Izgubljene v zelenih nasadih češenj in marelic so varno umaknjene pred preveč radovednimi pogledi. Od tod se mesto spušča proti utrujenim stavbam državnih bank v osrednjem delu. Tu je tudi nekdanje ameriško veleposlaništvo s spranimi grafiti, v katerega so se pozneje naselile enote iranske Revolucionarne garde. Le ulico višje je umetniški center, kjer mladi umetniki interpretirajo družbo skozi ples, slike, instalacije, video. V parku, ki obkroža umetniški center, so poleg fontan telovadna orodja, na katerih se razgibavajo starejši meščani. Na klopcah so radi posedali mladi, klepetali, flirtali. Proti jugu se mimo bazarja mesto spusti v najrevnejše četrti.

"Na prvo obletnico 10. predsedniških volitev stojimo ponosno pokončni - četudi so nas bičali, ranili in zaprli - z zahtevami po svobodi, socialni pravičnosti in narodni suverenosti." S temi besedami se začne Listina Zelenega gibanja. V torek, na obletnico največjih demonstracij v zgodovini Islamske republike Iran, jo je predstavil neuradni voditelj Zelenega gibanja Mir Hosein Musavi, nesojeni predsedniški kandidat lanskih volitev.

Iran se je v zadnjem letu spremenil. Pred letom dni so ulice Teherana preplavili trije milijoni ljudi, policijske enote so v šoku nemočno obstale in se umaknile v stranske ulice. Danes je Teheran prepreden s policijskimi in paravojaškimi enotami, ki varujejo ceste, sebe in vladajoči režim pred državljani.

Moralna policija po Teheranu z obnovljeno pedantnostjo nadzoruje, koliko centimetrov ženskih las se kaže izpod rut in hidžabov, koliko gramov gela je v fantovskih pričeskah. Je odtenek laka na nohtih za dve niansi prekričeč? Sta maskara in senčilo premočno nanesena? So mladi, ki hodijo skupaj po ulici, sorodniki? Sta fant in dekle poročena? Z nadzorovanjem, popisovanjem, kaznovanjem in celo zapiranjem ljudi zaradi drobnih banalnosti želijo oblasti preprečiti, da bi se ustvaril prostor za kakršnokoli večjo civilnodružbeno akcijo in pobudo za spremembe. Hkrati je to tudi način, ki je oblastnikom omogočil, da so se obdržali na oblasti zadnjih trideset let.

Pred dvema letoma je bila največja bolečina Azadeh, nekdanje novinarke in sociologinje po poklicu, pomanjkanje solidarnosti v iranski družbi. "Nihče se ne ustavi, nihče ne pomaga, če se na pločniku spotakneš in padeš," je razlagala.

Na obletnico volitev pred dvema tednoma je starejša ženska na ulici začela kričati protivladna gesla. Obkolila jo je policija, prišli so pripadniki milice Basidž. In prihiteli so ljudje. Razgnali so policijo in pripadnike vladne milice ter žensko pospremili na varno. Iran se je v zadnjem letu spremenil tudi v tem pogledu. In spremembe še zdaleč niso izgubile sape.

Za Glas

Pred letom dni so Iranci svet nagovorili z molkom in dvignjenima kazalcem in sredincem zeleno obarvanih rok v univerzalnem znaku zmage in svobode. Zahodni svet je Irance dotlej prepoznaval kot verske blazneže, ki zažigajo ameriške zastave in vpijejo žaljivke velikemu Satanu. Molčeče množice pa so iranskim oblastem mirno zastavljale preprosto, inteligentno in vsem razumljivo vprašanje: Kje je naš glas?

Med njimi je bila tudi simpatična sedemindvajsetletnica, katere ime v perzijščini pomeni glas. Vprašanje je zastavljala iz solidarnosti. Dekle, ki v srednji šoli nikakor ni hotela obleči čadorja, je tedaj prvič izkusila, da lahko z uporništvom upogne uradna pravila. Pri enaindvajsetih se je poročila in se nato čez tri leta in pol ločila.

