Dihamo ga od rojstva do smrti in večino časa nimamo prav pretirane možnosti izbire. Mejne vrednosti za zdravje nevarnih prašnih delcev so bile v zadnjih letih v Sloveniji stalno presežene, zaradi česar je evropska komisija marca letos sprožila tožbo proti naši državi. Že tako ohlapnih meril za kakovost zraka ne izpolnjujemo.
Toga bruseljska birokracija direktiv, določb, členov in papirnatega žuganja s prstom Slovencev sicer ne gane, a tokrat je na strani prebivalcev, ki živijo v onesnaženem zraku. Trdni prašni delci so droben prah, ki je pozimi prisoten v mestih skoraj vsak dan, v poletnem času pa ga je zaradi vremenskih razmer manj. Za koncentracije prašnih delcev so določene mejne dnevne vrednosti, katerim se vsebnosti še zlasti v prestolnici redno približujejo, velikokrat pa so presežene. Tožba evropske komisije proti Sloveniji bo državo in posredno državljane morda stala nekaj milijonov evrov, toda bolj pomembno je, da so drobni prašni delci škodljivi za zdravje prebivalcev.
Delci v zraku s premerom dveh in pol, šestih in desetih mikronov povzročajo pljučne in srčno-žilne bolezni ter vodijo k prezgodnji umrljivosti bolnikov. "Prašni delci ne ostanejo v pljučih, ampak potujejo naprej po telesu in v žilah povzročijo vnetno reakcijo, kar vodi v arteriosklerozo. V ospredju so zato predvsem spremembe na ožilju, saj poleg pojava otroške astme pri starejših iz pljuč bolezni prehajajo tudi na srce in ožilje. Tako delci poslabšajo že obstoječe, osnovne bolezni, ljudem pa upadajo pljučne funkcije," pravi dr. Peter Otrepec iz ljubljanskega Inštituta za varovanje zdravja.
Nevarna območja za bivanje
Eden glavnih vzrokov za onesnaženje zraka s prašnimi delci je promet, ki prispeva približno tretjino izpustov prašnih delcev. V Ljubljano se vsak dan pripelje od 120.000 do 150.000 avtomobilov. Na ljubljanskem Inštitutu za varovanje zdravja (IVZ) so pri sodelovanju v evropskem projektu Aphekom ugotovili, da so prebivalci v 75-metrskem pasu ob prometnih cestah še posebej izpostavljeni tveganju. Prašni delci v takšnih pasovih prodirajo skozi okenske reže in odprtine v notranjost objektov, v katerih so visoke koncentracije delcev. Izračunali so, da v takšnih pasovih v Ljubljani živi 10.000 otrok in mladostnikov, starih do 18 let, tveganje, da zbolijo za astmo, pa je pri njih kar za 50 odstotkov večje kot pri tistih, ki živijo več kot tristo metrov stran od ceste. "Vsako leto tako zaradi življenja ob cesti za astmo zboli 250 otrok," svari Otorepec. Priznava, da so to sicer grobe ocene, a hkrati trdi, da jih ne moremo več zanemarjati. "Prvo pravilo je izogibanje prometnim cestam. Vsaj v trideset- do petdesetmetrskem pasu so koncentracije visoke. Ob prometnih cestah ni priporočljivo hoditi ali se voziti s kolesom, še posebej če jih na obeh straneh obdajajo visoke zgradbe."
Kljub vsemu pa niso problematični samo prometnice in urbani pasovi ob njih. S serijo poskusnih meritev v tako imenovanem "ozadju" - predelih mesta, kamor naj vpliv prometnic ne bi segel - so ugotovili, da so vrednosti visoke tudi v predelih, kjer bi pričakovali, da je zrak bolj čist. "Praktično po vsej Ljubljani je zrak bolj onesnažen s prašnimi delci, kot bi bilo to še dopustno," pritrjuje Anton Planinšek iz sektorja za kakovost zraka na Agenciji za okolje Republike Slovenije. Lani je bilo preseganj mejnih vrednosti manj, ker je bilo pozimi dovolj toplo in vetrovno vreme, že letos pa je drugače.
Prebivalci mest se tako težko izognejo onesnaženju. Koncentracija prašnih delcev s premerom desetih mikronov, ki jih označujejo z oznako PM10, z oddaljenostjo od ceste hitro pada. Bolj nevarni delci s premerom dva in pol mikrona pa vztrajajo v okolici dalj časa. Zanimivo je, da so v Sloveniji, ki jo križata dva evropska prometna koridorja, prašne delce namerili celo v Kočevskem Rogu, le da jih je tam trikrat manj.
