V predlogu zakona niso upoštevane vse pripombe zainteresirane javnosti (med neupoštevanimi je nekaj ključnih), ki so bile podane v času javne razprave. Zainteresirana strokovna javnost tudi ni imela priložnosti oblikovati mnenja o dokončnem predlogu zakona, temveč zgolj o osnutku zakona, ki pa se je od predloga, sprejetega na vladi RS, korenito razlikoval. Povsem prezrti so tudi dokument Prispevki k spremembam slovenske avdiovizualne zakonodaje Društva slovenskih režiserjev in drugi prispevki strokovne javnosti, ki jih je ta podala na 2. strokovnem posvetu še pred pisanjem in predstavitvijo prvega osnutka zakona.

Predlog zakona ni v skladu z Nacionalnim programom za kulturo 2008-2011, ki državi nalaga, da s sprejemom krovnega zakona o avdiovizualni kulturi do leta 2010 celovito uredi status ključnih subjektov, ki delujejo na avdiovizualnem področju. Če je zakon mišljen kot eden v nizu parcialnih zakonov (kar bi bilo, če bi bilo utemeljeno, tudi pogojno sprejemljivo), ki naj urejajo posamezne segmente kinematografije, bi nujno morala biti predstavljena celovita strategija urejanja kinematografije, pa o tem ni niti sledu v predlogu. Vodenje celostne avdiovizualne politike je ključno zaradi tega, ker je filmska politika lahko uspešna le, če upošteva "chain of values" avdiovizualnega sektorja v celoti, kot je to zapisano v vseh evropskih priporočilih.

Predlog zakona niti ne omenja Filmskega studia Viba film Ljubljana, katerega poslanstvo, zapisano v vladnem sklepu o njegovi ustanovitvi, je trajno in nemoteno izvajanje tehnične realizacije slovenskega nacionalnega filmskega programa. FS Viba film kot javni zavod (ali neka druga oblika javne lastnine) bi moral o(b)stati kot del sistema javne podpore, prav tako bi moral ostati v državni lasti. Zato bi FS Viba film moral biti omenjen v zakonskem predlogu. Treba je opozoriti, da ministrstvo za kulturo kljub lani poleti organiziranemu strokovnemu posvetu na to temo še ni predstavilo svoje vizije umestitve FS Viba film v novi organiziranosti domače kinematografije.

K 16. členu: Izvajanje rednih letnih javnih razpisov za sofinanciranje projektov iz proračunske postavke za avdiovizualne medije je preneseno z ministrstva za kulturo na novo agencijo, čeprav je zainteresirana javnost pozivala proti temu. Poudariti moramo, da je redni letni javni razpis za sofinanciranje projektov iz proračunske postavke za avdiovizualne medije eden najbolj zajetnih javnih razpisov, ki ga bo institucija, kot je sedanji FS RS ali kakršna bo bodoča agencija, le stežka izvajala ob vseh drugih temeljnih nalogah. Še tehtnejši razlog za nasprotovanje pa je, da bo celotna filmska in avdiovizualna ustvarjalnost v rokah enega direktorja, kar je ob dosedanjih izkušnjah z delovanjem Filmskega sklada RS najhujše, kar se lahko zgodi slovenskemu filmu in avdiovizualni ustvarjalnosti.

K 17. členu: Zunajproračunsko financiranje filmske produkcije je določeno na način, ki ne zagotavlja nikakršnega dejanskega povečanja filmske produkcije iz teh virov niti mehanizmov za njegov nadzor ali sankcioniranje neizvajanja. Prvi predlog (torej predlog o SFC kot javnem skladu, s katerim se je v nekaterih rešitvah strinjala tudi stroka) je bil konkreten v rešitvah zunajproračunskega financiranja, saj je določal, da "delež financiranja od prispevka RTV Slovenija znaša v tekočem letu 2,5 odstotka od celotne vrednosti pobranega RTV-prispevka v preteklem letu. Ta delež mora biti nakazan na račun sklada. Vsi drugi izdajatelji televizijskih programov so zavezani k plačilu prispevka skladu, ki se obračuna v višini 2 odstotkov od prihodkov od oglaševanja in televizijske prodaje."

