Res pa je, da sem si od nekdaj želel študirati gozdarstvo ali pa gozdno ekologijo." Obzorja so se mu razširila, ko je odšel na študij v Kanado in na Florido. Tam je namreč naletel na obsežno literaturo o amazonskem gozdu, ki je je bilo na razpolago veliko več kot pa v Braziliji. Človek kar nekako mora oditi v tujino, da bi sploh lahko ugledal svojo državo, razmišlja Brando. "Po študiju sem, kakor hitro je bilo mogoče, odšel naravnost v gozd."

Strokovnjak za vpliv podnebnih sprememb na tropske gozdove, o čemer je pred kratkim predaval tudi na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, dela za Amazon Environmental Research Institute, nevladno okoljsko organizacijo, ki zbira pomembne znanstvene podatke za ohranjanje in razvoj centralnega predela Amazonije. Brando se je marca letos s skupino soavtorjev podpisal pod študijo v reviji Science, ki je ponudila prve oprijemljive dokaze o tem, da lahko suše v veliki meri vplivajo na prihodnost amazonskega gozda, odmiranje dreves v sušnih obdobjih pa v ozračje sprošča velike količine ogljikovega dioksida. Skoraj 70 znanstvenikov je na 600 milijonih hektarjev (območje ob ekvatorju v Braziliji do Francoske Gvajane) na več kot sto merilnih mestih preučevalo posledice segrevanja vode v severnem Tihem oceanu. S podatki o rasti sto tisoč dreves, ki so jih njihovi predhodniki zbirali več kot trideset let, so ustvarili scenarije prihodnosti - napovedi o amazonskem gozdu, ki bi lahko postal savana.

Kaj je najbolj pogost mit o amazonskem gozdu?

Da v njem nihče ne živi. Mit o prostranem in praznem tropskem gozdu. V regiji živi več kot dvajset milijonov ljudi, ki so skoraj popolnoma odvisni od dejavnosti, ki zmanjšujejo ekološko vrednost gozda. Številni prebivalci se preživljajo z nelegalnim gozdarjenjem. Tega ne morete kar izbrisati, treba je najti način, kako pri tem ne bodo več uničevali gozda.

Kdaj med delom najbolj uživate?

Ko se zgodaj zjutraj povzpnem na raziskovalne stolpe in opazujem meglice nad krošnjami dreves. To je čudovito, ker se šele tam zgoraj zaveš, koliko vode amazonski gozd "prečrpa" iz tal v ozračje. Gre za kompleksno energetsko ravnotežje. Včasih nastanejo dežne padavine, drugič vetrovi. Po drugi strani pa je tudi lepo videti ljudi, ki znajo zelo uravnoteženo živeti v gozdu.

Je to sploh mogoče?

Ne bom odgovoril kot znanstvenik, ampak bolj kot nekakšen naivnež. Obstajajo skupnosti, ki iz suhega lesa na gozdnih tleh izdelujejo pohištvo in uporabne predmete. Doma redijo živali, druge lovijo v gozdu in zraven prodajajo izdelke iz lesa. Tako preživijo, ne da bi načenjale naravne procese obnavljanja gozda. Srečal sem primere, ko so lahko ljudje s tem denarjem otroke poslali v šolo, ali pa jo ustanovili kar v vasi.

Ne morete priti v neko vas, jo spremeniti v muzej in prebivalcem odrediti, kako naj živijo. Nekako morajo držati korak z napredkom, ki se dogaja na obrobju, in hkrati ohranjati okolje, v katerem živijo. To je eden naših glavnih ciljev.

Mediji toliko poročamo o amazonskem deževnem gozdu, vendar še vedno ni povsem jasno, kakšno vlogo ima v globalnem smislu.

Odvisno, koga vprašate. Zame kot gozdnega ekologa predstavlja velikansko zalogo biotske pestrosti. Gozd je velik bazen rastlinskih in živalskih vrst in predvsem ogromna shramba ogljika. Zaradi vse vode, ki jo gozd prečrpa v ozračje, vpliva denimo tudi na spremembe temperatur v Kaliforniji. Amazonski deževni gozd omogoča, da drugod po svetu pada dež, ki vzdržuje pri življenju tamkajšnje gozdove. S tem, ko vpliva na lokalno temperaturo, se hkrati spreminjajo zelo kompleksni vzorci vetrov v regiji in širše. Ob tem, da omogoča preživetje dvajsetim milijonom ljudem, je omenjeno vsaj zame izjemno fascinantno. Če bomo še naprej povečevali izpuste toplogrednih plinov, bo morda uničen. Takrat se bosta krajina in podnebje spremenila v nekaj drugega.

