To so oznake, ki bi jih lahko pripeli še relativno mlademu avstrijsko-nemškemu pisatelju Danielu Kehlmannu (1975), če bi z njim preživeli uro ali dve. Pa samoumevnost ob zasedanju svojega prostora na tem svetu, tudi to. Zaradi načina, kako ob literarnem večeru v Cankarjevem domu vsakič znova usmeri mikrofon nase, kot da je to nekaj najbol ... no - samoumevnega, kot pravim. Če gre verjeti raziskavam o uspešnih ljudeh, bi takšna samoumevnost morala izhajati iz dejstva, da prihaja iz izobražene in umetniške družine, ki ga je vedno spodbujala. "Oče je bil ob moji odločitvi za pisanje sicer zaskrbljen, saj je vedel, da se pisci v finančnem smislu navadno težko prebijajo skozi življenje. Toda vedel je tudi, da to ne bo katastrofa, da vedno obstajajo načini preživetja." Svoj prvi roman je objavil pri dvaindvajsetih (Beerholms Vorstellung, 1997), širšo prepoznavnost pa dosegel s petim romanom, naslovljenim Ich und Kaminski, 2003 (Jaz in Kaminski, Modrijan 2006), o nečimrnem kulturniškem povzpetniku, napisanim z obilico humorja in ironije. Veliki bum, ki ga ni nihče pričakoval, še najmanj avtor sam, pa je prišel z romanom Die Vermessung der Welt, 2005 (Izmera sveta, Modrijan, 2007) - več kot dva milijona prodanih izvodov na nemškem govornem območju. "Sprva sem še imel neke sociološke teorije, zakaj je ta roman uspešnica, toda po 200.000 prodanih izvodih sem jih opustil." Izmera sveta je zabavno spisana zgodba o dveh nekoč živečih genijih, matematiku Gaussu, ki "potuje le v svoji glavi", in raziskovalcu ter naravoslovcu Humboldtu, ki "prepotuje svet, a v resnici nikoli ne zapusti Nemčije". Tik pred avtorjevim obiskom Ljubljane v sklopu festivala Fabula (ki je bil sicer za nekaj tednov preložen, a zato nič manj dobrodošel), je pri Študentski založbi izšel "roman v zgodbah" z naslovom Slava.

Obstaja kar nekaj razlogov, zaradi katerih vam bom postavila to prvo vprašanje. Prvi razlog je Gauss, drugi je Leo Richter in tretji dejstvo, da prvič, ko smo vas povabili v Ljubljano, niste prišli. Imate podobno kot vaša junaka težave s potovanji?

Zelo dobro vprašanje. Včasih imam težave. Ne potujem prav rad, potovati pa moram veliko. Navadno pravim, da potovanja sovražim tako kot Gauss, potujem pa toliko kot Humboldt. To je seveda pretirana primerjava. Vse to sicer nima zveze s tem, da se prvemu vabilu nisem odzval. Zelo mi je žal zaradi tega, sem pa vesel, da sem dobil priložnost priti kasneje, da organizatorji niso rekli, tega idiota nočemo več videti.

Toda vrniva se k razlogom, zakaj ne marate potovati. Postanete ob tem nervozni, tako kot vaš pisateljski alter ego Leo Richter? Kaj se pravzaprav zgodi, ko ste soočeni z dejstvom, da morate odpotovati?

Ja, postanem nervozen. Roman Izmera sveta se prične s prizorom, v katerem se Gauss zbudi in ker noče odpotovati, se skrije pod odejo. To si želim storiti tudi sam, kadar moram odpotovati. A pri potovanju ne gre le za to. Spremlja ga tudi neko vznemirjenje in vzhičenje. Toda to pride kasneje, ko si že buden in zapuščaš hišo. Ko pa se zbudiš in dojameš, da moraš spakirati kovčke, da je ura zgodnja in da moraš na letališče, ti ni preveč prijetno.

Na več mestih ste izrazili idejo, da je pisanje neke vrste nasilje nad literarnimi junaki. To lahko dobro vidimo na primeru zgodbe Rosalie gre umret v romanu Slava, pa tudi v romanu Jaz in Kaminski - biograf, ki piše knjigo o Kaminskem, je precej vsiljiv, ignorantski, skratka nasilen do človeka, o katerem piše.

