Ena na ena, brez odpustkov

No, na tak dan je bilo nujno preveriti čustvovanje med Angleži. Med tistimi Ljubljančani, ki trideset in več let navijajo za Anglijo in angleške klube. Kajti angleški nogomet je v Sloveniji priljubljen in cenjen. Dolgo časa, sploh v časih Jugoslavije, ko se je v takratni prvi ligi žogo pretežno neučinkovito mrcvarilo, je angleški nogomet, ki je v osemdesetih žel silne (klubske) uspehe, veljal za alternativni vzor, kako je treba igrati. Poanta angleškega nogometa je namreč vedno bila, da sta bolj kot tehnika važni srčnost in zavzetost na terenu, to pa sta bili hkrati tudi vrlini, ki sta bili med slovenskimi privrženci nogometa vedno čislani. A sporočilo enega izmed najbolj zvestih ljubljanskih navijačev Tottenhama, v čigar stanovanju je znala nad TV viseti angleška zastava, medtem ko se je ob angleški himni obvezno stalo, je bil nedvoumen: "Stari, fix! Verjamem v naše napredovanje, Birsa for president." Ni me presenetil, pa vendar, potrditev, da so tudi Angleži za, je delovala dobro. In kaj smo pravzaprav hoteli več od tega, kot da odločilno tekmo na svetovnem prvenstvu igramo z Anglijo. Ena na ena, brez odpustkov. Za to se je pa res splačalo odpotovati v Afriko.

Za ogled sem si izbral standarden lokal. Tam, kjer sem videl evropskega in svetovnega s Katancem, nešteto nedeljskih večernih tekem italijanske lige, Olimpijino osvojitev naslova evropskega pokala, Ivaniševičev Wimbledon v solzah in še kaj. Preverjeno okolje z utečenimi medčloveškimi relacijami. Kajti ob taki tekmi pač ne tvegaš druženja z nepredvidljivimi neznanci.

A ulica pred lokalom je bila v sredo prekopana. Uigrana ekipa iz zasebnega gradbenega podjetja je menjavala vodovodno cev. Kot naročeno ji je poveljeval nekdanji malonogometaš ekipe Tabor, za katero je nekoč igral tudi Darko Maver, Darko Maver pa je med starejšimi feni za vedno zapomnjen kot tisti rdečebradec, ki je v zadnji minuti tekme med Olimpijo in Beogradom dal v dežju gol z glavo. Zdelo se je, da hočejo končati pred začetkom tekme, izkazalo pa se je, da so se trudili predvsem, da pred tekmo končajo opravke, ki so zahtevali uporabo rohnečega hidravličnega teptalnika zemlje. Da nas ne bi motili! Nekateri niso mogli, drugi niso hoteli gledati tekme. Kot dva šišenska šminkerja mlajše generacije, ki sta dala vedeti, da jima je za tekmo vseeno. In nekako jima je bilo zavidati njun mir in vseenost. Da itak vse zveš na poročilih, sta dejala, in da bosta čas tekme raje izkoristila za lov na ženske. Priporočili smo jima obisk Moderne galerije ali pač Čolnarne, delno vendarle zanašajoč se na staro "modrost" Milojka Pantića, kralja reporterskih lapsusov. Ta je prenos neke podobno velike tekme nekoč odprl z naslednjimi besedami: "Danes imajo ženske idealno priložnost prevarati svoje moške, vendar pa je vprašanje, s kom bi jih lahko prevarale, kajti vsi pravi moški so na štadionu." Najstnik s Titovo majico in slovensko zastavo v nahrbtniku je požel aplavz.

Tik pred tekmo sem moral opraviti še nujen krog. S Petkovškovega nabrežja, kjer je eden glavnih navijaških punktov v mestu in kjer je bila par dni prej skupina ameriških navijačev deležna negostoljubnega navijaškega napada, je do tržnice zadonela himna, medtem ko sva se s prodajalcem hot dogov, ki je k pultu skočil izza TV-ja, sporazumno zmenila, da je bolje, če nakup preskočiva, češ da štručka ni dovolj dobra. Mislim, da mi je to rekel prvič. V bazo sem se vrnil pravočasno. Vsi zbrani. V 0:35 sekundi tekme okoreli cinik že prijavi: "Kaj jim delamo!" Zabaven začetek. No, opogumljen od dobro sprejete prijave poskuša načeti debato o neki nadaljevanki, ki se je odvrtela dan prej, a ga skrajno napete mlajše enote grobo zavrnejo: "Glej fuzbal!"

