Prijateljica sicer ni edina, ki zavzdihuje nad filmom. Od premiere konec maja do danes Seks v mestu 2 dobiva skoraj izključno negativne kritike. Statistika, opravljena na 169 kritikah, se glasi takole: 3,8 točke od 10 možnih. "Najslabši film leta", "epsko mučen ogled", "raztegnjena TV-serija brez pravega zapleta", "niti seksa niti mesta" je slišati od filmskih recenzentov. Enako je z odzivi publike, ki je 27. maja množično drla na premiero in na ta dan po vsem svetu napolnila 3345 kinodvoran, s čimer je postavila svetovni rekord, predvsem pa dokazala, da morajo tudi "verniki" najprej videti, da bi verjeli.
A vendar. Ali je film dober ali epohalno slab, je na tem mestu drugotnega pomena. Seks v mestu je fenomen prevelikih dimenzij, njegov vpliv pa preširok, da bi ga lahko odpravili s skomigom ramen. Od začetkov serije, ki je doživela šest sezon, do drugega dela filma namreč velja, da Seks v mestu bolj kot katerikoli drug popkulturni produkt nagovarja sodobno žensko (še ena statistika: 97 odstotkov odstotkov gledalcev v kinih je bilo pravzaprav - gledalk), zato je nujno, da se vprašamo naslednje: kakšna je sodobnost, ki jo Seks v mestu 2 predstavlja, in kdo je pravzaprav ta ženska, ki jo nagovarja?
Seks v mestu je pravzaprav fantazija, do meja absurda izkrivljena realnost, kakršne se ne bi sramoval niti Lewis Carroll, pisec Alice v čudežni deželi. Že pri TV-seriji sem se vedno spraševala, kako je možno, da si Carrie vsak teden privošči čevlje za 400 dolarjev, ko pa je zgolj kolumnistka, tukaj pa imamo še trše orehe, recimo, kako je možno, da Miranda od danes na jutri feministično vihravo zapusti službo odvetnice - ker je neki moški sodelavec ne ceni dovolj -, ne da bi se enkrat samkrat vprašala, od česa za vraga bo njena družina živela. Vendar so - vsaj pri seriji - vedno znova pretehtali duhoviti in seksualno sproščeni dialogi.
Finančna kriza se v filmu sicer omeni - natanko dvakrat. V obeh primerih bolj ali manj služi kot obvezna politično korektna postojanka za upravičevanje razsipništva. Poglejmo. Ženske, ki očitno sedijo na gorah denarja, saj vsak njihov korak spremlja služničad, se na neki točki odločijo, da odpotujejo v Združene arabske emirate (natančneje v Abu Dabi), ker imajo, kot pravi Samantha, "poln kufer te krize, pojdimo nekam, kjer je bogastvo!".
Ideja, da se dogajanje filma prestavi v Abu Dabi, je po svoje genialna: edini način, da v času finančne krize parodiraš naokoli v draguljih in manolkah, je, da to počneš tam, kjer vlada obilje. Takšno razkazovanje bogastva se v New Yorku najbrž ne bi spodobilo, kar je tudi razlog, zakaj Carrie na začetku filma prijazno obrazloži, da sta se z Živino iz razkošnega penthousa preselila v "bolj skromno" stanovanje trinajst nadstropij niže (v katerem je sicer že omara velikosti povprečnega stanovanja). Obenem sta sicer ohranila tudi Carriejino samsko stanovanje, s še eno zmagovito obrazložitvijo in omembo krize številka dve: "Ker je v času krize stanovanje težko prodati." Če si lastnik dveh newyorških stanovanj, pa so tvoje težave - podobno kot v primeru Mirande, ki brez premisleka zapusti službo - bore malo podobne težavam "realnih žensk". Naveličanost zakonskega življenja, ki jo doživlja omenjeni parček in ki predstavlja glavni "zaplet" filma, pa je preprosto rešljiva tako, da se tu in tam eden od njiju prestavi v drugo stanovanje.