Drži. Nikoli nisem prav zares videl te povezave. Roman Slava v veliki meri tematizira prav nasilje in krutost avtorja nad literarnimi junaki, ki si jih je izmislil. V Jaz in Kaminski pa je nasilen biograf, drži. Vdre v njegovo hišo, jo preišče… Morda ni toliko nasilen, kot mu povzroča nevšečnosti. Gre pa za podobno stvar, nikoli nisem o tem razmišljal na tak način, prav imate. Na splošno pa mislim, da gre pri pisanju za neke vrste nevljudnost.

Tudi ko gre za izmišljene junake?

Tudi takrat. Seveda na metaforični ravni. Avtorjevo delo je, da otežuje življenje svojim junakom. Rad imaš svoje junake, rad bi bil do njih prijazen, toda tega ne moreš zares storiti. Drugače boš napisal kič. V romanu Slava sem skušal vse to reflektirati. Sploh v zgodbi Rosalie gre umret, kjer sem dal junakinji možnost protesta.

Do te junakinje ste dejansko zelo prijazni. Na koncu se je usmilite.

Ja, tu sem bil prijazen. V tej zgodbi pisatelj uniči zgodbo, da bi jo rešil. Kar je bila tudi prvotna ideja zgodbe. Ne gre za to, da bi jo napisal in na koncu rekel, ok, dajmo uničiti to zgodbo. Nekaj takega lahko izpelješ v eni zgodbi in nikjer več. Navadno pa zgodbe ne bi uničil, navadno bi junaku počel slabe stvari.

Ko sem pisal o Rosalie, se mi je zdelo, da je pri tej zgodbi tudi nekaj zelo resnega. Ne gre le za postmodernizem in opominjanje bralca, da je na delu avtorjev poseg v zgodbo, zgolj to bi bilo dolgočasno. Zdelo se mi je, da je na vsem skupaj nekaj resnejšega, ker se tudi sami vedno sprašujemo: če bog obstaja, zakaj nam ne pomaga? Zakaj se ne vmeša? Ne zanima nas veliki načrt, hočemo, da nas odreši trpljenja. To je torej ta resni podton zgodbe. Kot pisec svojih junakov navadno ne odrešim trpljenja.

Je pisatelj pravzaprav tisti, ki je najbližje našim predstavam o bogu?

No, pisatelj je precej manj pomemben, manjši bog. Zato sem tudi ustvaril lik Lea Richterja, ki je tisti, ki piše zgodbo o Rosalie. Zanjo je kot bog, lahko stori karkoli hoče. Toda v drugih zgodbah vidimo, da je Leo Richter nekakšna patetična, nevrotična figura. Torej, ja, morda je bog v svojem ustvarjanju, toda majhen bog, tako kot smo vsi (nasmešek).

Richter v nemščini pomeni "sodnik", kajne? Ste lik pisatelja namenoma tako poimenovali?

Če sem čisto iskren, pravzaprav nisem. O imenu sem precej razmišljal, hotel sem pač najti ime, ki zveni dobro za pisatelja. Zdelo se mi je, da Leo Richter zveni dobro. Prav imate, a o tem nisem nikoli razmišljal. Morda obstaja kak podzavestni razlog, da sem mu nadel ime "sodnik".

V romanu Slava se precej poigravate s perspektivami. Ne samo, da se perspektiva menja od zgodbe do zgodbe, temveč tudi znotraj njih - ob tem imam v mislih predvsem zgodbo z naslovom Izhod, v kateri slavni igralec postane svoj lastni imitator, medtem ko njegov dejanski imitator prevzame njegovo identiteto…

Do tega poigravanja s perspektivami pride, ko poskušaš napisati roman v zgodbah, kajti na ta način postane zadeva zanimiva. Nek protagonist je lahko glavni junak ene zgodbe in potem samo mimoidoči v naslednji, kjer se prikaže v povsem drugačni luči. Če ne bi izkoristil te možnosti menjavanja perspektiv, bi izgubil največjo priložnost takšne forme. In - ja, v primeru igralca spremenim perspektivo znotraj zgodbe. Ta zgodba je nekoliko surrealistična. Na njeno pisanje je vplival film Fantom svobode Luisa Bunuela. Čudovit film, čudovit surrealizem. V njem je prizor, v katerem je šef policije aretiran, ker ne vedo, kdo je. In reče: "Jaz sem šef policije," pa mu ne verjamejo. "Peljite me do šefa policije in boste videli." In ga peljejo v pisarno, odprejo vrata in tam je še en On. Rešitve na koncu ni, obstajata pač dve isti osebi. V moji zgodbi pa gre za to, kako se izmotati iz dejstva, da si filmska zvezda. Če si velika zvezda, tega ne moreš storiti, v tem si za vedno ujet. Zato se je naslov Izhod. Na začetku je moj junak filmska zvezda, na koncu pa neka motena oseba, ki je zgolj mislila, da je filmska zvezda, nek čuden oboževalec. To je surrealna spremembe identitete. Morda je bil slavni igralec v resnici moteni oboževalec že od samega začetka, ne vem. Ta zgodba mi je res všeč, mnogim bralcem pa ni ljuba. Navadno jih ta zgodba zbega. Jaz pa jo imam res rad.