Gradbinska ekipa zunaj še tlači zemljo in nadaljuje s finimi deli, kot na primer ponovnim vstavljanem kock v stranski kanal ceste in pometanjem cestišča. Atmosfera niha med navdušenjem in bentenjem. Naši igrajo dobro. V 6:48 minuti Koren končno odigra vrhunsko podajo s prsmi, kar prisotnega pripadnika rastafarijanstva navede, da izjavi: "V naš napad sem vedno verjel, v obrambo ne." Cinik mu odvrne: "Kakšne nizke imaš ti! Katere nacionalnosti pa si?" Par minut kasneje, ko našim uspe nekaj zares lepih kratkih in točnih podaj na sredini terena, s katerimi spomnijo na enako vrhunske trenutke svojih predhodnikov izpred osmih let, pa navdušen reče: "Slovanska sofisticiranost!"

Vse je teklo lepo. Pogled Franka Lamparda, preden je v 14. minuti izvedel prosti strel, je bil ocenjen kot nemočno soparen. Jahali smo, surfali na angleški ihtavosti ter nakazovali, da zmoremo udariti nazaj. Nad pričakovanji. Kafič je vsako potezo prišteval v slovensko korist. Ko je Sarma v 18. minuti obranil nov strel, ugotovimo, da ga Angleži zgolj ogrevajo, sarma je pa itak najboljša pogreta, ko v 20. minuti Cesar zgreši smrtno šanso, pa fizično najmočnejši steber družbe reče: "Dobra tekma. Mislil sem, da bo huje, smo pa protagonisti. Še Italijani naj gredo ven, da bo izpadla kompletna stara Evropa," se mu utrne ideja o novem družbenem redu. Cinik uživa v svoji okoreli "realpolitik" poziciji: "Ej, važen je spodnji rezultat med Alžirijo in ZDA. Dokler je tam 0:0, je vse v redu. Čas je, da začnemo navijati za Alžirijo. Šaltej na Al Jazeero! Sploh nas ne zanimajo Angleži. Joj, kakšni čudaki!"

No, bila je šele 22. minuta in zbrano občestvo s srci v višavah še ni hotelo pristati na ta skrajno kalkulantski koncept. Tiha in introvertirana španska najstnica v kotu kafiča je v ekran strmela, kot da premore nadnaravne moči in s pogledom, uprtim v TV, vpliva na dogodke v daljni Afriki. Potem pa 23. minuta, Defoe in 0:1 za Angleže. A brez večje panike. Čeravno je bil gol tako značilen za našo obrambo, je še vedno kazalo na dobro. Zares temni oblaki so se nagnetli okoli 30. minute. "Kaj je tooo!? Razpadli smo," vzklikne rasta ob opaznem padcu koncentracije naših, ki ga krpa Handanović s svojimi obrambami, medtem ko veslaško ogromen lik pripomni: "Fantje, prave ekipe začnejo igrat, ko je treba." A po ulici je zapihljal blag in osvežujoč lahor, ki je v kafič sicer zanesel prah zemlje, ki so jo gradbinci zunaj pometali z asfalta, nekako pa tudi osvežil igro naših: "Šetamo jih po Johannesburgu," izrazi nov val optimizma cinik, steber družbe pa v revolveraško navijaškem slogu navrže, da je Terry zafukan, ker fuka svojemu frendu žensko. Zadeve so postajale grobe in osebne. Do vseh. "Fak, kako Koren slabo igra!" reče rasta, cinik pa odvrne: "Koren je že vse naredil. On se špara za osmino finala." Alžirci so držali 0:0 in mi smo še vedno ostajali v Afriki. Skrajno nestabilno, vendar pa možno. Iz daljne Finske prispe sporočilo: "Pitsku materi, stop playing melancholic like Finns, prijatel!"

V polčasu je bila luknja pred kafičem zasuta, označena z ograjami ter znakom, fantje pa so po celodnevnem rintanju odšli domov. "Ehaaa! Povsem sem se že ponotranjil ta zvok iz reklame," najde novo veselo miniaturo v svojem življenju rasta. V stol pred kafičem se usede dama in vpraša, koliko je rezultat. "A potem ne bo nič od 2:0 za nas?" pripomni in pojasni, da so o 2:0 najprej govorili otroci, potem pa že kar vsi. Gremo dalje! Cinik izgine in očitno zamenja kafič.