"Ni šlo za grenko ločitev… Imela je visoka pričakovanja v ljubezni. Pripovedovala je, da ni ljubljena tako, kot ljubi," pripoveduje Hoda v dokumentarcu ameriške televizijske mreže HBO o svoji sestri, ki je zadnja leta veliko potovala po Turčiji kot turistična vodička.

Bila je ena v množici mladih žensk, ki so na amaterskih posnetkih postale junakinje iranskega boja za demokracijo po ukradenih predsedniških volitvah, s katerimi je bil ponovno ustoličen dotedanji predsednik Mahmud Ahmadinedžad.

Na dan volitev je z bratom obšla več volišč. Vsakič je spraševala isto: "Kje so opazovalci volitev? Kdo so? Kje so predstavniki opozicije?" Z vsakim voliščem, ki ga je pustila za sabo, ne da bi oddala svoj glas, je postajala bolj jezna. Vselej je dobila isti odgovor: "Opazovalci volitev so tu. So predstavniki vlade. Drugih opazovalcev in predstavnikov ni." Do večera ni našla volišča, ki bi jo prepričalo, da njen glas ne bo ukraden. Čeprav so zaradi množic, ki so se vile pred vrati, volišča ostala odprta še več ur po predvidenem zaprtju, svojega glasu ni oddala. Le nekaj ur zatem, ko so se volišča vendarle zaprla, so predstavniki volilne komisije razglasili zmago Ahmadinedžada. Dobil naj bi več kot 60 odstotkov glasov. Do jutra so ostali rezultati nespremenjeni in bili nato tudi uradno potrjeni. Verjeli jim niso niti tisti, ki so volili za domnevnega zmagovalca.

V naslednjih dneh se je zdelo, kot da so vsi na ulici. Dvajsetega junija, tako kot prejšnje dni, je bila med množico tudi Neda. Ob pol petih, uro zatem, ko je odšla od doma, jo je po telefonu poklicala mama: Kje je? Nato jo je klicala vsake pol ure. Nazadnje sta se slišali, ko se je skupaj z drugimi zatekla pred solzivcem v bolnišnico. Obljubila je, da pride domov. S svojim učiteljem petja je nato ponovno odšla med ljudi.

Mlad zdravnik je z občudovanjem opazoval žensko, ki je na ves glas kričala protestna gesla, kot da ji strah ne more do živega. V skupino protestnikov so ponovno vrgli solzivec. V zmedi se je množica razkropila na vse strani. Zdravnik je tekel ob mladi ženski, ko je za trenutek ustavila korak, da bi počakala učitelja petja, ki je zaostal. V tistem se je zaslišal strel. Presenečeno je gledala kri, ki se ji je ulila iz prsnega koša. Ko se je zgrudila na tla, sta priskočila k njej zdravnik in učitelj petja. Prizor so ljudje v bližini posneli z mobilnimi telefoni, ki so v tistem trenutku postali oči sveta. Krogla je prestrelila aorto. V nekaj sekundah je kri zalila oči in nos. V manj kot minuti je umrla. Učitelj petja ni mogel verjeti. Odnesli so jo v avto in oddrveli proti bolnišnici. Naslednji dan, 21. junija, je bila Neda Agha Soltan pokopana. Oblasti so imamu prepovedale, da bi vodil pogrebno slovesnost, in obkolile pokopališče.

Ameriški dokumentarni film Za Nedo je že nekaj dni prosto dostopen na internetu. Gre za pripoved o mladi ženski, ki je nehote postala simbol za ves svet. Za mnoge iranske državljane predstavlja njena smrt del cene, ki jo je treba plačati za svobodo. Hkrati vztrajajo, da ne bodo dovolili, da bi bile žrtve, ki so v zadnjem letu podlegle nasilju iranskih oblasti, zaman.