Zanimiva je. Ker postavlja tudi tisto večno vprašanje - kdo sem v resnici.

On tega ne ve. Na koncu se odloči, da ni filmska zvezda. In svet gre dalje. Pač ni več slaven.

Kako se vi soočate s slavo?

Če si slaven kot pisatelj, na srečo nikoli ne boš tako izpostavljen kot filmska zvezda. V zgodbi opisujem tudi prizor, v katerem gre igralec v restavracijo in se vsi obračajo za njim. To se pisatelju ne bi moglo nikoli zgoditi. Pisatelj gre lahko v katerokoli restavracijo in ga ne bo nihče prepoznal. Tudi če je neskončno slaven pisatelj, bodo v prostoru trije ali štirje, ki bodo vedeli za njegovo ime, in morda ena oseba, ki je prebrala eno njegovo knjigo. Toda nihče od njih ga ne bo prepoznal. Ne pričakujejo, da ga bodo srečali, in tudi če so v knjigi videli njegovo sliko, ga ne bodo prepoznali. Slava, ki te doleti kot pisatelja, je pravzaprav bolj prijetne narave. Če denimo kličeš zobozdravnika, ker se moraš nujno naročiti - v tem primeru pomaga, ker zobozdravniki veliko berejo, prepoznajo tvoje ime, zato ti pomagajo in prideš prej na vrsto. Po drugi strani greš lahko po ulici in te ljudje ne bodo prepoznali. Lahko živiš normalno življenje. Še vedno te sicer zbega. Denimo ko veš, da veliko ljudi čaka na tvojo novo knjigo. Še vedno je pritisk velik, toda pisateljska slava je pravzaprav precej prijetna.

Vsak pisatelj vstopi v pisanje z nekimi sanjami o uspehu. Po dveh milijonih prodanih izvodov romana Izmera sveta v Nemčiji, po številnih prevodih - je bolje, kot ste mislili, da bo?

Vedno je bilo bolje, kot sem si mislil, da bo (nasmešek). To je super služba! Čudovito je! Tudi ko sem prodal samo dva ali tri tisoč izvodov, sem ljubil to službo. Že zelo zgodaj sem lahko živel od pisanja. Tudi zato, ker sem dobival pisateljske štipendije. Nikoli si nisem iskal druge službe, od nekdaj sem pisatelj. Dobro, pisal sem tudi književne recenzije za časopise. Vedno se mi je to zdela čudovita služba. Nimaš šefa, ni ti treba v pisarno in se ukvarjati s sodelavci, ki jih ne maraš. Roman je zelo težko napisati, je pa to tudi proces, v katerem uživaš in ki te izpolnjuje. Imeti knjižno uspešnico je seveda velika, velika sreča. Toda tudi brez uspešnice sem menil, da sem med tistimi, ki imajo srečo.

Se vam je že zgodilo, kot vašemu pisateljskemu alter egu Leu Richterju, da bi kak vaš oboževalec hotel priti v vašo zgodbo in se je na vsak način trudil, da bi ga opazili? Mimogrede - prej sva govorila o nasilju nad literarnimi junaki. Mislim, da sva se pomaknila v območje nasilja nad avtorjem.

Drži. Toda to se meni ni zgodilo. Tudi zato, ker za razliko od Lea Richterja v svojem pisanju nikoli ne uporabljam realnih ljudi, tako kot jih on. No, seveda jih uporabim, a nikoli na način, da bi se kdo prepoznal. To pa zato, ker imam res rad ta proces transformacije, ustvarjanja nečesa novega. Vedno so me fascinirali pisatelji, ki v svoje pisanje vključijo realne ljudi, in vedno me je zanimalo, kako se potem ti ljudje počutijo…

Najbrž nemočno.