Mar niste znanstvenik? Saj veste, da so povezave med toplogrednimi plini in podnebnimi spremembami, globalnim segrevanjem in nasploh vse te reči napol izmišljene…

(smeh) Potekajo dolgoletne razprave, ali amazonski gozd iz ozračja srka ogljikov dioksid in ga shranjuje v lesni biomasi. Ko so namreč v preteklosti poskušali potegniti črto pod globalni "ogljikov račun", torej koliko vsrkajo oceani, koliko prispeva človeška dejavnost in kaj se dogaja z drugimi viri, je vedno ostajal velik delež, za katerega ni bilo jasno, kam je poniknil. Že v devetdesetih so razvili hipotezo, da ta delež morda vsrka amazonski gozd.

Pa ga?

Več študij kaže, da nedotaknjeni predeli gozda že od osemdesetih let rastejo hitreje, kot pa odmirajo. Za rast mora gozd porabljati ogljikov dioksid in če raste hitreje, kot je rasel v preteklosti, tak proces očitno poteka. Polovica drevesnega debla je iz ogljika in v amazonskem gozdu je veliko debel.

Kako lahko nekaj tako zapletenega, kot je povezava med ogljičnim ciklom in rastjo dreves, znanstveno preverite v velikanski Amazoniji?

Običajno je lahko izmeriti, kako drevesa rastejo nad tlemi. Seveda je včasih zelo težko priti v odročne predele gozda. Včasih potrebuješ cel teden samo za to, da bi sploh prišel do drevesa in izmeril, za koliko je zraslo. V amazonskem gozdu je približno 130 merilnih zaplat, kjer vsako leto opravljamo meritve. Že ta, v merilnem smislu lažji del naloge je zelo zapleten. Popolnoma druga zgodba pa je vprašanje, ali morda drevo ne raste nad tlemi, ker skladišči ogljik v koreninah, ki so skrite v prsti. To šele začenjamo razumeti.

Bi se zaradi podnebnih sprememb lahko vloga gozda dramatično zasukala?

Z razpoložljivimi podatki smo do leta 2004 lahko trdili, da gozd za človeštvo opravlja dobro delo. Leta 2005 pa se je pripetil zanimiv pojav, ko so se zvrstile najhujše suše na zahodu v zadnjih stotih letih. Imeli smo priložnost preveriti, kako se amazonski gozd odziva na veliko bolj suho podnebje. Ena od negativnih posledic podnebnih sprememb, zaradi zmanjšanja pogostosti padavin in povečanja števila sušnih obdobij, bo vedno bolj suh gozd. Namesto da bi med sušo leta 2005 gozd kot običajno vsrkaval ogljik, ga je velikanske količine spustil v ozračje. Izračunali smo, da je šlo za pet milijard ton ogljikovega dioksida.

Med sušami najprej odmrejo največja drevesa, ker ob visokih temperaturah prihaja do fotorespiracije, ki je nasprotni proces fotosinteze. Pri fotorespiraciji drevo dejansko porablja kisik in proizvaja ogljikov dioksid. Seveda je to skrajno težko meriti. Znanstveniki so v amazonskem gozdu za spremljanje tega pojava namestili kakšnih deset zelo dragih in visokih merilnih stolpov. Merjenje premera in obsega debel že dolgo ni več dovolj, ti stolpi pa dajejo podatke o snovnih pretokih.

Kaj menite o podnebnem skepticizmu? Glede na to, da raziskujete vpliv podnebnih sprememb na tropske gozdove?

