Iz ničle

Kakšna je bila reakcija sočlanov Moveknowledgement, ko so izvedeli, da odhajaš na Japonsko za pol leta?

"Saj, N'Toko, tak pač je!" Kolikor me poznajo, so pričakovali kaj takšnega, čeprav ne za toliko časa. Ta kreativna pavza se je zgodila ob pravem času. Bila je koristna za vse. V tem času so fantje naredili nove skladbe, sam sem se naučil novih reči. Pol leta je minilo hitro in ko sem prišel nazaj na vaje, se je zdelo, kot da se ni vmes nič zgodilo.

Japonski kitarist Tabata me je pred desetimi leti ob nastopu skupine Zeni Geva v ilirskobistriškem klubu MKNŽ prepričeval, da bi z izkupičkom od desetih prodanih vinilnih plošč jazz orkestrov zagrebške ali beograjske RTV iz šestdesetih in sedemdesetih let v kakšni tokijski "second hand" trgovini na Japonskem dobro živel teden dni. Oditi tja za pol leta je nekaj povsem drugega. Zagotovo je bil to velik finančni zalogaj.

Na Japonskem sem enkrat že bil. Takrat je šlo za turistični obisk, sem pa dal skozi kulturni šok. Tokrat sem bil pripravljen, glavna priprava je bilo učenje jezika. In seveda denar, ki sem ga največ porabil za koncerte. V Tokiu je zelo drago iti zvečer ven. Sicer sva z ženo Zano živela v poceni predelu Koenji, kjer sva najela sobico v tipični stari japonski hiši za najemnino, podobno ljubljanski. Nasploh so stroški bivanja, prehrane in prevozov malo višji od naših.

Koenji je boemski predel Tokia. Po čem se razlikuje od drugih četrti?

Tokio ni eno mesto, sestavlja ga več mest, ki se držijo skupaj. Koenji je stari mestni predel. Zelo preprost, z veliko starejših ljudi, s tržnicami, gostilnicami na ulici in poceni lokali. Ni prestižen. Ker je v okolici veliko pokopališč in templjev, so najemnine nizke, zato so se študentje in umetniki znašli v tem predelu, kjer se tako prepleta staro in mlado. Veliko je klubov. V vsaki drugi kleti se ponuja možnost nastopanja. Koenji je znan po tem, da je tam nastala japonska punk scena, tu so zrasli tudi prvi klubi, v katerih je nastajala vsa ekstremnejša glasba. Tudi John Zorn, ki je pomembno prispeval k seznanitvi sveta s sodobno japonsko glasbo, je živel in delal v Koenjiju.

Polletno bivanje v Tokiu ni bilo turistično potepanje, ampak delovni obisk. Med drugim si nastopil in sodeloval s tamkajšnjimi lokalnimi glasbeniki. Obzorja so se zagotovo razširila.

Nisem pričakoval, da se bom znašel pred novim ocenjevanjem samega sebe. V Sloveniji nastopam razmeroma dolgo. Tisti, ki me poznajo, vedo, kaj lahko pričakujejo. Na Japonskem sem začel iz nič. V glasbenem svetu nisem nikogar poznal, nihče ni poznal mene. Bil sem brez referenc. Japonski glasbeni sistem je rigorozen in zelo neprijazen do izvajalca. Pri nas smo razvajeni. Na Japonskem si glasbeniki plačajo nastop, če niso prodali dovolj vstopnic. Biti glasbenik v Tokiu je povsem nekaj drugega kot v Ljubljani. Ni primerjave. Tam je glasbenikov več, kot je prebivalcev Ljubljane. Neverjetna gostota dogajanja in ljudi. Na isti večer nastopi po deset svetovnih zvezd iz posamezne zvrsti plus vrsta japonskih izvajalcev. Prepad med izvajalci je ogromen. Imeti petdeset ali sto ljudi na koncertu v Tokiu je že pokazatelj uveljavljenosti. Tisti, ki igrajo pred tristoglavim občinstvom, so že zvezde. Spoznal sem veliko odličnih izvajalcev, ki ne bodo nikoli zaslužili niti jena za svoj nastop, ampak bodo vse življenje delali po službah in si za nastope plačevali. Česa takega nisem srečal ne pri nas ne po Evropi.

Imel si dvajset nastopov v Tokiu. Si se prebil na njihovo sceno?