Ja, nemočno in neprijetno. Morda si z Leom Richterjem deliva nekaj lastnosti, toda v tem si nisva podobna. Nihče si nikoli ni mislil, da bi lahko prišel v mojo zgodbo. Morda je po romanu Slava to zdaj drugače. Toda, če se vrnem na vprašanje - bilo je ravno nasprotno. Idejo za zgodbo sem dobil, ko sem na nekem festivalu srečal slavnega pisatelja, čigar delo zares občudujem, in v delčku sekunde me je prešinilo, da če bi prišel v njegovo zgodbo, bi končno lahko spoznal njegovo junakinjo. To je ena tistih čudnih misli, ki te včasih prešinejo. Nekaj dni kasneje sem pomislil, da bi to lahko bila dobra zgodba. O nekom, ki se resnično trudi priti v zgodbo pisatelja.

Imam vprašanje, ki je skoraj v stilu vprašanj, ob katerih izgublja živce Leo Richter, ko ga vsi sprašujejo: "Od kod dobivaš navdih?" in vedno odgovarja isto: "V banji." Torej: od kod vaša fascinacija nad geniji?

Ne vem! Res ne vem. Vedno so me fascinirali. Tudi moj prvi roman, ki ni preveden, z naslovom Beerholms Vorstellung, je zgodba o čarodeju. Nimam pametnega odgovora na to vprašanje. Zdi se mi, da se v resnici ne odločiš, o čem boš pisal. Zgodi se, da so ti neke zgodbe zanimive in druge ne. Do romana Izmera sveta me je vedno zanimal fenomen velikega uma, ki se giblje skozi svet, hkrati pa ga ta svet na nek način omejuje. To me je vedno zanimalo in fasciniralo. Mislim, da sem se v Slavi nekoliko umaknil od tega. V Slavi ni genijev. Kar ni bila jasna odločitev, to sem doumel, ko je bila knjiga končana. V tej knjigi so samo lažni geniji, kot denimo brazilski pisatelj, za katerega ljudje mislijo, da je genij, pa ni. Res ne vem, zakaj me fascinirajo. Morda bom čez nekaj let, ko bom napisal še nekaj knjig, to videl bolj jasno. Toda trenutno nimam pravega odgovora.

Kako pa so bile videti priprave na roman Izmera sveta? Narediti Gaussa ali Humboldta prepričljivega najbrž ni najbolj preprosto. Konec koncev gre za genialnega matematika in genialnega raziskovalca.

Seveda sem precej bral. Potoval nisem kaj dosti. No, obiskal sem nekaj krajev, v katerih je bil Humboldt, toda večine nisem. Toda tudi branja ni bilo v nekih norih količinah. Ni mi bilo treba prebrati dvesto knjig, prej kakih petindvajset. Toliko knjig lahko prebereš. Srečo sem imel, da obstaja veliko dobrih knjig o Humboldtu, pa tudi njegovi lastni potopisi. Obstaja veliko knjig, ki so mi dale strukturo, saj opisujejo, kje natanko je bil. Dajo ti osnovo, na kateri lahko gradiš in si izmišljaš stvari. Težavna stvar pa je bila matematika pri Gaussu. Matematika me fascinira na nek estetski način, v resnici pa ne vem veliko o njej. Zato sem moral nekatere stvari obnoviti ali se jih naučiti. Ni se mi sicer zdelo, da moram razumeti vse, kar je Gauss naredil. Toda želel sem razumeti toliko, da lahko matematiko postavim v roman na način, da se bo zdelo, da se on s tem dejansko ukvarja. To je bil težaven del. Poznate tisto nočno moro, v kateri moraš nazaj v šolo, kjer te čaka kontrolna naloga iz matematike? Še vedno imam takšne more. Naenkrat sem se tako počutil pri belem dnevu. Ker sem imel pred sabo eno ali dve matematični knjigi, iz katerih sem prepisoval številke in se trudil razumeti. To je bil torej najbolj neprijeten del pisanja, kar se lahko spomnim.

Toda kaj je tisto, kar vas potegne čez to? Če vprašanje zastavim nekoliko širše: nek pisatelj mi je nedavno rekel, da za pisanje potrebuješ močan motiv. Kakšen je vaš?

Mislim, da niso vsi motivi za pisanje pravi motivi. Pravi motiv za vsakega pisatelja je zgolj to, da hoče ustvarjati.

Toda mar ni to preveč abstrakten motiv, kadar morate ure dolgo sedeti ob matematičnih knjigah?