Zdaj je ta obveznost ukinjena; navedeni so javni razpisi, ki naj bi jih izvajala javna RTV Slovenija, kot tudi vsi drugi izdajatelji televizijskih programov, ki pa ne nalagajo obveze, da ta sredstva televizije dejansko namenijo za filmsko produkcijo. Z ustreznim "kreativnim" računovodenjem lahko sleherni izdajatelj televizijskih programov poskrbi, da bo izkazani dobiček čim manjši, pa tudi čas recesije lahko ta vir resno ogroža, s tem pa je vložek v slovensko kinematografijo iz tega vira lahko zanemarljiv ali celo ničeln. Javni RTV Slovenija prav tako nič ne prepoveduje, da ne bi dosedanjih naročil avdiovizualnih del pri zunanjih producentih in sredstev, porabljenih zanje, prekvalificirala v s predlogom zakona zahtevani javni razpis, kar pomeni, da k slovenski kinematografiji ne bo prispevala nič več kot doslej.

K 7. členu: Vključenost stroke v organe agencije, predvsem svet, je nezadostna, saj sta le dva od osmih članov sveta predstavnika stroke. Predlagatelj bi se lahko zgledoval po ureditvi Javne agencije za knjigo RS, kjer so v svetu kar štirje od sedmih članov predstavniki stroke, ali po ureditvah v državah, ki jih avtorji zakona sami navajajo v spremnih dokumentih. Predstavnika RTV Slovenija in drugih izdajateljev programov sta v svetu povsem neupravičeno, saj ti v vloženem predlogu zakona sredstev ne prispevajo več neposredno v proračun agencije. Ravno nasprotno, glede na takšno ureditev bi morala agencija dobiti svojega predstavnika v nadzornem organu RTV Slovenija, ki bi zagotavljal pravilno izvajanje zakonskega določila o javnem razpisu. Ker gre za agencijo in ne več za javni sklad, pa je tudi predstavnik ministrstva za finance v svetu povsem neupravičeno.

K 4. členu: Neupoštevane so bile pripombe stroke v zvezi z definicijo "nizkoproračunskega filma". Po našem predlogu je to film, "katerega predračunska vrednost ne presega 2 milijona evrov". Definicijo nizkoproračunskega filma v drugih državah določajo s konkretnim zneskom in ne s povprečjem predračunov zadnjih let, kar ne prispeva k jasnosti zakonskih določil.

K 11. členu (3): Zahteve, da se filmi zaključijo najkasneje do konca naslednjega proračunskega leta, v praksi ni mogoče izpolniti. Predlagatelj ni upošteval specifike produkcije, ki je dolgotrajna, in ni določil, da se filmi zaključijo v dveh letih od podpisa pogodbe o financiranju, kar v praksi lahko pomeni tri proračunska leta. Če bo producent podpisal pogodbo oktobra ali novembra, bo imel samo 14 ali 13 mesecev za pridobitev financiranja in dokončanje filma, kar je praktično nemogoče, če mora pridobiti veliko sredstev od drugih domačih in tujih virov. Prav tako ne smemo pozabiti na specifiko scenarija, ki pogosto določa termin snemanja v določenem letnem času. Če bo na primer pogodba podpisana novembra, film pa se mora zaradi vsebinskih zahtev (časa dogajanja) snemati šele jeseni, ga v dveh proračunskih letih preprosto ni mogoče dokončati.

K 11. členu (6): Agencija sofinancira največ do 80 odstotkov vseh izkazanih upravičenih stroškov. Omejitev sofinanciranja na 80 odstotkov je popolnoma neutemeljena in nejasna, še zlasti, ker zakon ne omenja FS Viba film. Kakršnekoli bistvene spremembe (na primer vključitev sodelovanja FS Viba Film znotraj 50 oz. 80 odstotkov finančnih sredstev, ki jih sofinancira agencija, ali popolno umanjkanje sredstev FS Viba film) bi onemogočile produkcijo filmov v Sloveniji. S tem mislimo na popolno ustavitev in ukinitev produkcije.

Prav tako je nejasna omejitev financiranja za nizkoproračunske, otroške in zahtevne filme na 80 odstotkov sredstev agencije.

K 12. členu (2): Davek na dodano vrednost ni upravičen strošek. Predlagatelj tudi tu ni upošteval pripomb stroke. DDV znaša približno 70.000 evrov na film, lahko pa tudi bistveno več. To je znesek, ki ga pri vsakem filmu producent "vrne" državi, ko plačuje račune za materiale, storitve idr. Vse račune je dolžan plačevati v bruto zneskih (z vključenim DDV). Ta člen pomeni, da se od producentov zahteva, da vložijo približno 70.000 evrov lastnih sredstev za plačilo zakonsko obveznega DDV. Nihče od producentov pa ne razpolaga s tolikšnimi prostimi finančnimi sredstvi (to velja tudi za evropske in druge neodvisne producente). Ministrstvo za kulturo in Javna agencija za knjigo, ki dodeljujeta subvencije na vseh drugih področjih umetniškega in kulturnega ustvarjanja, vsem producentom (javnim in privatnim zavodom, društvom itd.) priznavata DDV kot upravičen strošek. Po novem predlogu zakona pa to ne bi veljalo za film, ki prav tako sodi na področje umetniškega ustvarjanja in se sofinancira iz istega proračunskega vira (ministrstvo za kulturo) kot druga področja. Film je sicer namenjen tudi prodaji, vendar se tudi tu ne razlikuje od drugih področij umetnosti in kulture. Vstopnice kupujemo tudi za ogled gledaliških predstav, razstav, koncertov, pa tudi knjige bralci kupujejo.

