Drži, ne drži?Na mladih svet stoji. Ne. Svet se vrti, na njem pa mladi… Stojimo. Vsaj v Sloveniji.

Leta 2010 lahko o politični vrlini in zasledovanju skupnega dobrega na slovenskih tleh govorimo zgolj s stisnjenimi zobmi. Mladim z rednimi dohodki, ki omogočajo kreditno sposobnost, je otežena že "predfaza", faza iskanja redne zaposlitve. Poplavi prožnih oblik zaposlovanja ni videti konca, nabiranje izkušenj za ponujeno minimalno plačilo pa postaja čedalje bolj samoumevno. Za Slovenijo je poleg Španije, Portugalske in Poljske značilna ena najnižjih stopenj prehajanja mladih iz začasnih v stalne zaposlitve. Povečala se je raven socialnega tveganja in negotovosti zaradi strukturnih sprememb v gospodarstvu. Ker je trg močno reguliran, je zaposlovanje za določen čas zelo pogosta praksa, v nasprotju z Dansko in Nizozemsko, kjer odpuščanje ne zahteva dolgih in zamudnih postopkov, s tem pa tudi ni potrebe po velikem številu zaposlitev za določen čas. Poleg tega je to delo mladim vsiljeno z elegantno samoumevnostjo in pojasnitvijo, da drugače enostavno ne gre. Prostih delovnih mest primanjkuje, delodajalci pa prelagajo breme prožnosti predvsem na novozaposlene delavce, med katerimi je največ prav mladih. Delodajalci želijo s prožnim zaposlovanjem predvsem povečati produktivnost, znižati stroške dela in prenesti večino poslovnega tveganja na zaposlene. Seveda prožnost dela ne bi bila tolikšen problem, če bi zasnovali in udejanjali stanovanjsko politiko, ko lov za bivališčem ne bi pomenil vseživljenjskega "wrestlinga" otopelega kreditojemalca, njegove partnerke in posledično otrok, ujetih med štiri nervozno popleskane stene. Vse za to, da ustrežemo nagonski želji po nadaljevanju potomstva na eni in sistemu razkošnega kreditiranja na drugi strani. Kdo ima od tega največ koristi? Industrija alkoholnih pijač, svet novinarstva in oktobrske debate o duševnem stanju slovenskega naroda. Burton meni, da ima pri ekonomski in stanovanjski samostojnosti veliko vlogo ekonomski položaj države (primerjava z Dansko in Nizozemsko res ni na mestu, saj ti dve državi in še mnoge druge spadajo v skupino "zmagovalcev" prve faze kolonializma, sodeč po izkoriščanju naravnih bogastev, kar z drugimi besedami pomeni, da zaradi prisvojenega bogastva iz preteklosti posredno lahko izvajajo socialno/stanovanjsko politiko v prid mladim z različnimi mehanizmi, kot so študentska stanovanja, najemna stanovanja in ugodna posojila, ki dopuščajo zgodnejši prehod v samostojno stanovanje). In Slovenija? Kar se tiče okoljevarstvene tematike, politična elita energično zagovarja razviti Sever in ambiciozno sledi skandinavskemu vzoru, po stopnji korupcije pa pod pretvezo humanosti sledi Belorusiji, kar razkrije problem (v teoriji) demokracije: načelo enakosti ne velja. Predpostavka o osebni avtonomiji se nanaša le na odrasle, mladi smo seveda izključeni, z izjemo tistih povzpetnikov, ki pravočasno spoznajo, da se zasledovanje ohole miselnosti ostarelih političnih elit obrestuje. Zaradi ideološke rekrutacije mladih politikov so določene politične teme še vedno aktualne. Kar je skozi lupo političnega marketinga tudi razumljivo. V Sloveniji je bilo v letu "2009 po podatkih ZPIZ povprečno 538.455 uživalcev starostnih, invalidskih, družinskih, vdovskih in delnih pokojnin iz obveznega zavarovanja, to je 10.522 upokojencev ali 2 odstotka več kot v letu 2008" (vir: http://www.seniorji.info), kar pojasnjuje dejstvo, da se politične teme kot denimo povojni poboji in vročekrvno negovanje nacionalne identitete vedno znova in znova (in znova…) vračajo na politični parket. Politična srenja namreč ve, da politična kultura pri mladih ne zaseda pomembnega mesta, zaveda pa se, kako spojiti sfero emocionalnega in političnega. Jovo na novo, pred vsakimi parlamentarnimi volitvami.

