Obstaja ena sama rastlina, pojasnjuje Robinson, vzgajana po vsem svetu že od pradavnin, s katero so se ljudje hranili, odevali, ogrevali, z njo gradili, zdravili… Ne, to ni drevo, niti bombaž, ne nasitna pšenica ali koruza, kot tudi ne številne zdravilne zeli. Naša najbolj zvesta, nadvse uporabna in blagodejna spremljevalka iz rastlinskega sveta sliši na ime Cannabis Sativa L., po domače ji rečemo (industrijska) konoplja.

Zeleni starešina

Arheologi so si enotni, ko pravijo, da je konoplja ena prvih vzgajanih rastlin, bojda so jo gojili že pred deset tisoč leti. Izvira z obronkov Himalaje, koder se je menda rodil tudi Buda; domorodna je tako v Kazahstanu kot Pakistanu, Indiji, Tibetu, Kitajski pa so nekoč rekli kar "dežela konoplje in murv". Konopljina semena, vrvi in tkanino so med drugim našli v faraonskih grobnicah, iz konopljine kaše so na Kitajskem sto let pred Kristusom ustvarili prvi papir, medtem ko so v Mezopotamiji z njo gradili glinene zidake.

Kot "starešino med rastlinami" jo omenjajo prvi medicinski zapisi na svetu (Pen Ts'ao), ki jih je leta 3727 pred našim štetjem spisal Kitajec Shen Nung, o njenih dobrohotnih učinkih na človeško telo pa sta bila prepričana tudi rimska zdravnika Dioskorides in Plinij, ki sta skrbela za rdečico v licih cesarja Nerona. Tako Indijci kot Kitajci ali Japonci jo imajo za sveto rastlino. V deželi vzhajajočega sonca so prepričani, da ščiti pred uroki in zlom, zato jo (spleteno v venčke) obešajo na vhode v šintoistična svetišča. Prepričani so, da jih povezuje z osmimi milijoni bogov in da ni naključje, da je Japonska doživela razcvet v dobi Edo, ko so konopljo gojili v velikih količinah.

Ko jo je v Evropo prineslo starodavno iransko ljudstvo (kateremu se imamo zahvaliti tudi za izum kose), se je razrasla vse od Rusije do Britanskega otočja. Tako Germani kot Vikingi so iz njenih vlaken pletli vrvi, izdelovali oblačila, ponjave, jadra..., in še kako dobro so vedeli, da je idealna za kolobarjenje. Je tako rekoč brez naravnih sovražnikov, ne terja nikakršnih škropiv, zaradi hitre rasti in bujnih vršičkov pa zemljo in pridelek ščiti tudi pred plevelom. Kot je v zapisu o barjanskih kmetih dejal Janez Pogačar iz Hrušice, so jo pri nas včasih sadili na mejah žitnih polj in s tem zaščitili pridelek pred ptiči, ki so se raje kot na pšenico spravili na semena konoplje.

Z njenimi semeni so se hranili tudi ljudje, iz njih so stiskali olje (za zdravilo in netenje svetilk), jih mleli v moko ali pa so jih namenili za izdelovanje sveč, šamponov, mila, mazil in kdo ve še česa.

Konoplja je povezana tudi z razsvetljevanjem Evrope: Gutenbergov tiskarski stroj je prve knjige natisnil na papir iz konoplje, Kolumb je veter lovil v trpežna in prožna jadra iz kanabisa, kot izjemno obstojno slikarsko platno pa sta ga uporabljala tako Rembrandt kot Van Gogh.

Tako se ne gre čuditi, da je španski kralj Filip (kot tudi britanski imperij) v novih kolonijah zaukazal njeno množično gojenje, in prav Cannabis Sativa L. je tista rastlina, ki je Ameriki omogočila neodvisnost. Dobesedno, kajti tako deklaracija neodvisnosti kot ustava ZDA sta spisani na konopljinem papirju, celo prva zastava, ki jo je sešila Betsy Ross, je iz taistega materiala. Še več: George Washington, prvi ameriški predsednik, je bil njen velik zagovornik in strasten gojitelj, Thomas Jefferson, tretji predsednik ZDA, pa je semena konoplje tihotapil iz Francije kar v žepu.

In še glavni razlog, zakaj je Napoleon leta 1812 napadel Rusijo? Ja, navadna konoplja.

Hearst, rasizem in južnjaška gospoda

Vse do prvih desetletij dvajsetega stoletja je bila konoplja vodilna rastlina - bila je glavna sestavina papirja, tekstila in vrvi. Potem so prišli mračni časi. Najprej so jo v Novem svetu zaznamovali kot "hudičev plevel s koreninami v peklu", jo s posredovanjem mogočnih ameriških družin prepovedali in izsilili njeno izkoreninjenje. Kot hudičevo zel jo dojemajo še dandanes, zaradi česar je njena vzgoja hudo nespametno regulirana, marsikje pa celo prepovedana.