Evropa šele zbira moči
V Ljubljani je pred kratkim potekala konferenca pod okriljem projekta Citeair II, ki jo je organizirala slovenska pisarna regionalnega centra za okolje za srednjo in vzhodno Evropo. Seznam udeležencev je potrdil, da so prašni delci problem večine mest in regij po svetu. Citeair si prizadeva, da bi države, regije in mesta podatke o kakovosti zraka zbirali na enem mestu, jih izmenjevali in primerjali, kar bi omogočilo lažje iskanje rešitev za čistejši zrak.
"Je v Ljubljani slab zrak? Zrak ni dober, a če ga primerjamo s primerljivimi evropskimi prestolnicami in mesti, je vsekakor boljši," zagotavlja načelnica oddelka za varstvo okolja Mestne občine Ljubljana Alenka Loose.
Vlada je sicer sprejela operativni program zmanjševanja vrednosti prašnih delcev v zraku, v katerem pa pripravo ukrepov v določeni meri prelaga na slovenske mestne občine. Poleg javne skrivnosti, da denarja za dokaj nedomišljene ukrepe v proračunu ni, občine učinkovitih ukrepov ne zmorejo izpeljati same.
"Naredili bomo dodatne analize, s katerimi bomo dokončno potrdili vire prašnih delcev. Merilna postaja na Vošnjakovi ulici je prometna merilna postaja prašnih delcev, zato že sklepamo, da je vir promet," dodaja Loosejeva, ki se strinja z ugotovitvami Inštituta za varovanje zdravja, da je pljučnih bolezni in astme vse več. "Problem niso samo prašni delci. Nihče ne govori o dušikovih oksidih, ki so prav tako nevarni za zdravje."
Daleč stran od srednje Evrope, v Združenih državah Amerike, je Agencija za zaščito okolja (EPA) preusmerila pozornost na prašne delce s premerom dveh in pol mikronov. "O takšnih delcih izvajamo meritve, zbiramo podatke in napovedujemo njihove koncentracije že od leta 2003," pojasnjuje direktor ameriškega "citeaira", programa Airnow, John E. White. Po njegovih besedah so ljudje od sedemdesetih let prejšnjega stoletja poslušali samo o ozonu, tako da se prvih nekaj let nevarnosti prašnih delcev sploh niso zavedali. "Zdaj je bolje, saj čedalje več ljudi redno pregleduje naše opozorilne zemljevide in se naroča na opozorila." Ta pošiljajo po elektronski pošti ali s sms-sporočili na prenosne telefone.
Na spletni strani Citeairovega podprojekta www.airqualitynow.eu je mogoče izmed slovenskih mest zaslediti samo Maribor, pri čemer so na voljo samo podatki o koncentracijah ob prometnicah, ne pa tudi v "ozadju", torej v posameznih naseljih. Prejšnje dni je bila koncentracija prašnih delcev po ameriških mestih zmerna, po Whitovih besedah pa pozimi ponekod naraste tudi do rdeče, "unhealthy" (nezdrave, op.p.) barve.
"Kakovost zraka smo v napovedih označili z različnimi barvami, kajti ljudi ne zanima, koliko mikrogramov nečesa je v zraku, zanima jih, ali ga je sploh še varno dihati," pravi White o enotnem indeksu kakovosti zraka za celotne ZDA. Projekt Citeair naj bi vzpostavil podobne mehanizme spremljanja kakovosti zraka in obveščanja javnosti.
"Objavljamo tudi na Facebooku, Twitterju in prek osebnih sporočil. To pride zelo prav občutljivim ljudem, ki lahko vnaprej načrtujejo, kdaj bodo lahko šli na tek ali kolesarjenje. V Združenih državah je bilo v zadnjih letih opravljenih ogromno študij o vplivu delcev s premerom dveh in pol mikronov na zdravje. Ugotovitve kažejo, da meje, pri kateri bi lahko rekli 'ta koncentracija ne vpliva več na zdravje ljudi', enostavno ni mogoče postaviti."