Ne, mislim, da je to najbolj konkretna stvar. Obstaja latinski izraz homo faber. Torej človek, ki želi nekaj ustvariti. Mislim, da je to stvar osebnosti oziroma karakterja. So ljudje, ki čutijo, da bodo nesrečni, če nečesa ne ustvarijo. In so drugi, ki jim za to ni mar. Ko sediš ob matematičnih knjigah, je konkreten motiv knjiga, ki jo pišeš. Vizija knjige, ki jo želiš napisati, ki pa žal zahteva tudi to. Toda za to, da bi počel nekaj, kar ti je tako neprijetno, moraš imeti močan občutek, da bi to lahko bila dobra knjiga. Seveda nisem začel z matematiko. Ko sem imel že veliko napisanega, sem se za nekaj časa osredotočil nanjo. Mislim, da se motivi, ki jih avtorji ponujajo kot odgovor na vprašanje, zakaj pišejo, spreminjajo. V sedemdesetih bi vsi rekli, da pišejo zato, ker se borijo proti političnim pritiskom, danes morda rečejo, da pišejo zato, ker želijo ustvariti nekaj lepega. Toda mislim, da gre v osnovi samo za osebo, ki ima nujo po ustvarjanju. Vsi drugi razlogi izhajajo iz tega.

Vaš matematični genij Gauss ima ves čas težavo s tem, da se mu zdi, da ljudje govorijo zelo počasi. Se vam kdaj dogaja kaj podobnega?

Joj, ne. Gre za to, da sem razmišljal, kako v romanu pokazati, da je Gauss ekstremno inteligenten. Tako sem prišel na to idejo, da vsi okoli njega govorijo zelo počasi. Kajti včasih se zgodi - in meni se to res ne dogaja pogosto -, da želiš nekomu nekaj razložiti, pa te ne razume, gleda naokoli… Za hip se počutiš res obupano, v smislu, prosim, razumi me. Gaussu se to dogaja ves čas, z vsemi. Zanj so vsi počasni.

V romanu lahko preberemo, da je njegova žalost izvirala prav iz tega dejstva.

Ko sem bral njegova pisma, sem dobil občutek, da je res žalostna oseba. Težko je reči zakaj, saj je bil neskončno uspešen na svojem področju, imel je lepo družino… Zato me je tudi začel fascinirati. Ker sem doumel, da je žalost najbrž prišla iz velike osamljenosti ob dejstvu, da si tako inteligenten, da ne obstaja nihče, s komer bi lahko govoril na istem nivoju. Ni bil kot Rain Man, ni bil avtističen mislec. Bil je superiorno inteligenten v vsem, kar je počel. Zato sem ga poslal h Kantu - to se seveda v resnici ni zgodilo - in bil je neskončno vesel, da bo lahko govoril z nekom, ki mu je enak. Pa je našel nekoga v demenci. To je zelo žalosten prizor. Veliko ljudi me je vprašalo, ali sem se tu hotel delati norca iz Kanta, toda bilo je ravno nasprotno.

Kako pa je s filmi po vaših literarnih predlogah? Kaj se dogaja na tem področju?

Film po romanu Slava se bo snemal konec tega leta, prav tako bo nastal film po romanih Jaz in Kaminski in Izmera sveta. Toda vse skupaj traja zelo dolgo, sam se ne vmešavam. Sicer se pogovarjam z režiserji in sem vesel, da je med nami dialog, vprašajo me za mnenje, nisem pa del produkcije. To bi me spravilo ob pamet, saj vse traja tako zelo dolgo, vse se odvija tako zelo počasi…

In morali bi sodelovati z drugimi…

Ja, točno to. Seveda, če si pisatelj, si vedno znova misliš, da bi bilo fino delati z drugimi. In da bi bilo fino na nek način sodelovati. Toda pri filmih… Morda bi si nekoč želel pisati scenarij z enim ali dvema avtorjema, s katerima bi se dobro razumel, lahko bi bilo zabavno. Toda po mojih izkušnjah sodelovanje pri filmu pomeni, da si ves čas na kosilu z ljudmi, ki so vključeni v produkcijo, da imaš stalno telefonske pogovore z osebami, ki jih še nikoli v življenju nisi videl, in te osebe ti povejo, kaj naj narediš, kaj moraš spremeniti. In moraš narediti, kar ti rečejo, sicer projekt umre. Potem pride naslednji dolg pogovor, pa naslednje kosilo… Ves čas si misliš, do zdaj bi lahko napisal že dva romana! Film najbrž res ni zame (nasmešek).