"Le aroganca moderne mentalitete, ki moli k bogu napredka, je sposobna zavrniti ter zanikati zgodovino in vrline konoplje," pravi Ehud C. Sperling v delu Rowana Robinsona. "Se je je res treba bati in jo prepovedovati?"

Da bi pojasnili, zakaj je tako, se moramo vrniti v leto 1937. Ni naključje, da je tega leta tvrdka DuPont patentirala najlon, hkrati pa je v ZDA obveljal Marihuana Tax Act, ki je prepovedal vzgojo kanabisa ter zabrisal meje med koristno industrijsko rastlino in tisto, ki vsebuje bistveno več THC (namenjena je opajanju in ponekod, denimo v Indiji, obrednemu kajenju).

Kemična tovarna DuPont je poleg najlona (rekli so mu tudi sintetična konoplja) med drugim ponudila nova sintetična zdravila in sestavine, ki so omogočile ceneno proizvodnjo papirja iz lesa. Med največjimi investitorji kapitala v gozdove in papirnice najdemo Williama Randolpha Hearsta, medijskega magnata, lastnika kakih trideset časopisov in revij. Iz zgodovine konoplje, kot jo popisuje Ed Rosenthal v delu Hemp Today, gre razbrati, da so vplivni gospodarstveniki, kot sta bila Hearst in Lammont DuPont, poskrbeli za izgon konoplje z ameriških njiv. Tako medijskega mogotca kot familijo DuPont je podpirala banka Mellon, katere lastnik je bil takratni finančni minister Andrew Mellon, priženjeni član njegovega klana pa je bil tudi Harry Anslinger, šef urada za narkotike.

Račun je bil preprost: za vzgojo konoplje kmetje niso potrebovali kemičnih sredstev, konoplja se je uporabljala v medicini, pa tudi papirnice so jo bile bolj kot les vajene predelovati v papir. Torej je bilo treba ukrepati. In ker je imel eden izmed zarotnikov v rokah izjemno močno orodje, medije, je z njihovo pomočjo razplamtel strah pred imigranti in temnopoltimi Američani, tistimi nepridipravi, ki so "kadili marihuano, ropali in posiljevali bele ženske".

Ko so se gospodi pridružile še južnjaške družine, ki so stavile na bombaž, je bila usoda konoplje zapečatena. Anslinger je prepričal kongres, da je prepoved konoplje pravzaprav patriotsko dejanje, ko pa je postal predstavnik ZDA v Združenih narodih, je njegov načrt dobil svetovne razsežnosti. Še dandanes revne države le stežka izprosijo finančno podporo ZDA, in še to le, če se najprej zavežejo, da bodo izborile vojno s kanabisom.

Arcnija za naravo in človeka

Dr. Darja Kocjan Ačko z oddelka za agronomijo Biotehniške fakultete pravi, da je vsebnost kanabinoidov (četudi zanemarljiva), zlasti THC, v smoli ženskih in dvospolnih cvetov razlog, zakaj je večina svetovnih vlad v dvajsetem stoletju omejila in prepovedala gojenje konoplje za vse namene predelave.

"Tudi pri nas je v zadnjih desetletjih skoraj nismo več pridelovali," je zapisala v Kmečkem glasu, "najprej zaradi specializacije kmetovanja, pozneje zaradi neustrezne zakonodaje. V tem obdobju je nastal generacijski odmik od pridelave in predelave konoplje, oblikovala so se ekstremna razmišljanja o konoplji, ki omalovažujejo ali pa povzdigujejo njeno vsestransko uporabno vrednost."

Toda na srečo se kmetijska politika (kot tudi zavest o konoplji) spreminja. "Podobno kot stare članice Evropske unije smo se tudi nove odločile za finančno podporo kmetovanju, v ospredje je stopila zahteva po biotski raznovrstnosti gojenih rastlin, kolobar je postal ne le temelj ekološkega kmetovanja, ampak kmetovanja nasploh."

O njenem dejanskem potencialu je spregovoril tudi Dejan Rengeo, inženir agronomije, eden prvih slovenskih kmetov, ki so se v samostojni državi spopadli z oblastmi. Trinajst let je na sodiščih dokazoval, da ni kriminalec, a kot pravi, so se z vstopom v Evropsko unijo odnosi nekoliko omilili. Vse pa kaže, da bo morda kmalu treba znova na okope; slišati je namreč, da ministrstvo za zdravje pripravlja predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami. Ta naj bi posegel v prodajo prehrambnih izdelkov iz konoplje, ki jo zdravojedci cenijo kot enega najbolj koristnih naravnih pridelkov.

