Potem je tu vprašanje trajnostnega razvoja. Slovenija ni proizvajalka urana. To pomeni, da moramo surovino uvažati, kar nas dela odvisne od drugih držav. Ker pa ni mednarodnega transparentnega trga z uranom, kot je na primer trg z nafto, to pomeni, da je cena stvar bilateralnih pogajanj. Z jedrsko industrijo v porastu imajo države dobaviteljice urana v pogajanjih vse večjo moč in kmalu bodo za uranovo rudo zahtevale več denarja.
Jedrska energija je cenovno zelo občutljiva in Slovenija lahko stori bore malo ali nič glede nadzora in obvladovanja cene urana, sploh če bomo postali preveč odvisni od jedrske energije. Našo preskrbo z elektriko bo pogojevala politična in geopolitična realnost jutrišnje trgovine z uranom.
Za zaščito slovenskih potrošnikov pa je vendarle odločilna zanesljiva preskrba z elektriko, in jedrska energija zagotovo ni prava rešitev.
Poseben razmislek zahteva vprašanje varnosti, ki ga v času globalnega terorizma ne smemo podcenjevati. Jedrske nesreče kot posledica mehanske okvare so danes precej manj verjetne kot v osemdesetih letih (v času Černobila), toda nesreča se še vedno lahko zgodi. Navsezadnje je jedrska elektrarna za teroriste idealna tarča in grožnje s terorističnim napadom na jedrske naprave so se v zadnjem desetletju pomnožile. Posledice uničenja, tako z vidika človeških žrtev kot gmotne škode, ki bi sledilo eksploziji jedrske elektrarne, bi bile katastrofalne, za slovenske razmere celo apokaliptične.
Končno se moramo dotakniti še vprašanja jedrskih odpadkov. Njihovo skladiščenje ni preprosto, razpolovna doba izčrpanega urana traja tisoče let. To pomeni, da od naših vnukov in njihovih vnukov zahtevamo, da se spoprimejo s problemom jedrskih odpadkov, ki jih proizvajamo danes. Odlaganje jedrskih odpadkov je zelo drago in zahtevno, o tem ni nobenega dvoma. Pa vendar, obremenjevati prihodnje generacije s tovrstnimi nevarnimi odpadki je skrajno sebično in nemoralno početje.
Predvideni stroški gradnje jedrske elektrarne so ogromni, gre za milijarde evrov. Poleg tega projekta ni mogoče izpeljati čez noč - samo za pripravo načrtov je potrebnih več let in potem še vsaj toliko za gradnjo objekta. Če bi jedrsko elektrarno načrtovali danes, bi do njenega zagona trajalo najmanj sedem let. Pravi izziv ob polnem razcvetu jedrske industrije pa je najti jedrske inženirje in opremo za razumno ceno. Vse to račun še bolj zasoli, ne da bi državljanom zagotovilo trajnostno dolgoročno energetsko oskrbo.
Kaj torej pomeni trajnostni razvoj? Začnimo s spremembo odnosa porabnika. Prvič, cena elektrike ne bi smela biti tako nizka. Ali vsaj ne subvencionirana. Plačevati bi morali več, da bi trošili manj. Trošimo pa lahko manj, če trošimo pametneje. Večja učinkovitost je ključ do dolgoročne rešitve. Zelene gradnje in zelene naprave so eden od potrebnih korakov, toda ko govorimo o zelenem načinu razmišljanja, gre predvsem za spremembo odnosa - za preobrazbo potrošnika iz nepremišljenega, lahkomiselnega zapravljivca v zavednega, modrega in odgovornega končnega porabnika. Dvig cene elektrike je dobro izhodišče; druga možnost je vzpostavitev sistema, ki bo končnega porabnika prisilil k znižanju porabe.
Zeleni program ne more uspeti, dokler ne bomo prisiljeni k resnemu premisleku, kako trošimo energijo. Del rešitve je zagotovo tehnologija. Deleža energije, proizvedene iz sonca, vetra in biomase, v skupni oskrbi z energijo ne moremo zanikati. Vendar obnovljivi viri našega planeta ne morejo rešiti pred segrevanjem niti ne morejo zadostiti potrebam, če bi želeli z njimi nadomestiti vso obstoječo energetsko infrastrukturo v Sloveniji (ali, če smo že pri tem, v svetu).
Namesto da smo zgolj pasivni porabniki energije - neto odjemalci -, bo morala vlada pripraviti program, ki bo omogočil preobrazbo končnega porabnika v proizvajalca in hkrati potrošnika. Odjem in oddajanje električne energije v omrežje in nasploh ustvarjanje energije bi morali postati norma na ravni končnega uporabnika.
To pa pomeni predvsem dvoje: prvič, decentralizacijo oskrbe z elektriko in odpoved velikim objektom v prid malih, neodvisnih proizvajalcev. Z velikih elektrarn bi se morali preusmeriti na posameznike, ki bodo napajali omrežje neposredno iz svojih domov.
To je torej še dodatni razlog, zakaj je gradnja še ene jedrske elektrarne nespametna odločitev. Jedrska energija je centralizirani sistem, ki temelji na ekonomiji obsega in distribuciji proizvoda končnemu porabniku po najnižji možni ceni, zaradi česar ustvarja neodgovornega porabnika na koncu verige.
Če pa je porabnik obenem tudi proizvajalec, ima varčevanje z energijo, da bo lahko v omrežje oddal in prodal več elektrike, bolj jasen smoter - to pomeni jasno tržno spodbudo premišljenemu ravnanju z energijo. Decentralizirani sistem torej že sam po sebi pomeni manjšo porabo in več oddajanja v omrežje.
Druga tehnološka izboljšava, ki je potrebna, da bi porabniki lahko postali proizvajalci, je pametno omrežje. Gre za sistem, ki omogoča dvosmerni tok električne energije z ene točke do katerekoli druge v omrežju. Je nekaj podobnega kot internet, ki omogoča izmenjavo informacij med uporabniki na nešteto različnih načinov. Šele s priključitvijo na tako omrežje lahko končni porabnik postane hkrati tudi proizvajalec.
Naj za konec spomnimo, da je bila ena največjih sistemskih napak 21. stoletja evropska in ameriška odvisnost od zunanjih virov energije, kar je povzročilo eno največjih selitev bogastva v zgodovini sodobnih držav ter izgubo politične in geopolitične svobode. Pripeti smo na bližnjevzhodno nafto, ruski plin in kaj kmalu se nam lahko zgodi, da bomo odvisni še od kazahstanskega urana. Temu bi težko rekli napreden energetski scenarij za prihodnost.
Borut Grgič je ustanovitelj Inštituta za strateške študije.