Novi polutanti
V Parizu organizacija Airparif spremlja kakovost zraka že trideset let. "Predvsem kar se tiče žveplovega dioksida, se je zrak izboljšal, saj je po celotni Evropi industrije manj," trdi Karine Leger. Katalizatorji v avtomobilih in evropske direktive o izpustih iz motornega prometa so gotovo prispevali svoj delež, je prepričana Francozinja, ki glede Pariza ne okoliši: "Vir prašnih delcev v mestu je seveda promet." Čeprav so z ukrepi količino prometa v centru zmanjšali, problemi prevelikih koncentracij v prometnih predmestjih in pariškem zaledju ostajajo.
"Vsa evropska mesta bi morala izpolnjevati zahteve evropske direktive, pa ne le zaradi svojih prebivalcev, temveč dejstva, da prašni delci potujejo po vsej Evropi," pravi Legerjeva in opozarja, da morajo imeti avtomobili na dizelski pogon sicer učinkovit filter za prašne delce, hkrati pa zaradi tega v ozračje izpustijo več dušikovih oksidov, kar politikov in piscev direktiv ne skrbi preveč. "Onesnaženje zraka se spreminja. V preteklosti je bila vir industrija, zdaj pa je promet, ker je vse več avtomobilov. Prihajajo tudi novi polutanti. V zraku je veliko pesticidov, dioksina in nanodelcev. Kako naj jih merimo? Kakšen učinek imajo na zdravje? To bomo morali še ugotoviti."
To poskuša s sodelavci na Nizozemskem storiti Sylke Davison. "Ko oblasti sprejemajo ukrepe za zmanjševanje koncentracij prašnih delcev v zraku, so lahko ukrepi izvrstni za en vir onesnaževanja in porazni za drugega," pravi Davisonova in opozarja na povezavo med prašnimi delci in toplogrednimi plini. "Gradimo bazo podatkov in sestavljamo orodje za vse vire onesnaževanja in prahu. Z njo bo mogoče predvideti, kaj se bo ob izvajanju določenega nabora ukrepov dogajalo s prašnimi delci in denimo ogljikovim dioksidom. Ob ukrepih za boljšo kakovost zraka hkrati lahko krotite tudi izpuste ogljikovega dioksida, kar je ceneje, hitreje in nima nasprotnih učinkov."
Kljub vsemu bodo ukrepi, kot je zgoščevalna taksa, ki (kot vse kaže) čakajo prebivalce evropskih mest, zelo nepriljubljeni. "Dokler ne uredimo vsega drugega, takšnih ukrepov ne moremo izvajati," opozarja Loosejeva. "Ljudje morajo imeti na razpolago druge možnosti, kot denimo, da avto pustijo na obrobju. Ko bo dokončana povezava Roške in Njegoševe, bo v Ljubljani zaključena notranja obvoznica, kar bo dodatno sprostilo mestno jedro. Zamisel je, da bi avtobusi vozili do notranje obvoznice, znotraj manjšega obroča pa minibusi, ki bi manj obremenjevali okolje in zrak. Še posebej če bi bili na hibridni ali drug okolju prijazen pogon. Nujno je treba urediti sisteme 'parkiraj in se pelji' v regijah, ob vpadnicah v mesto, v center mesta pa sodijo hibridna in druga okolju prijazna dostavna vozila," razmišlja načelnica oddelka za varstvo okolja v prestolnici, ki ni pozabila na obsežnejšo ureditev kolesarskih poti in pokritih kolesarnic, za zrak najbolj prijaznega prometa.
"Mestno jedro je denimo manj ozelenjeno, v njem pa je več avtomobilov, kar pomeni, da se segreva. Segrevanju sledi učinek dimnika, topel zrak se dvigne in v središče potegne onesnažen zrak iz okolice," razkriva Loosejeva. Hkrati pa se po njenih besedah centru namenja prevelika pozornost, saj so v veliki meri ogroženi tudi prebivalci ob ljubljanski obvoznici, kjer se srečujeta dva evropska prometna koridorja.
Država bi morala razbremeniti mesta ob slovenskih prometnih oseh in tovor preusmerjati na železnico, pravi Loosejeva. "Če lahko to počne Avstrija, lahko tudi pri nas. Če ne, velja razmisliti o okoljski taksi za prevoznike, s katero bi financirali gradnjo železniškega križa. Vsa slovenska mesta ob obeh evropskih prometnih koridorjih 'plačujejo račune' tranzitnemu prometu. Od severne meje pa vse do Kopra. Vsi, ki živijo v njih."
