Združeni hrvaški sindikati so na valu splošnega nezadovoljstva hrvaških državljanov zaradi nepriljubljenih gospodarskih potez vlade ustvarili zgodovinski uspeh - v dveh tednih so nabrali več kot 450.000 podpisov ali deset odstotkov podpisov vseh volilcev, ki so potrebni za razpis referenduma.

Na ta način bodo na Hrvaškem prvič po referendumu o osamosvojitvi lahko neposredno povedali, kaj si mislijo o odločitvah politične elite, ki ji očitno vse manj zaupajo. Sindikati so se namreč odločili za referendum, potem ko se jim z vlado ni uspelo dogovoriti o spremembah delovne zakonodaje. Potrpežljivost so izgubili, ko je vlada poslala v sabor spremembe zakona o delu, s katerimi je udarila na sistem kolektivnih pogodb, s tem pa tudi na splošne pravice delavcev.

Vlada je nameravala uzakoniti, da bi kolektivne pogodbe lahko ovrgla le ena podpisana stran, in je omejila čas za usklajevanje novih pogodb, kar so sindikati ocenili kot ugajanje delodajalcem in tajkunom. Zato so zapustili pogajanja, njihove grožnje z referendumom o spremembah delovnega zakona pa so najprej naletele na posmeh v vladi. V Banskih dvorih so trdili, da ne bodo odstopili od svojih stališč, ker gre za izvajanje enega izmed ukrepov za izhod iz gospodarske krize, v kateri naj bi vsak državljan prevzel svoj delež. Obenem so upali, da je referendumski cenzus kanal, ki ga sindikati ne bodo mogli premostiti.

Ko so imeli sindikati v prvih nekaj dneh izjemen vmesni čas in so zbrali več kot dvesto tisoč podpisov, so iz vlade naredili še eno napačno potezo. Celo premierka Jadranka Kosor je poudarjala, da državljanke in državljani sploh ne vedo, kaj podpisujejo, ker so "delavski referendum" množično podpisovali upokojenci, študentje, brezposelni, kmetje in vsi drugi, ki naj se jih zakon o delu ne bi dotikal. Vlada je spregledala, da je velika večina podpisnikov dojela pobudo predvsem kot izraz državljanskega upora proti njeni politiki in da na Hrvaškem vendar obstaja nevsiljena družbena solidarnost, ki ni pogojevana z nacionalno ali kakšno drugo pripadnostjo.

Kosorjeva je precej pozno začela izvajati "hitre, globoke in bolne reze" za rešitev gospodarstva, breme krize pa je predvsem prevalila na tiste dele družbe, ki so že bili na kolenih. Obenem ima vse manj manevrskega prostora tako za dodatne pogovore z nezadovoljnimi kot za radikalne poteze, ker se bližajo parlamentarne volitve jeseni 2011. Stotine tisoč podpisov na referendumsko pobudo so lahko že uvod v nove parlamentarne volitve. Slišati je tudi glasove, da je boljše takoj razpisati predčasne volitve in privarčevati nekaj manj kot 10 milijonov evrov, kolikor naj bi porabili za referendum o delavskih pravicah.