Premalo časa sem bil tam. Za resnejše korake bi moral ostati vsaj še pol leta. V glasbene kroge sem vstopil na priporočila glasbenikov, ki sem jih spoznal. Ko sem začel nizati nastope, mi je bil vsak nastop blagoslov. Z njimi se mi je odprl nov pogled na nastopanje in prezentacijo sebe kot izvajalca.

Pred petimi leti si mi v intervjuju za revijo Muska rekel, da nisi več sposoben vzeti računalnika, zbrati "beatov" in vzorcev ter peti na to podlago. Prav to si počel na Japonskem - nastopal si sam z računalnikom, sintetizatorjem in efekti.

Izkazalo se je, da ne gre biti prehiter z besedami. Po petih letih nastopanja z bendom se je pojavil nov izziv. Biti v skupini ima svoje prednosti, po drugi strani pa je veliko težje biti sam na odru in dati vse od sebe. Hkrati smo priča trendu spremljevalnih bendov za raperje. Ko sem to delal na prvi plošči, so hiphoperji odhajali s koncertov, ker jim je preveč žgalo in jim je šlo na živce. Danes ni raperja brez benda za sabo. Tako je nastal radiu prijazen hip hop z dobrimi glasbeniki, ki flankirajo zadaj ali pritisnejo kakšen džezi akord, da bi si pridobili kredibilnost. Ko sem uvidel, da to počne že vsa slovenska hip hop scena, mi ni bilo več zanimivo. Rekel sem si: vrni se nazaj in poglej, kaj lahko narediš sam. Odločil sem se sestaviti nastop iz ničle. Težim k temu, da bi čim bolje manipuliral z glasbo in da bi nastop na matrico dihal, da bi ljudje sprejeli glasbeno podlago podobno kot besede, ki prihajajo iz mene. Moram še veliko delati, na Japonskem sem stopil na dobro pot.

Torej si v Tokiu testiral nove skladbe?

Da. Pred odhodom nisem imel nobenega testnega nastopa. Nove komade sem dodeloval med nastopi. Zanimivo je bilo, da me niso znali umestiti. Nastopil sem s punk in rock bendi, z noiserji, improvizatorji, hiphoperji, didžeji. Pojavil sem se v popolnoma različnih kontekstih. Zelo mi je pomagalo, da sem bil tujec. Bil sem jim eksotičen, zato sem imel možnost hitreje napredovati kot japonski kolegi.

Biti eksot na Japonskem ni težko, zato pa je težje vstopiti v glasbeno skupnost, še težje pa, da te takšna skupnost sprejme.

Z obiskom koncerta techno pop dua Candles so se mi odprla vrata. Na začetku nisem vedel, kam hoditi na koncerte. Hodil sem ven, vendar nisem vzpostavil komunikacije. Ni bilo pravih ljudi niti vzdušja. Potem je prišel večer, ko sva z Zano ugotovila, da je za vogalom prostor, kjer je vstop prost. Spustila sva se v klet, kjer je bilo prostora za največ petdeset ljudi. Med publiko je bilo veliko tujcev. Takoj so stopili do naju in navezali pogovor, saj že dolgo niso videli novega obraza na "eventu". Kasneje sem ugotovil, da so vsi glasbeniki, glasbeni novinarji, insajderji. Na tem dogodku sem spoznal vse. Med našimi poglobljenimi debatami o glasbi, ko mi je kar zakuhalo od navdušenja, sta prišla na oder člana Candles in publika se je v hipu dvignila na noge. Začel se je vsesplošen žur. Nič mi ni bilo jasno, niti kje sem niti kaj se dogaja. Še nikoli nisem doživel česa takega - najprej sem se pogovarjal o Davidu Bowieju, nato pa s temi istimi ljudmi plesal na techno pop.

Japonci so obsedeni z ameriško in nasploh zahodno kulturo. Spreobračajo jo na specifičen način, ki je poln citiranja, seciranja in recikliranja.