K 13. členu (2): S tem členom (ki je popolnoma spremenjen glede na prvotni osnutek, predstavljen javnosti) se ukinja zdaj veljavni avans, ki znaša 25 odstotkov subvencije, in onemogoča realizacijo filmov.

Poleg tega je producent dolžan agenciji pred vsakim izplačilom dostaviti specificirano poročilo o vseh stroških projekta, ki so nastali do posameznega izplačila. S tem določilom se onemogočata realizacija filmov in sklepanje koprodukcijskih pogodb, saj so koproducenti (tako slovenski kot tuji), s katerimi sklepa koprodukcijske pogodbe producent (in ne agencija), dolžni dostaviti producentu poročilo o stroških projekta, ki jih krijejo neposredno, šele v končnem obračunu filma, ki se izdela po končani realizaciji filma. Mnenje Računskega sodišča, na katerega se sklicuje predlagatelj zakona, je popolnoma napačno tolmačeno, saj je Računsko sodišče v Porevizijskem poročilu z dne 10.11.2009 zapisalo, da "mora producent, če pridobi druga sredstva, v končnem obračunu ta sredstva natančno opredeliti in jih prikazati z ustrezno pogodbeno dokumentacijo". Računsko sodišče je torej to zahtevalo po dokončanju projekta, predlagatelj pa to zahteva v vmesnih fazah dela. Takšne prakse nimajo nikjer v Evropi, saj je za vse popolnoma dovolj revizija filma, ki jo izvede pooblaščena revizijska hiša v določenem obdobju po končanem filmu.

Namesto zaključka

Slovenija je bila dolga leta vzor vsem državam "nove Evrope", saj je prva uredila (čeprav z napakami) področje kinematografije z ustanovitvijo Filmskega sklada v letu 1994, zdaj pa zaradi raznih - tudi političnih - intervencij v delovanje Filmskega sklada domača kinematografija dramatično nazaduje. Trenutno so bolj neurejene samo države "nove Evrope" zunaj EU. Vse druge države članice EU, bodisi z zahoda bodisi z vzhoda Evrope, imajo bistveno bolj urejeno področje kinematografije, tako zakonodajno kot tudi finančno in vsebinsko. Povsod podpirajo vlaganja v film: nekje zgolj s proračunskimi, drugje tudi z regionalnimi in lokalnimi viri, z aktivno finančno udeležbo televizij, javnih in zasebnih, z aktivno davčno politiko (npr. Madžarska in Belgija sta vzor urejenosti na področju davčnih vzpodbud in davčnih olajšav), ki zato v državo privabi bistveno več tujih produkcij, kot država "izgubi" zaradi nižjih davkov, itd.

Naj ponovimo še nekaj, kar bi moralo biti dobro znano, namreč da nacionalni film ni samo izjemno pomembna kulturna dobrina, vitalni del naše kulturne in jezikovne identitete, ampak je tudi nadvse pomemben in učinkovit ambasador države Slovenije v svetu. Poleg tega, da je umetnost, je, kot je bilo že zdavnaj ugotovljeno, film tudi industrija. Zato bi uspešna in celovita filmska politika prinesla tudi vrsto vse prej kot zanemarljivih gospodarskih in socialnih učinkov. Pomenila bi rast v celi verigi gospodarskih sektorjev, transportu, tehničnih uslugah, gostinstvu itd. Pomembno lahko vpliva na višjo zaposlenost. Irska, ki je po filmski reformi pred desetletjem in pol povečala svojo produkcijo za 3500 odstotkov, je s tem zaposlila v avdiovizualnem sektorju 35.000 ljudi, kar je pomenilo približno 6000 novih delovnih mest. (Takrat je imela Irska tri milijone prebivalcev in je bila relativno zaostala in revna država.)

Zato si ne moremo privoščiti zakonodaje, ki bo na dolgi rok povsem zadušila nacionalno filmsko umetnost, namesto da bi ji, v skladu z zapisanimi cilji v Nacionalnem programu za kulturo, dala krila.

Društva slovenskih režiserjev