Tudi iz dogodkov leta 2005 ne podajamo dokončnih trditev, pač pa so to scenariji. Zaradi podnebnih sprememb in drugačnih globalnih vzorcev padavin bo morda amazonski gozd bolj izpostavljen sušnim obdobjem. Če se bo spremenila pogostost El Ninja (pojav segrevanja severnega Tihega oceana, op.p.), v vzhodnih predelih gozda ne bo padavin. Ne vemo še natančno, kakšne posledice bodo imele podnebne spremembe, prepričan pa sem, da bodo šle z roko v roki z dogajanjem na tleh. Čedalje manj padavin in čedalje več suš bo imelo drastične posledice. Seveda nekateri opozarjajo, da je gozd sušna obdobja doživljal že v preteklosti, a takrat v njem ni živelo dvajset milijonov ljudi. Na območjih, kjer ljudje na veliko krčijo gozd in požigajo, lahko v suhih razmerah pričakujete velike požare. Znanstvenike skrbi, da bi lahko med hudimi sušami veliko gozda zgorelo.

Pa se to lahko zgodi?

Leta 1998 je bila med sušo, ki je nastala zaradi El Ninja, požarno ogrožena skoraj tretjina amazonskega gozda. Ocene, koliko bi ga lahko zgorelo, se gibljejo okoli 20 milijonov hektarjev. Gozdovi sicer tudi med sušnimi obdobji niso pretirano požarno ogroženi, a obstajajo ekstremno suha obdobja, ko se krošnje dreves posušijo. Ker se krošnje razredčijo, skoznje prodre več sončne svetlobe, ki posuši odpadlo listje na tleh. To je izvrstno gorivo. Požari v ozračje sproščajo ogljikov dioksid. Podnebje amazonskega gozda lahko po najnovejši znanstveni hipotezi postane podobno podnebju v savanah, a to je vendarle najbolj črn scenarij.

Kateri dejavniki torej najbolj ogrožajo amazonski gozd?

Zgodovinsko gledano je to krčenje gozdov, ki je bilo v preteklosti povezano predvsem z gradnjo avtocest. Takoj ko so v regiji napovedali velike razvojne projekte, so brez načrtovanja začeli graditi ceste. Trudimo se izboljšati infrastrukturne projekte, ki jih ljudje seveda potrebujejo. Ne glede na vse pa so lahko zelo škodljivi, če nekdo ne razmisli, kakšne bodo posledice za okolje. Drug zgodovinski vzrok za krčenje gozda pa je ustvarjanje pašnikov za rejo živine. Do leta 2000 so sedemdeset odstotkov izkrčenih gozdov namenili za govedorejo. Najprej so seveda posekali drevesa in prodali les, nato pa je prišlo na vrsto požiganje, ki je utrlo pot živinorejcem. Reja živine je zelo neproduktivna. Za eno kravo potrebujete skoraj dva hektarja zemlje. Predstavljajte si, na kakšnem območju se pase čreda tisočih krav. To je noro.

Težko je že samo priti na območje, kjer se dogaja nelegalno krčenje gozdov, kaj šele, da bi koga kaznovali in oglobili. V veliko primerih sploh ni jasno, čigavo je zemljišče, saj je večina zemlje v državni lasti. Bilo bi zelo priročno, če bi lahko s satelitom preverili, kje nekdo krči gozd, in mu poslali račun, a to ni mogoče. Veliko ljudi krči gozd nelegalno.

Kdor kupi del gozda, lahko po sedanji zakonodaji poseka dvajset odstotkov dreves, preostalih osemdeset odstotkov pa mora izkoriščati na trajnosten način. V zadnjih letih je vladi uspelo občutno zmanjšati krčenje gozdov. Delno zato, ker je okrepila nadzorne organe na teh območjih, še večji razlog pa je sesutje globalnega trga soje. Poleg živinoreje se je namreč v amazonskem gozdu razraslo tudi gojenje soje. Multinacionalke so v zadnjem času sprejele odločitev, da ne bodo več kupovale soje, ki je bila pridelana na zemljiščih, pridobljenih s krčenjem gozdov. To je vplivalo na zmanjšanje deforestacije. Greenpeace je sledil soji iz amazonskega gozda in ugotovil, da so v Evropi pred leti brazilsko sojo uporabljali kar za živinsko krmo. Svetovni trg soje je res globalen, saj odločitev na Kitajskem spremeni pravila igre v Braziliji in obratno.

Kaj se potemtakem dogaja v osrčju gozda? Stran od oči medijev?

