V društvu navajajo, da so visokošolski učitelji pripravljeni pomagati študentom invalidom, a včasih ne poznajo potreb takšnega študenta ali pa ne poznajo različnih načinov in strategij inkluzivnega poučevanja in prilagajanja študija.

DŠIS je zato marca 2009 pristopil k projektu StuDis - Razvijanje inkluzivnega visokega šolstva, s katerim želijo izboljšati pogoje študija za študente invalide in prispevati k večjemu znanju visokošolskih učiteljev na tem področju. Projekt izvajajo v sodelovanju s Fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, Fakulteto za organizacijske vede, Fakulteto za strojništvo ter Pravno fakulteto Univerze v Mariboru.

Mlajše fakultete bolje opremljene

V okviru tega projekta so izvedli vrsto raziskav, na podlagi katerih so ugotovili, da je na mlajših fakultetah že poskrbljeno za neoviran dostop do predavalnic in laboratorijev, medtem ko je na starejših še vedno veliko arhitektonskih ovir.

Pri študijskem procesu so invalidom na voljo večinoma prilagoditve, pri katerih ni potrebnih dodatnih sredstev in jih lahko izvede profesor ali asistent sam. Nudijo jim elektronsko gradivo ter gradivo v običajnem in povečanem tisku, ki ga potrebujejo na predavanjih ali vajah, ne pa tudi prilagoditev študijske literature ali tolmača za znakovni jezik.

Pomanjkanje finančnih sredstev

Kot razlog za nezagotavljanje prilagoditev so fakultete najpogosteje navedle pomanjkanje finančnih sredstev, izkazalo pa se je tudi, da nekatere fakultete še vedno nimajo evidence o številu študentov invalidov, ni poenotenega vodenja teh podatkov za celotno univerzo, kakor tudi ni sistema obveščanja zaposlenih in študentov o pravicah in obveznostih na tem področju.

Na podlagi rezultatov omenjenih raziskav so v DŠIS oblikovali predloge za izboljšanje študija invalidov, ki jih bodo izdali v obliki priročnika. Ta teden je društvo tudi organiziralo izobraževanja za profesorje, najprej na Univerzi na Primorskem in nato še na Univerzi v Mariboru, vse gradivo pa je dostopno tudi na spletu.

Izobraževanja vodi Alan Hurst iz britanskega urada za študente invalide (SKILL), ki je prepričan, da je prilagoditve za invalide treba jemati kot sestavni del in dodano vrednost študijskih programov, ne pa kot dodatno ponudbo, ki terja dodatne stroške in dodaten čas. "To zahteva spremembo razmišljanja v družbi in na univerzah," je dejal.

Ren: Vključevanje invalidnih oseb dobro urejeno do univerzitetne ravni

Vključevanje invalidnih oseb v Sloveniji je po ocenah prodekana Fakultete za strojništvo Zorana Rena na predšolski, osnovnošolski in srednješolski ravni zelo dobro urejeno. "Zdaj prihajajo ti integrirani invalidi tudi na univerzo, zato jih v prihodnjih letih pričakujemo vedno več," je dejal in pozval univerze, da se pravočasno prilagodijo in vzpostavijo okolje, ki bo vzpodbujalo kakovostno delo z invalidi in njihov nadaljnji študij.

To je po njegovem mnenju mogoče le s celostno ureditvijo, saj se je individualna obravnava študentov invalidov izkazala za neučinkovito. Kot je dejal, je treba že vnaprej sestavljati prilagojene programe, da bodo tako študentje invalidi kot učitelji natančno vedeli, kaj lahko pričakujejo, ne pa da se s tem začnejo soočati šele po začetku študija. "Programi morajo biti zasnovani vključujoče ne izključujoče," je zatrdil.

Velikokrat je potrebno le malo za olajšanje študija

Po besedah vodje projekta StuDis Alenke Bera je velikokrat potrebno le malo, da se invalidom olajša študij. Za disleksika je na primer lažje brati z rumenega namesto belega papirja, za slabovidno osebo pa je izrednega pomena gradivo v ustrezni elektronski obliki, saj si lahko sam prilagaja velikost pisave.

Ob tem je poudarila, da je študentom invalidom treba prilagoditi le izvedbo študija, ne pa tudi raven znanja. "Standardi morajo biti enaki za vse," je prepričana in kot primer navedla slabovidnega geologa, ki mora imeti enako znanje kot ostali geologi, a se mu mora omogočiti, da svoje poznavanje kamnin dokazuje s tipom namesto z vidom.

Kot je dejala, je veliko odvisno tudi od samega študenta, predvsem koliko se je pripravljen razkriti profesorju, saj mu ta lahko pomaga le, če pozna njegove potrebe. Študenti, ki imajo invalidnost, ki je že na zunaj vidna, ponavadi vsi zaprosijo za poseben status in izkoristijo pravice, ki jim pripadajo.

"So pa določeni, na primer študenti s težavami v duševnem stanju ali disleksijo, ki se še vedno bojijo zaprositi za status, ker imajo občutek, da jih profesorji ali okolica ne bo razumela. A to je, kot pravi profesor Hurst, stvar spreminjanja razmišljanja, ne samo na univerzi ampak tudi med samimi študenti, da ti pridejo do zavedanja, da na podlagi tega ne bodo diskriminirani," je povedala Alenka.