V imenu moči in oblasti

V soboto, na obletnico volitev 12. junija, so iranske oblasti v strahu pred ponovnimi protesti aretirale in pridržale 91 ljudi. Kljub temu so študentje na teheranskih univerzah v ponedeljek in torek protestirali. V sredo so oblasti sporočile, da so v univerzitetnih kampusih aretirale teroriste, ki so hoteli v mestu podstaviti bombe.

Devetega maja so bili z obešenjem usmrčeni štirje moški in dekle, obsojeni zaradi zločinov proti bogu. Od začetka leta so v Iranu usmrtili 115 ljudi. Lani so jih usmrtili 388, 112 v prvih dveh mesecih po volitvah. Po poročanju Amnesty International sedi po zaporih vsaj pet tisoč ljudi, aretiranih po lanskih junijskih volitvah. Nekateri so se morali zagovarjati zaradi sporočil, ki so jih pošiljali po mobilnih telefonih. Zasliševalci so jim jih prebirali iz šopov papirjev, ki naj bi jih bremenili protidržavnega delovanja.

Abbas Milani je profesor in predstojnik programa iranskih študij na standfordski univerzi. Ob obletnici lanskih protestov je spomnil na projekt iranske Islamske revolucionarne garde, ki je septembra postala lastnica telekomunikacijskega podjetja. Podjetje pokriva vsa internetna in mobilna omrežja v Iranu. Projekt "kiberdžihad" je iranska vlada namenila izobraževanju deset tisoč pripadnikov milice Basidž, da bi jih usposobila za infiltriranje na internetne strani opozicije, opazovanje forumov in klepetalnic. Za nadzor medmrežnega prometa iranske oblasti uporabljajo tehnologijo Nokie Siemens.

Iranski zaporniki in zapornice po izpustitvi iz zapora pripovedujejo o pretepanju, posilstvih, mučenju.

Notranjost zloglasnega zapora Evin je v slabih štirih mesecih, ki jih je v njem prestala leta 2007, dodobra spoznala dr. Haleh Esfandiari, Američanka, ki je iz Irana emigrirala konec sedemdesetih let. Zaprli so jo ravno v času, ko so v Evinu več kot štiri mesece brez obtožnice držali tudi dr. Kiana Tajbakša. Iransko-ameriškega sociologa in urbanista so ponovno aretirali 9. julija lani in ga na montiranem množičnem procesu obsodili na 12 let zapora. Obsojen je bil zaradi sodelovanja z Inštitutom Open Society, hkrati pa se je njegovo ime našlo na "listi" elektronskega dopisovanja, ki jo je iranski tožilec povezal s Cio.

Dobrega pol leta po lanskih junijskih volitvah sva se z dr. Haleh Esfandiari srečali v Washingtonu. Njena pisarna je le lučaj od Bele hiše, v sedmem nadstropju stavbe Ronalda Reagana na Pennsylvania avenue 1300. Sedemdesetletna gospa je predstojnica programa za Bližnji vzhod Mednarodnega centra za akademike Woodrowa Wilsona. Osemindvajseti ameriški predsednik je svojo zunanjo politiko utemeljil na ideji, da je treba svet narediti varen za demokracijo, kar pa ne pomeni nujno, da mora biti svet demokratičen. Dr. Esfandiarijeva ob tem pokima. Je zagovornica demokracije, vendar jo nujno razume kot odločitev prebivalcev vsake posamezne države. Demokracije ni mogoče vsiliti od zunaj.

"Vladavina Mohameda Hatamija od leta 1997 do 2005 je odprla prostor za notranji razvoj iranske družbe. Enako velja za zeleno gibanje, ki je zraslo od spodaj, iz ljudstva. Zato je tudi brez pravega vodje. Ne Mehdi Karubi ne Musavi nista zares njegovi vodji. Gibanje vodijo ljudje sami. In sleherni premik proti demokraciji se lahko zgodi le znotraj Irana, iz ljudi samih."