Krčenje gozdov obsega le tretjino območja, ki so ga posekali in požgali v preteklosti, a še vedno je to velikanska površina. Pomembno je, da Evropa razume brazilske napore za zmanjševanje krčenja gozdov. Območje ni prepuščeno samo sebi. Lahko je reči, naj Brazilija nekaj ukrene glede tega, ob tem pa zanemariti vprašanje, kaj je lahko alternativa za prebivalce regije. Mislite, da ljudje to počnejo, ker imajo zle namene? Takšne dejavnosti so njihov vir prihodkov. Na tak način preživijo. Če želite to spremeniti, morate ponuditi izbiro.

Zelo se trudimo s shemo REDD (Reducing Emissions from Deforestation and Degradation, op.p.), po kateri bi države po svetu lahko od tropskih dežel kupovale kvote ogljikovega dioksida, ki je skladiščen v njihovih gozdovih in ga s krčenjem niso sprostile v ozračje. Za preprečevanje krčenja bi države prejemale nekakšno kompenzacijo. Ob tem se zgrne na kup vsa kompleksnost meritev, vprašanj o izvoru ogljika, ali je za kaj takega upravičeno plačevati in podobno.

Splošen vtis v Evropi je, da vaša država stori preprosto premalo.

Brazilija je imela z amazonskim gozdom velikansko ozemlje, ki po merilih zahodne civilizacije ni bilo primerno razvito. Nekateri bi rekli, da je bilo zaostalo. Vojska in vlada sta se v šestdesetih in sedemdesetih letih odločili, da bosta območje modernizirali. Vložili so velike napore v to, da so posekali ogromne predele gozda, in ker je bilo tam najlažje rediti živino, so ljudje pač to počeli. Nihče ni pretirano razmišljal o tem, da v odročnih predelih ni veliko dejavnosti, ki bi jih lahko razvijali. Še danes v osrčju Amazonije naletite na potomce evropskih priseljencev, ki so tam iskali priložnost. V devetdesetih letih je vlada sklenila, da morajo ljudje na teh območjih proizvajati nekaj, kar ima večjo dodano vrednost, sicer se jim zemljišče odvzame. V zadnjih letih je Brazilija z mednarodno pomočjo naredila velik korak naprej. Pred pol stoletja je sprejela zelo nepremišljene odločitve, ki jih danes skuša popraviti. Upoštevati morate, da to ni edina težava. Poleg krčenja bodo na gozd vplivale tudi prej omenjene podnebne spremembe.

S certificiranjem izdelkov iz soje, ki ne prihaja s posekanih in požganih zemljišč, smo naredili veliko. Za lastnike farm je zelo drago, da vzdržujejo osemdeset odstotkov zemljišča praktično nedotaknjenega ali pa ga izkoriščajo na trajnosten način. Kupijo sto hektarjev gozda, vlada pa jim dovoli izkoriščati dvajset hektarjev. Hkrati morajo skrbeti za preostalih osemdeset hektarjev, čistiti gozd, preprečevati požare in nelegalno sečnjo dreves. Če pride nekdo tretji in v zaščitenem predelu poseka kup dreves, bo vlada oglobila lastnika, ker tega ni preprečil. Za zdaj mehanizma, ki bi za vzdrževanje teh osemdesetih hektarjev lastniku prinašal denar oziroma plačeval njegovo delo, še nimamo. V tem trenutku je prav lastništvo gozda tisto, ki znižuje produktivnost.

V določenih predelih prebivalci, ki ne krčijo gozdov, prejemajo plačilo za "okoljske storitve", torej za vpliv gozdov na ekosistem, ozračje, skladiščenje ogljika in podobno. Ponekod banke izdajajo posojila samo na podlagi zemljiškoknjižnih izpiskov, kar pomeni, da tam vlada tudi lažje nadzoruje lastnike in jim nalaga kazni. Te so ekstremno visoke, drugo vprašanje pa je, ali so realistične.

Vas prihodnost skrbi?

Seveda. Čeprav se veliko ukvarjam s podnebjem, se zavedam, da moramo hkrati z okoljskimi rešitvami najti način, kako bodo ljudje v gozdu zaslužili dovolj za preživetje, ustvarjali, se šolali in tam živeli, ne da bi v okolju pustili prevelik pečat. To je ekstremen izziv. Če ne bi bil, bi ga že rešili. Upanje črpam predvsem iz srečanj s prebivalci, ki poznajo gozd veliko bolje kot katerikoli znanstvenik in znajo dejansko živeti z njim. Odkar delam v gozdu, pa sem bil tudi sam priča številnim pozitivnim premikom.