A dajmo rajši besedo kmetu. "Konopljo lahko primerjamo z nafto," je pojasnil inženir Rengeo. "Njen potencial na hektar je enakovreden desetim tonam nafte po energetski vrednosti, prekaša pa jo v uporabnosti in ekološkosti. Konopljino celulozo (za papir, tiskanje denarja, pomembnih dokumentov ali cigaretni papir) lahko pridobivamo iz cele rastline ali posameznih delov, praktično brez škodljivih kemikalij. Hektarski donos celuloze je pri konoplji tudi štirikrat večji od lesne celuloze. Vlakna konoplje so najmočnejša vlakna in sodobna industrija jih že začenja vgrajevati v najbolj zapletene izdelke, kot so avtomobili, letalski deli in celo vesoljska plovila."

Rengeo dodaja, da so vlakna konoplje enakovredna ogljikovim, a neprimerno cenejša, saj zrastejo na njivi, in da so idealen dodatek plastiki, sploh v kombinaciji z drugimi rastlinami, kar potrošniku zagotavlja popoln, nestrupen bioizdelek. Dodajmo še, da se lahko papir iz konoplje reciklira celo sedemkrat, lesni le štirikrat, in da se največ evropske konoplje uporablja v gradbeništvu. "Konopljina volna je odlična izolacija, ki prekaša stiropor in stekleno volno v vseh pogledih. Nobena klimatska naprava ne more posnemati izolativnih lastnosti konopljinih vlaken. Cela stebla se meljejo in mešajo z apnom, cementom in glino, da bi se dobil lahek in trden gradbeni element - popolno nasprotje železobetona, ki je trd, težak in krhek. Gradnja z zidaki iz konoplje je topla in prijetna, poceni in zdrava, hkrati pa zagotavlja odlično potresno in požarno varnost."

Podobno kot Rengeo razglašajo konopljine učinke številni okoljevarstveniki po vsem svetu, najraje pa jo pridelujejo na Kitajskem, Madžarskem, v Ukrajini in Rusiji. Ko so leta 1998 omilili kanadske zakone, je takratni minister za zdravje oznanil, da ima "nov pridelek" neverjeten potencial - za ustvarjanje novih delovnih mest v kmetijstvu, industriji, raziskovalni dejavnosti in prodaji na drobno. O njenem potencialu lahko berete v mnogih znanstvenih delih in poljudnih knjigah, kot je denimo The Hemp Manifesto ali 101 način, kako lahko konoplja reši svet. Kot se je izrazil gospod Dejan: "Idealna rastlina za kmeta!"

"Če pogledamo od daleč, si je človeštvo nakopalo največ težav prav v času ostre prepovedi in preganjanja te rastline." V resnici pa je njena pridelava enostavna in naravi prijazna. "Tam, kjer raste, je zdrava zemlja; ob pravilnem kolobarjenju ne zahteva gnojenja, gospodarsko pomembnih škodljivcev in bolezni nima, s plevelom povečini zlahka opravi." Poleg tega ni občutljiva za čas setve in je zelo produktivna, celo kot drugi ali tretji posevek v letu.

"Edini problem je tehnologija za spravilo: potrebni so posebni stroji in tudi obrati za predelavo. Slovenija ima idealno klimo za kakovostno kombinirano pridelavo konoplje, stebel in semen. Trenutno pa na trgu nimamo žetvenih strojev, ki bi kakovostno in učinkovito poželi tako stebla kot semena. Obstajajo bodisi stroji za semena ali za stebla, zato izkoristki rastline niso popolni."

Bržkone bi nam prišla prav tudi kaka tovarna, ki bi od kmetov odkupovala konopljin pridelek in ga spremenila v kakovostne, konkurenčne izvozne izdelke, s katerimi bi ustvarjali nova delovna mesta, dobiček in tako želeno konkurenčno prednost.

Kaj nas torej ustavlja? "Strah je posledica več kot polstoletne politike, ki jo vodita farmacevtska in naftna industrija. Spet prihajajo negativni trzljali iz OZN, ki je v bistvu propagandni stroj umazane industrije, ki upravlja največ kapitala na svetu. Konoplja je moč, prinaša zdravje, in država, ki bo prva dovolila izkoriščanje celotnega potenciala konoplje vseh oblik, bo najmočnejša država na svetu. Za ta podvig pa je potrebna pogumna in pozitivno usmerjena politika oziroma podpora družbe." Če že ne v nogometu, naj gre Slovenija vsaj v kmetijstvu naprej.