Spet in spet sva se vračali k nasilju iranskih oblasti po volitvah. "Koliko bolj brutalni so sploh še lahko?" je tiho vprašala drobna gospa. Naštevala je usmrtitve, pretepanja, aretacije, zapiranje, mučenje protestnikov in predstavnikov opozicije. Oblast je nadlegovala in pridržala družinske člane in prijatelje opozicijskih predsedniških kandidatov Musavija in Karubija, aretirali so družinske člane nekdanjega predsednika in vplivnega iranskega politika Akbarja Rafsandžanija. Zahra Rahnavard, Musavijeva soproga, je pred dnevi v intervjuju za Guardian povedala, da je bila napadena in pretepena. Toda za svobodo, je dejala, se je pripravljena soočiti tudi z vislicami.

"Zeleno gibanje ni bilo poteptano. Še vedno smo tu. Nismo revolucionarji, ampak reformisti. Spoštujemo iransko ustavo."

Karubi je bil v zadnjem letu večkrat napaden na ulici. Januarja je preživel poskus atentata. Trinajstega junija so v mestu Kom obkolili njegov avto in ga napadli s koli, verigami in palicami. Bil je na poti k ajatoli Jusefu Saneju, reformističnemu verskemu dostojanstveniku. Istega dne so napadli in opustošili tudi Sanejevo pisarno. Obisk je bil dogovorjen v odmevu na dogodke 4. junija, ko so na 21. obletnico Homeinijeve smrti vladni nasilneži Mehdiju Karubiju preprečili vstop v mavzolej ajatole Ruhole Homeinija, očeta islamske revolucije. V mavzoleju pa so Hasanu Homeiniju, ki je podprl Zeleno gibanje, z žvižganjem in klici "Smrt Musaviju!" preprečili, da bi dokončal molitev za svojega dedka. Dogodke je obsodil tudi ajatola Sejed Musavi Ardebili, eden najpomembnejših klerikov Irana in šiitskega islama. Februarja letos se je prvič po sedemnajstih letih odpravil v Teheran in obiskal ajatolo Alija Hameneja. Opozoril ga je, da je njegov neuspeh pri izpolnjevanju nalog vrhovnega verskega voditelja Irana tudi neuspeh revolucije, islama in šiizma. Postavil je dve zahtevi: izpustitev političnih zapornikov in distanciranje od skrajnih konservativcev, ki se zbirajo okoli Ahmadinedžada. Iranski verski voditelj je obe gladko zavrnil.

Ljudje v Iranu danes morda ne protestirajo na ulicah, toda tihe razpoke, ki so nastale po lanskih junijskih volitvah, se še vedno širijo po verskih palačah in mošejah od Koma preko Teherana do Mašada in vdirajo tudi v sobane varnostnih sil.

Britanski časopis Guardian je v navezi z Birojem za raziskovalno novinarstvo izsledil tri ubežnike iz iranskih varnostnih enot. Anonimni ubežnik iz vrst milice Basidž pripoveduje, skupaj s še dvema pripadnikoma Revolucionarne garde Muhamedom Huseinom Torkamanom in majorjem Mohamadom Rezo Madhijem, o razdoru in negotovosti, ki sta vladala in še vladata v vrstah najelitnejših iranskih varnostnih sil, zadolženih za varovanje islamske republike in iranskega verskega voditelja Hameneja.

Iranska vlada je v zadnjem letu zaprla vse opozicijske časopise in prepovedala delovanje opozicijskih strank. Med praznovanjem največjega šiitskega praznika ašure je bil med osmimi ubitimi protestniki tudi Musavijev nečak. Edino, kar vladi preprečuje aretacijo Musavija in Karubija, ki vseskozi poudarjata mirno naravo Zelenega gibanja in njegovo zavezanost k nenasilju, je strah pred ljudskim ogorčenjem, ki bi ga to lahko sprožilo.