Mladi v časovnem stroju

Je možno, da se sociološko obravnavanje mladosti ukvarja s simptomi, ne zna oziroma noče pa poiskati vzrokov za nastanek intelektualnih invalidov brez ekonomskega kapitala? Za težaven prehod iz stanja vzdrževane osebe v status samostojne osebe gre vzroke iskati v astronomskih cenah stanovanj in zaverovanosti v kozmičnost kreditnega sistema kot edinega "normalnega" ob zavedanju, da vodi v sprijaznjenost s togim zrenjem v dan odrešitve. Lahko je pisati o obisku Grozljivega gosta in nihilizmu med mladimi (Umberto Galimberti), nam očitati apolitičnost, apatičnost in asocialnost brez meja ter brezbrižnost, a treba je stopiti korak nazaj, "skozi vrata lastnega stanovanja". Iz varnega zavetja opazovanje in grajanje mladih ne more predstavljati težavnega opravila, vsekakor pa se spogleduje z malenkostnim pretiravanjem. Če se že odpravimo na pot iskanja vzrokov famozne eksistencialne dezorientiranosti mladih, jih je treba in pametno (po)iskati v svetu stvarnosti. V oprijemljivem svetu. Takšnem, v katerem so mladi sicer opremljeni s tehnologijo 21. stoletja, a hkrati ujeti v nelagodno izkoriščevalski odnos z delodajalcem, ki spominja na 19. stoletje, podprto s sloganom "Delaj čim več in pričakuj čim manj!".

Smo mladi postali odporni na upor?

