo mi sicer, da imam v sebi nekaj škorpijonskega. Čeprav sem miroljuben, menda znam tudi pičiti," je Kordež pred leti razložil v enem od intervjujev. Da je to res, je dokazal v času vlade Janeza Janše. Ta je prek Kada in Soda, ki jima je pomagal Matjaž Gantar, neuspešno naskakovala Kordeževe okope v Merkurju. Ko je Kordež državo februarja 2006 lastniško osamil z izdajo dokapitalizacijskih delnic, ki jih je kupila prijateljska Sava, sta paradržavna sklada podpisala predajo. Delnice Merkurja sta prodala na dražbi, na kateri je zmagal Engrotuš, ki je četrtino Merkurja kupil za 94 milijonov evrov in jo nekaj mesecev kasneje prodal Kordežu in menedžerjem. "Nismo želeli, da bi Merkur postal podružnica Mercatorja oziroma Pivovarne Laško," je leta 2007 pojasnjeval Kordež.

Ironija ne bi mogla biti večja: če je Kordež skušal z menedžerskim odkupom Merkur obraniti pred Mercatorjem, se je prav z njim pred dvema mesecema pogovarjal o prodaji trgovske divizije skupine Merkur. Z nekoliko pretiravanja bi lahko rekli, da je Kordež postal "tajkun" tudi zato, ker se je skušal obraniti pred enim od njih (Šrotom). Zdaj se je nekdanjemu prvemu možu Merkurja očitno odrekel še ključni zaveznik, Janez Bohorič iz Save, ki mu je pomagal izpeljati njegov življenjski projekt in ga podpiral tako rekoč do zadnjega. Bržčas zato, ker je ugotovil, da je Merkur brez pomoči bank nevarno velik mlinski kamen, ki lahko okrog vratu začne stiskati tudi Savo, ključni steber gorenjske naveze, ki obvladuje dve večji domači banki, v katerih si želi imeti vpliv tudi država.

"Ko pogledam nazaj, še danes ocenjujem, da je bila odločitev v tistem trenutku pravilna. Če bi vedel, kaj se bo dogajalo čez dve, tri leta, pa te transakcije ne bi delali," je letos priznal Kordež. Četudi je z odkupom ogrozil obstoj skupine s skoraj pet tisoč zaposlenimi, mu tudi po novem ne bo hudega. Sploh glede na dejstvo, da se tudi v Pivovarni Laško in Istrabenzu banke niso naprezale pri ugotavljanju domnevnih nepravilnosti pri poslih med matičnimi družbami in podjetji, povezanimi z menedžerji, in da si je tik pred odhodom iz Merkurja skupaj s kolegi izplačal še bogate dividende. Ker Kordež ostaja v podjetju, kjer je zaposlen od leta 1988, tudi na cesti ne bo, razen ko bo poganjal pedala na kolesu, kjer se mu, kot je nekoč dejal, poraja največ poslovnih idej.