Paranoja

Dr. Haleh Esfandiari pravi, da se ji zdijo ljudje mnogo bolj brezkompromisni kot neuradna voditelja Zelenega gibanja. Oba sta nekdanja funkcionarja islamske republike in pripravljena na kompromise in dialog z oblastjo, ki pa za to ne kaže niti najmanjšega zanimanja. In prav to je tisto, kar, poudari, onemogoča primerjavo sedanjih razmer z razmerami v Iranu pred islamsko revolucijo. Ajatola Homeini je bil verski voditelj opozicije, ki ni bil pripravljen na kompromise: vladavino šaha Reze Pahlavija je hotel spodnesti z državnim udarom. Šah je imel kam pobegniti, sedanji vladajoči razred nima kam.

"Pomembna razlika je tudi ta, da se je takrat protest razširil v tovarne, na bazar, v vladne pisarne. Tega zdaj ne vidimo. Prav tako se ne spominjam, da bi bila vojska takrat tako brutalna, kot so varnostne sile islamske republike," razlaga dr. Haleh Esfandiari.

Njena mati je bila rojena v Avstriji, kjer je dr. Esfandiarijeva tudi doktorirala, potem ko je leta 1978, tik pred začetkom islamske revolucije, s hčerko in možem zapustila Iran. Poročena je z iransko-ameriškim profesorjem judovskega rodu, ki predava zgodovino in perzijske študije na ameriški univerzi Georgea Masona. Spoznala sta se v zgodnjih šestdesetih letih, ko sta oba pisala za iranski časopis Kayhan. Pred islamsko revolucijo je bila aktivna v Organizaciji žensk, ki jo je leta 1966 ustanovila Ašraf Pahlavi, sestra dvojčica osovraženega šaha. Uspešno so se borili za spremembo zakonodaje o zakonski zvezi, dedovanju in skrbništvu nad otroki. Ženske, pravi, so bile leta 1978 in kasneje na ulicah prisotne v stotisočih. Verjele so, da jim bo v islamski republiki zagotovljen enakopraven položaj. Že leta 1979 pa so zakone in njihove iluzije povozili z uvedbo šeriatskega prava.

"Ženske so se takoj začele boriti proti oblastem. In noben ukrep jih ni ustavil. S časom so si nekatere pravice priborile nazaj. Ko so leta 2006 moški in ženske stopili skupaj in začeli kampanjo zbiranja milijon podpisov za enakopravnost žensk, so s tem zares prestrašili oblasti. Na desetine članov in članic kampanje je še vedno za zapahi," pripoveduje dr. Esfandiarijeva.

Z lanskimi junijskimi volitvami je Iran postal nedemokratična država. Toda uzurpacija oblasti sega v leto 2005, ko je Ahmadinedžad prvič zmagal na volitvah, je v intervjuju za Newsweek razložil Karubi. "Ta militantna skupina je začela z odstranjevanjem vseh sposobnih ljudi v vladi. Prišlo je do vojaškega prevzema iranske politike in gospodarstva."

V štirih mesecih, ki jih je preživela v samici in na zaslišanjih z agenti ministrstva za informiranje, je Haleh Esfandiari izkusila paranoičen strah, ki preganja iransko vlado. Iran je obkrožen z ameriško vojsko: ameriške vojaške ladje so v Perzijskem zalivu, ameriška oporišča so v Srednji Aziji in po odkritju morda največjih zalog litija na svetu je jasno, da Američani še dolgo ne bodo odšli iz Afganistana. Še vedno so v Iraku.

"Zares se bojijo, da se jim bo zgodilo to, kar se je zgodilo v Ukrajini, Gruziji, Kirgiziji. Živijo v svetu, zgrajenem kot hišica iz kart. Če bi sprejeli samo eno idejo, ki ne gre v njihovo videnje sveta, bi se jim ves njihov svet sesul," pripoveduje umirjeno dr. Esfandiarijeva. Govorili so drug mimo drugega: zasliševalci so bili prepričani, da je del skrivnega poskusa revolucije, ki naj bi spodnesla režim, ona neomajna o svoji nevpletenosti.