Vse je sprevrnjeno na japonski način. Vse poskuša biti šik in nadmoderno. Izogibajo se tradicionalni japonskosti in skušajo slediti ameriškim in evropskim trendom. Tako kot Američani so slabi v razumevanju drugih kultur. Poskušajo se oblačiti kot Američani, sledijo ameriškim subkulturam, iz njih črpajo prav vse, vendar jim na koncu sploh niso podobni. So prej njihova karikatura. Med posnemanjem originala se oddaljijo od njega in ustvarijo nov original. Bolje razumejo estetiko od tistih, ki so si jo izmislili. Prav ta postmodernizem me tako privlači na Japonskem. Naša logika umešča kulturne pojave v zgodovinsko verigo, jasne so nam korenine in pomen dediščine. Japonci ne poznajo te kontinuitete. K njim je vse prišlo naenkrat pod zelo različnimi pogoji, vse pa so dojeli in premleli na svoj način. Na Japonskem sem spoznal, kako malo je pravzaprav ameriškega vpliva v Evropi. Odraščal sem v Ameriki in na Japonskem sem spet videl pozabljene prizore in estetiko trgovinskih verig. Na Japonskem je preveč spoštovanja do Amerike in ameriškosti.

Ves čas bivanja v Tokiu si zapisoval vtise na svojem blogu na www.myspace.com/ntoko, kjer si posebej izpostavil ploščarno Enban kot protiutež japonskemu ultrakapitalizmu. Kot drugo plat Japonske.

Enban ni edina, je pa najbolj znamenita ploščarna v Tokiu. Japonska industrija zabave ima razdelano hierarhijo in pravila igre, ki vključuje veliko sklanjanja glave, lizanja riti in vljudnosti. Enban je nasprotje tega. Deluje mimo japonske glasbene industrije. Ne ukvarja se z glasbenikom, zahteva samo kredibilnost. Na trgovinskih policah se prodajajo velika in popolnoma obskurna imena. V trgovini so skoraj vsak večer nastopi, katerih logike nisem razumel vse do konca bivanja. Gre za nastope od popolnega amaterizma do skrajnega eksperimentalizma. Bil sem fasciniran, da sceno vzdržujejo sami glasbeniki. Ne potrebujejo ničesar drugega kot sebe in sebi podobne. Odlikujeta jih močna medsebojna solidarnost in spodbujanje.

Gre za ploščarno v pravem pomenu besede, kjer se ne prodaja samo glasba, ampak je kraj, kjer se ljudje srečujejo, izmenjujejo informacije in stališča. Pri nas je takšnih ploščarn zelo malo, če sploh še so.

Morda je temu krivo premalo prebivalcev. Tokio skupaj s Chibo in Jokohamo, s katerima se drži skupaj, ima okoli 37 milijonov ljudi. To pomeni, če si specializiran za trkanje s kavno žličko ob skodelico, obstaja vsaj še deset ljudi z istim fetišem. V takšnem okolju lahko živijo in rastejo zelo specifične, profilirane in alternativne stvari. Dovolj je ljudi, da jih živijo. Francoski kolega dela v avantgardni, legendarni trgovini oblačil Dog, ki je pred leti z objestno zlepljenimi oblačili punkerske estetike sprožila val ulične mode. Ko so se v mestu naselile velike branže, kot sta Zara in H&M, je postalo oblačenje uniformirano in dolgočasno. Ljudje niso več toliko kupovali v tej trgovini, vendar ima še danes čez pet tisoč stalnih strank (smeh).

Kakšna se ti zdi Slovenija po polletni odsotnosti?

Imam mešane občutke. Ob vrnitvi sem doživel kulturni šok. Trenutno se najbolje počutim v Šentjerneju. V Ljubljani mi je super na koncertih in klubskih dogodkih. Ponudba je neverjetna in tudi publika je, kar je zelo dobro. Všeč mi je nočna Ljubljana, dnevna pa manj (smeh). Podnevi pogrešam ljudi. Ko grem peš v center, v desetih minutah nikogar ne srečam. Srhljivo. Drugače pa je pri nas udobno, zelo priročno, čisto in dostopno. Kot da smo v počitniškem resortu. Čeprav Japonska velja za zelo urejeno in tehnološko razvito deželo, ljudje živijo zelo neudobno in skromno v majhnih prostorih. Spijo po tleh, pozimi so brez gretja. Pustimo odstotek ljudi, ki živijo v dragih stanovanjih v dragih predelih mest. Večina živi skromno. Brez avtomobilov, ker je parkirno mesto dražje kot najemnina za stanovanje. V mestu ves čas poteka boj za preživetje. Ni prostora brez napetosti. Pri nas vse bazira na udobju. Ljudje si želijo stanovanje, ki ima čez cesto trgovino, banko in pošto. To je sicer udobno, vendar ne osrečuje. Pravzaprav nam je tako dobro, da nam že škodi. Izmišljujemo si razloge, da smo nesrečni.