A kljub temu je slovenski film v primeri z gledališčem pravi berač - berač namreč v tem smislu, da subvencija za vso filmsko produkcijo v enem letu znaša približno toliko kot subvencija za eno izmed slovenskih gledališč. Takšna primerjava je seveda zoprna in celo nespodobna, če bi namigovala na to, da ima gledališče "preveč" denarja - umestna je samo v toliko, kolikor je indikativna, kolikor torej kaže na to, da je slovenski film v očeh kulturne politike v vseh smislih podcenjena umetnost. Filmski režiserji, ki na straneh Objektiva pišejo o slovenski "kinematografski situaciji", imajo povsem prav, ko trdijo, da zakonske rešitve, naj bodo še tako ponesrečene, niti niso tolikšen problem kot permanentna in vztrajna podhranjenost slovenske filmske produkcije, podhranjenost, ki ne dopušča ne kontinuiranega dela posameznih režiserjev ne pogostejšega pojavljanja novih, ne žanrske raznovrstnosti ne scenaristično in scenografsko zahtevnejših projektov; zato pa poraja "negativne vibracije" med producenti, ki se drenjajo okoli subvencijskega drobiža. Vsa stvar pa je v tem, da v Sloveniji ni ne toliko producentov ne toliko režiserjev, da ob normalni subvenciji ne bi mogli vsi delati. In prav vsak izmed njih bi naredil neprimerno boljši film od tistega italijanskega televizijskega sranja Srce v vodnjaku, ki je pred leti razburilo vso Slovenijo, stalo pa je toliko (nad pet milijonov evrov), kot ne znaša niti celoletna subvencija za vso slovensko filmsko produkcijo.

A rajši, kot da bi se zavzemala za nekoliko višja proračunska sredstva, namenjena domači filmski produkciji, se kulturna politika ubada z zakonskimi in institucionalnimi "rešitvami" kinematografije. In skoraj vsaka zaneti razburjenje med filmsko stroko, ker ji nadeva zmeraj nove ali druge uzde. Pred štirimi leti je ministrstvo za kulturo predstavilo zakonski predlog o Filmskem inštitutu kot novi ustanovi, ki bi urejala področje filmske produkcije v Sloveniji; s tem predlogom so hoteli ukiniti Filmskih sklad oziroma ga združiti s Filmskim studiem Viba. Tedanji kulturni minister Vasko Simoniti je napovedal, da bo Filmski inštitut slovenski kinematografiji "prinesel veliko prednosti", a še preden se je zakonski predlog o tem inštitutu zataknil v t.i. medresorskem usklajevanju, mu je ostro nasprotovala vsa filmska stroka. Danes, ko je ministrstvo za kulturo pripravilo zakonski predlog o Filmskem centru, javni agenciji, o katerem ministrica Majda Širca pravi, da dobro ureja slovensko filmsko področje, bi filmska stroka lahko obžalovala svoje nasprotovanje predlogu o Filmskem inštitutu, saj je ta Filmski sklad povezoval z Vibo, medtem ko v predlogu o Filmskem centru Viba ni niti omenjena. Pred tremi leti, točneje 20. septembra 2007, je državnozborski odbor za kulturo, šolstvo in šport na pobudo Nacionalnega sveta za kulturo in poslanske skupine nevezanih poslancev obravnaval "letošnji katastrofalni položaj slovenske kinematografije", kot ga je definiralo Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev. In Majda Širca iz omenjene poslanske skupine je - če lahko citiram svoje novinarsko poročilo - "v uvodni utemeljitvi potrebe po nujni seji tega odbora opozorila, da je uprava Filmskega sklada (v času vedejevstva Staneta Malčiča) povzročila prekinitev filmske produkcije, saj še vedno ni programa za leto 2007, s tem pa se tudi zastavlja vprašanje porabe filmskemu področju namenjenih proračunskih sredstev in posledično tudi vprašanje odgovornosti ministrstva za kulturo kot ustanovitelja Filmskega sklada. Minister Vasko Simoniti je zavrnil vse takšne in podobne trditve o 'mrku' slovenskega filma - označil jih je kot neosnovane in zavajajoče ter motivirane edino z željo po 'ustvarjanju obsednega stanja' in 'izzivanju ljudske jeze', širijo pa jih zlasti mediji (še najbolj eden, ki je 'tabloidnega značaja', namreč Dnevnik). V dokaz, da ne gre za noben 'mrk' slovenskega filma, je omenil bližnji festival slovenskega filma…" Leta 2007 je bil namreč problem v tem, da še sredi leta ni bil znan program slovenske filmske produkcije, toda letos se bo to zgodilo še veliko pozneje (če se sploh bo), saj je šele pred kratkim izšel javni razpis za zbiranje projektov, iz katerih se oblikuje nacionalni filmski program. Prav tako se je pred kratkim sestal državnozborski odbor za kulturo, ki je ugotovil, da je glede zakonskega predloga o Filmskem centru, javni agenciji toliko nesoglasij med politiko in stroko, da bo v državnem zboru potrebna predstavitev vseh zagovorov tega zakonskega predloga in ugovorov zoper njega. Čeprav bi se morali dogovoriti samo o enem: ne, kako zakonsko še bolj utesniti slovensko kinematografijo, marveč kako ji omogočiti, da bo lažje in bolje delovala.