Po lanskih volitvah se je iranska vlada srečala s svojo najhujšo nočno moro. Njeno ravnanje se je zgledovalo pri vzhodnonemškem Stasiju: kritikov režima in vidnih članov opozicije se znebiš tako, da ljudem dovoliš, da odidejo iz države, nakar jih z zastraševanjem držiš zunaj. Dolga leta je bil to ventil, ki je omogočal, da je pritisk uhajal in država ni eksplodirala. Lani se je prvič zgodilo, da je tudi iranska diaspora štela. Ustvarili so se mostovi med zunaj in znotraj.

"A ne smete pozabiti, da je Iran pomemben regionalni igralec, vpliv ima v Iraku, Afganistanu, vse bolj tudi v Libanonu in Gazi. Je pomembna sila v Perzijskem zalivu, in tega se zaveda. Samozavestno lahko računa na zavezništvo Rusije in Kitajske," je konec januarja razlagala dr. Esfandiarijeva.

Kljub zadnjemu svežnju sankcij varnostnega sveta Združenih narodov proti Iranu se zdi, da se njegov položaj na svetovnem odru ni poslabšal. Prej nasprotno. Sovražniki so ostali sovražniki, jasno podporo pa sta Iranu izrekli novi, vzhajajoči svetovni sili Brazilija in Turčija. Uspeli sta tam, kjer Zahodu ni. Z Iranom sta dosegli dogovor o pošiljanju urana na plemenitenje v tujino, s čimer naj bi omejili njegove možnosti za razvoj jedrskega orožja. To je bil pogoj, ki pa se je ob uvedbi novih sankcij izkazal za nepomembnega. Nova zavezništva se pletejo tudi med Sirijo, Turčijo in Iranom, ki je prejšnjo nedeljo poslal na pot prvo izmed treh ladij, ki naj bi sledile mednarodnim poskusom zlomiti izraelsko blokado Gaze. Do Gaze naj bi priplula iz egiptovskih teritorialnih voda in ne po mednarodnih, kot sta to poskušala zadnja konvoja z mednarodnimi humanitarnimi delavci.

Donedavna je Iran vztrajno zanikal namere o razvoju jedrskega orožja. Najvišji verski dostojanstveniki so vedno znova ponavljali, da je jedrsko orožje v nasprotju z duhom islama. V tednu, ko je varnostni svet potrdil sprejem novega svežnja sankcij proti Iranu, pa naj bi ajatola Mohamad Jazdi, "duhovni oče" Mahmuda Ahmadinedžada, zavihal nos nad iranskim samoomejevanjem pravice do izdelave "posebnega orožja", kar naj bi bila nedvoumna referenca na jedrsko bombo. Hkrati je iranski veleposlanik v Belorusiji poudaril pripravljenost za dvostransko sodelovanje - tako pri trgovanju z nafto kot na področju jedrske energije.

Vzporedne dihalne poti

Po lanskih volitvah je iz Irana pobegnilo 80 fotoreporterjev, 39 jih sedi po zaporih. Na svojevrstni "prostosti" je še vedno fotografinja Newsha Tavakolian. Ker ne more več fotografirati na ulici, ne da bi jo obkolili pripadniki vladne milice, se je odločila fotografirati ženske, ki negujejo kulturo petja za zidovi svojih domov, potem ko jim je zakon prepovedal nastopanje v javnosti. Fotografije je v začetku junija objavil The New York Times. "V Iranu pravimo: ko ne moreš dihati skozi nos, dihaš skozi usta," je zapisala.

Je ena redkih, ki zavračajo misel, da bi zapustili domovino. Drugi, mnogi še bolj brezupni in jezni kot pred letom dni, pogledujejo proti Turčiji, Kanadi, Ameriki, Avstraliji.