Za mesta so najbolj pomembni nacionalni in mednarodni ukrepi, se strinja Davisonova. "Kadar so prašni delci v povečanih vrednostih na Nizozemskem, so tudi nad Belgijo. Nad državama je odeja prahu, in takrat so lokalni ukrepi nemočni. Seveda pa mesta lahko sprejemajo zahtevne ukrepe, ki počasi zmanjšujejo onesnaženost v mestih, in veliko jih to tudi počne. V Rotterdamu mora industrija spoštovati čedalje bolj stroga pravila, ladjarji pa vgrajujejo posebne filtre. V prometu smo uvedli zelene cone, kamor smejo le hibridna vozila. Te stvari učinkujejo v smislu mikrogramov zelo malo, ampak če jih seštejete po vsej Evropi, se pozna," ne vrže puške v koruzo Nizozemka.
Kadar ameriška zvezna država ali mesto razglasi alarm, so avtobusi zastonj, prednost imajo avtomobili z več potniki, dodaja White. "Ponekod vlada lahko industriji ukaže, kako naj spremeni proizvodnjo, da ne bo več škodljivih izpustov, sicer pa je v Združenih državah omejevanje prometa velika težava. V ameriški kulturi je težko nekomu prepovedati, da se na določenem območju ne sme več voziti," opisuje realnost predstavnik ameriške Agencije za varstvo okolja. Več ko bodo prebivalci vedeli o onesnaženem zraku, več jih bo vlade podrlo pri neprijetnih ukrepih, na drugi strani meni Legerjeva.
Merilne naprave za vsakogar
"Kaj pa je čist zrak? Saj ni meje onesnaženosti s prašnimi delci, pod katero bi lahko dejali, zdaj pa na zdravje nima več učinka. Pomembno je, da v prihodnje poskušamo čim bolj izboljšati kakovost zraka. Preden se nekdo loti gradnje termoelektrarne, bi lahko pomislil, kaj ta prinaša za kakovost zraka in kje jo gradi. Ukrepi za izboljšanje zraka po koncu gradnje so astronomsko dragi. Na Nizozemskem se sprašujemo, ali naj gremo v trgovino za vogalom z avtom ali s kolesom. Učinka kolesarjenja ne moreš izračunati in sešteti, a na koncu ima učinek," vztraja Davisonova.
"Za koncentracije prašnih delcev kakšnih splošnih opozorilnih sistemov v Sloveniji še ni," pojasnjuje Otorepec. "Zjutraj so po mestih konice delcev med sedmo in deveto uro in spet popoldne, ko se ljudje vračajo iz služb. To velja za stabilno vreme, če pa dežuje in piha veter, so vrednosti manjše." V reševanje težav z zrakom se mora vključiti vsak posameznik, in to predvsem s spremembo navad, dodaja Loosejeva. "Mesta tega problema ne morejo rešiti sama. Po Ljubljani ali Mariboru se nam ni treba voziti s terencem, a veliko ljudi počne ravno to." Odgovorni nismo samo za lastno, temveč tudi za zdravje drugih.
Zgodba zase v evropskih naporih za čist zrak je Rim, ki ga Bruselj ne nadleguje z opozorili in tožbami. Onesnaženosti zraka oblasti preprosto ne spremljajo oziroma vsaj tako trdijo. Glede na to, da v ZDA podjetja in univerze že razvijajo poceni merilne naprave, pravzaprav mikrosenzorje, s katerimi bodo državljani lahko preverjali, kakšna je kakovost zraka na mestu, kjer se nahajajo, bo morda tudi v Rimu kmalu drugače. "Za vladne agencije, kot je naša, in za vlado samo bo to velika dilema," napoveduje White. "To bo lahko zelo pozitivno, saj bomo imeli na tisoče novih merilnih točk, s katerimi bi lahko dopolnjevali podatkovne baze in zemljevide za javnost. Sprašujemo pa se, ali bodo tako zbrani podatki verodostojni. Naj jih vlada ignorira ali vloži napor v to, da 'državljanske meritve' vključimo v nacionalne merilne sisteme?" Senzorji bodo namreč vgrajeni v prenosne naprave. Uporabnik bo lahko kar s prenosnim telefonom izmeril kakovost zraka in podatke objavil na spletu ali pa z njimi nadlegoval oblasti.
"Državljani bodo imeli moč. Vedeli bodo, kakšen zrak dihajo, in od vlade bodo zahtevali, naj ukrepa. To niti ni tako oddaljena prihodnost. Ne vem, kaj bomo storili, a sam menim, da bo to prineslo spremembe," še dodaja White.