Pristajanje na samo in samo eno rešitev je mentalna kapitulacija brez predhodne obravnave. In odsotnost intelektualno-revolucionarnega samozavedanja… Se to dogaja danes mladim z željo po samostojnosti, ko pristanemo na "var(č)no" simbiozo z nenadkriljivim bančnim sistemom kot edinim možnim izhodom v svobodno in odgovorno življenje. Mar res? Ta opevana realnost se potem živi ob spremljavi dvajset-in-večletnega odplačevanja stanovanja ter posledičnega izjavljanja starih prijateljev ob srečevanju na ulici z duhamornim tonom glasu, ki ga je moč začutiti v mimobežnih, skrajno neživahnih izjavah tipa "saj bo", "ni druge", "nekako bo, kaj češ", "saj veš, kredit pa to" (ti so že srečniki današnje dobe). Resnično se trudim, da bi razumel kompleksnost družbene realnosti, a fatalizem nebeških razsežnosti in otožno, besedno štiriperesno deteljico čutim kot razburkan ocean malodušja. Delujemo, kot da smo socializirani v stanje apatičnosti, podprto z jadikovanjem, hkrati pa se trkamo po "fitness" prsih, češ, kako vitalno sposobni smo. Mogoče že, a pod viteškim šlemom, sodeč po preciznem opazovanju in preučevanju starejših opazovalcev, smo očitno (p)ostali urbane, hedonistične šleve, ki v sebi združujejo kvalitetno izobraženost in patološko pasivnost, kar nas potiska v podobnost z lenivci iz živalskega kraljestva. Njihovo mišičevje je namreč tako okrnjeno, da niti drgetanja niso sposobni. Razumljivo, visenje na drevesu ne kliče po specifični priučitvi, saj je zmožnost visenja živali že prirojena, prav tako pa se zaradi odsotnosti še bolj lenobnega bitja za prostor na veji ni treba boriti. Kot oboževalcu nogometnih emocij in spodobnega navijaštva mi po lobanjici umirjeno odmeva navijaško hujskanje "malo vas je, malo vas je…", a še vedno verjamem, da smo z združitvijo ekonomskega, pravnega, kulturološkega in filozofskega znanja sposobni redefinirati koncept moderne, pravičnejše družbe (tu se izogibam pomisleku na socialistični egalitarizem), v kateri kreditno-trnova pot do bivališča ne bi bila življenjski cilj, temveč izhodišče za udoben štart v svet odraslosti, odgovornosti in nadaljnjega ustvarjanja, o čemer je nedavno tega že pisal Miha Mazzini v Sobotni prilogi (30. januar 2010). Tako bi lahko doprinesli k vseživljenjskemu neformalnemu učenju, ki ga tisti s političnim poreklom tako odločno in vehementno vsiljujejo nam, "subjektivno" odgovornim za podaljšano bivanje pri starših v blokovskem naselju/podstrehi. Pri tem se načrtno in zavestno spozabljajo, da so v njihovem času osamosvajanja opeke padale z neba, v dandanašnjem pa velikanske vsote evrov za nakup opeke letijo v nebo. K sreči je Golob miru ptič samotar, sicer bi jih rekordno sklatili z neba. Vsakdo, ki ne sprevidi oziroma mu pogled zastira izključno prekomerno požrešna ekonomska logika, da so cene bivališč prenapihnjene v dobro maloštevilne elite in slabo večine mladih, zagotovo lahkotno jadra z neoliberalističnimi jadri in pozablja, da je "bogastvo podobno morski vodi: čim bolj ga pijemo, tem bolj žejnega nas dela" (Arthur Schopenhauer). Zahodna civilizacija, še vedno moderna(?), sijajna(?) in v neprestanem koketiranju z bleščečo prihodnostjo(?), je sicer na veličastni poti, da odkrije življenje na Marsu. A kaj, ko hkrati pristaja in se s tem nezavedno zapleta v usodno igro življenja, katere pravila (z besedami Hansa Ericha Nossacka) so spisana tako, da nas ima posest v posesti. Skladno s temi pravili si onemogočamo aktiven nedeljski izlet, saj ves prisluženi denar investiramo v betonsko udobje, opojen klic narave pa občutimo v oglasu za švicarske bonbone ricola. Namesto da bi mi gospodovali svojemu stanovanju in (p)ostali osebnostno bogati in svobodni, smo dopustili, da nam gospoduje stanovanje in "kreditovanje" kot življenjski slog, zaradi česar smo v bistvu resnično ubogi.

Kaj torej preostane posamezniku, ki je bodisi odločen, da kredit za vse večne čase ni rešitev, bodisi objektivno obsojen, da mu kredita zaradi plačilne nesposobnosti ne odobrijo? Vsekakor se mladi zavedamo sledečega: če parafraziramo misel francoskega intelektualca Anatola Francea, "bogastvo je eno od mnogih sredstev za srečno življenje: ljudje pa so iz njega naredili edini cilj življenja", in bogastvo nadomestimo z besedo stanovanje, potem niti ne čudi, da je psihološki portret Slovenca oropan življenjske vedrine, sedanjost odslikava zasidran v ideološki preteklosti ter živi življenje brez hrepenenja po svetlih točkah v prihodnosti, če pa že, je to neizmerno hrepenenje usmerjeno na lenobno odštevanje do dneva, ko bo odplačan kredit. Večino pretečenega časa pa s tem, ko (ne)namerno podaljšujemo bivanje v varnem zavetju domačije, večina stagnira v psihološkem razvoju in zasanjano futra miselnost "j.... tako demokracijo, v kateri se moraš odločit, na kakšen način boš reven" (prijatelj Anz).