Med tistimi, ki so našli novo domovino, so mnogi prvo obletnico množičnih demonstracij dočakali z razočaranjem, ker slike protestov niso ponovno preplavile televizijskih ekranov. Program BBC v perzijščini je objavil pričanja treh Irancev in Iranke - dveh podpornikov opozicije in dveh podpornikov Ahmadinedžada. Podpornika Ahmadinedžada sta oba zaposlena kot inženirja, s svojim položajem sta zadovoljna. Pa vendar je eden od njiju je pred letom dni volil za Musavija. Danes mu je žal, da je glasoval za Zeleno gibanje. Čeprav ga politika ne zanima, je besen na Musavija. Krivi ga za proteste, nepotrebne žrtve, ogorčenje sveta in kritike na račun Irana. Zveni kot napovedovalec iranske državne televizije.

Čeprav mnogi še vedno podpirajo Ahmadinedžada in njegovo politiko, je predsednika konec maja v mestu Horamšar pričakal neprijeten sprejem. Ljudje so prekinili njegov govor z vzkliki: "Brezposelni smo!" Tako bogati kot revni in vse redkejši predstavniki srednjega sloja se otepajo z dvomestno inflacijo in 25-odstotno brezposelnostjo.

Musavijeva Listina Zelenega gibanja konča uvodni nagovor s priznanjem lastne nezadostnosti. Različnih pogledov in zahtev nosilcev gibanja - torej vseh ljudi, ki se v njem prepoznavajo - ne bo mogla nasloviti. Zato jo pušča kot odprt dokument, ki naj bi ga skupaj dopolnili.

"To, kar je vašega tovariša vendarle opogumilo, da jo začrta," piše Musavi, "je bila rešitev, ki so jo volilci našli tik pred volitvami. V človeški verigi od trga Tadžriš (na severu Teherana) do trga pri železniški postaji (na jugu) so stali ljudje, ki so rekli, da so pripravljeni glasovati za slabega kandidata (Musavija) proti slabšemu (Ahmadinedžadu). Ta odločitev je naredila tisti nepozabni človeški sprevod močnejši. In prave reforme se začnejo, ko prepoznamo in sprejmemo odgovornost za izvolitev tega ali onega (kandidata)."

S temi besedami je Musavi nakazal pot, ki naj ji sledi opozicija v državi, kjer imajo oblast v rokah ljudje, ki ne vidijo nobenega izhoda zase, če moč izgubijo. Opozicija v Iranu je že prej delovala v paralelni resničnosti, nekako vzporedno z uradnimi oblastmi. Pripadniki civilne družbe so ustanavljali društva in organizacije, ki so se ukvarjale z oskrbo otrok z duševnimi ali telesnimi okvarami, s pomočjo vaškim ženskam, oskrbovanjem oddaljenih vasi z medicinsko pomočjo, gradnjo internetnih povezav v hribih na severu, z zaščito ogroženih živalskih vrst in samoorganizacijo lokalnih skupnosti, da bodo lahko poskrbele same zase. Nikjer ni bilo niti besede o pravicah žensk, demokraciji, pravici do informacij in izobraževanja. In vendar so ustvarjali vzporedni sistem, vzporedno družbo, ki je bila ob potrebni previdnosti in ostajanju znotraj začrtanih mej bolj ali manj avtonomna.

Če kaj, so Iranke in Iranci mojstri vodenja vzporednih življenj. Musavi stavi na to, da če se ta življenja, znanja in veščine povežejo, potem se lahko morda prek njih vzpostavi vzporedna družba. Vsi poudarjajo, da nočejo nasilja, nočejo nove krvave revolucije. V zadnjih stotih letih so jih doživeli preveč. Perzijsko leto 1389, ki se je začelo 20. marca 2010, je Musavi zato poimenoval leto potrpežljivosti in vztrajnosti. Težava bo, če se bo izkazalo, da se Izraelu in Ameriki za obe fučka.