Nov polčas, v katerem upe prvi dvigne naš glavni igralec, nosati in ostrogledi Birsa, ki pred izvajanjem prostega strela s strani ponudi vtis, kot da se je nezmotljivo zagledal v sam "pajkl" Angležev. Čudežni gol ne pade, atmosfera pa vseeno naraste v stanje onkraj. Kot golaž, ki šele po kakih treh urah kuhanja začenja dosegati pravo kohezivnost in preide v igrico, zaradi katere je na koncu tako standardno okusen. Ko Brečko v 53. minuti ob robu igrišča v neposrednem duelu zaustavi zariplega ter sebi tečnega Rooneyja, to izzove spontane ovacije. Zares, kdo bi si mislil, a ta Mišo Brečko bo po tej tekmi z Angleži nekajkrat bolj čislan igralec. Fant se je enostavno izkazal. Vsi postanemo agresivni. Tudi Rasta. "Kaj je, Capello, pa kaj jeeeeee!!!!!" nadere italijanskega trenerja, ko se ta prikaže v kadru, kot da sta sošolca in mu je prekipelo od njegove zoprnosti. V 60. minuti ugotovimo, da je treba osvežiti ekipo. Kek nam prisluhne. Vpelje Dedića in v 67. minuti kompleten kafič, torej kakih 15 nas pričujočih konča na kolenih pred ekranom. Šansa tekme. Šansa prvenstva. Šansa generacije, ki se konča z občutkom praznine med nogami. Najprej strel Novakovića, nakar se po odboju v idealnem položaju znajde Dedić, medtem ko Birsi pri tretjem poskusu realno zmanjka pravega prostora. Če je slovenska ekipa Angležem in svetu pokazala karkoli, potem je to storila v tej priložnosti, kajti tako, kot se je John Terry vrgel z glavo naprej, da bi blokiral Dedićev strel, nisem videl v skrajni prestrašeni požrtvovalnosti skočiti še nobenega nogometaša. Nikdar. Pa vendar nič. Prijatelj z Vrhnike, ki gleda Alžirce, pove, da je na drugi tekmi skrajno vroče in da so Američanom ponovno razveljavili regularen gol. Dobrodošli v svetu nogometa, svetu krivic. Ne glede na to pomislim, kako super bo zvečer priti v srbsko zatočišče in večerno tekmo štartati z refrenom Parnega Valjaka "Kekec je slobodan, red je na nas", ki so se ga v času osamosvojitve Slovenije omenjeni spomnili kot vzpodbuden refren k hrvaškemu osamosvajanju. A spomnil sem se reporterja Berganta in bedarije o potresu, ki jo je bleknil v tekmi z Jugoslavijo, ki smo jo vodili z 0:3, in se ugriznil v ustnico. Ni bilo še konec. V 78. minuti Kek pošlje v igro mladega Matavža. Skrito poleno, na katerega smo pozabili. Dobra poteza, čeravno razen prve postave kakšnih presenečenj s klopi ta slovenska reprezentanca ni premogla in je vse, kar je pokazala, vedno pokazala bolj ali manj s prvo postavo.

Kako se je vse skupaj izteklo na koncu, verjetno veste že sami. Moja osebna izkušnja je naslednja. Minuto pred koncem podaljška sem spet poklical na Vrhniko. Kazalo je super. Čemel sem na liniji in v zgornjem levem kotu ekrana na malem semaforčku opazil enko pri Američanih. Prijatelja vprašam, kaj je to, on mi odgovori, da ni nič, da ni padel gol, meni pa je jasno, da gre zgolj za zamik v prenosu, in v trenutku sem postal prazen kot počena zračnica. Kot da bi me pustila tisoča punca. "A se mora to stalno nam dogajat," bentijo nekoliko mlajši. Morda je pa v tem finta. V tem bluesu, ki ga človek pridobi v takih tekmah. Ali pač v tem, da se to "A se mora to vedno nam dogajat" izročilo prenaša na mlajše generacije. Brez dvoma največja tekma Slovenije vseh časov. Bravo.