Film Seks v mestu 2 je pravzaprav nekakšen vodič skozi seznam "kaj vse moram kupiti/posedovati, da bo moja glavna težava mož, ki bi gledal televizijo, ne pa šel z mano na zabavo". Je sprehod skozi nakupovalne izložbe, brez prave zgodbe, brez obrazložitev dogajanj in vzgibov, ki jih povprečno inteligenten gledalec potrebuje, da bi filmu verjel. Seks v mestu je tako samo še - za razliko od serije, ki je neko simpatično zgodbo vendarle imela - odličen poligon za ustvarjanje želje po imeti več in več materialnih dobrin. Toda, kot je dejal angleški filmski kritik Mark Kermode: "Če bi mi nastopali v filmu, bi predstavljali služničad."
Vrnimo se v Abu Dabi. Ta ni genialno prizorišče le zato, ker se tam lahko začne pravo razsipništvo (na turi po puščavi se junakinje dvakrat preoblečejo, medtem pa njihovi arabski služabniki - ki so, mimogrede, videti kot modeli Calvina Kleina - za njimi tovorijo pojedino, vredno samega šejka). Abu Dabi je bil za pisce scenarija najbrž zanimiv tudi zaradi svoje konservativnosti, saj ta služi kot odličen kontrapunkt spolni osvobojenosti junakinj, ki lahko tako spet razpredajo o svobodnem seksu. Ali, če obrnemo perspektivo - Abu Dabi se izkaže kot odlično prizorišče za še en poskus ignorantskih Američanov, da bi preostalemu svetu vsilili svojo kulturo.
Naše štiri junakinje (ki sem jim zdi do konca nesprejemljivo, da morajo v Abu Dabiju zakrivati svoje telo in tako zamujati trenutke, v katerih se prikazujejo kot poželenja vredni objekti) se, zagledane same vase, brez trohice razumevanja za drugo kulturo, norčujejo iz muslimank, ki nosijo burke ("Groza, za vsak grižljaj hrane morajo dvigniti tančico!"), vrhunec ignorantstva pa doseže prizor, v katerem Samantha po tleh pobira kondome in se dere na množico, ki jo obkroža: "Ja, kondomi! Jaz seksam! Jaz uživam v seksu!" Skratka, štiri mične dame so v Abu Dabiju nič manj kot na misijonarski nalogi zahodne velesile, ki bo v zakotno deželo prinesla vero v seks in - blagovne znamke. Pri veri v slednje jim muslimanke sicer pridejo naproti: v nekem trenutku namreč odvržejo svoje burke, pod katerimi skrivajo nič drugega kot - zadnjo modno kolekcijo. Kajti ženske smo po vsem svetu enake. Oh, kako krasno! Ne glede na vero, običaje, kulturo, ženske po vsem svetu smo povezane v ideji potrošništva.
Naše dame so se od časov serije sicer nekoliko postarale, pri čemer je najstarejša med njimi radoživka Samantha (52), ki ji koncept gracioznega staranja ni najbolj blizu. Njena "težava" je v tem, da se nahaja v menopavzi, zato poje kakih dvajset hormonskih tablet na dan ("Prelisičila sem svoje telo, da misli, da je mlajše!"), ki ohranjajo njeno spolno željo. V Seksu v mestu 2 je Samantha, nekoč prav tista junakinja iz serije, ki je najbolj doprinesla k drugačnemu pogledu na spolne vloge, postala karikatura same sebe, nekdo, ki svojo mladost konstituira zgolj skozi seks, ta pa jo mora čakati za vsakim vogalom. Kot je dejal eden izmed kritikov filma: "Razumemo - rada seksaš. Gremo lahko sedaj dalje?" Medvrstično sporočilo filma se tako bere v slogu poudarkov, ki jih v svojih romanih začrtuje M. Houellebecq: samo če seksaš, si mlad, in samo če si mlad, si kul. In ko ravno omenjamo to francosko literarno zvezdo - v kontekst povedanega gre tudi misel iz njegovega romana Možnost otoka, ki gre nekako takole: ženske srednjih let si vse bolj prizadevajo, da bi bile videti kot frfljaste najstnice, saj so te tiste, ki so spolno najbolj poželjive. V filmu sta sicer samo dva prizora seksa, a sta še ta povsem nepotrebna in zgrešena. V obeh nastopa Samantha in oba sta brezstrastno kobiljenje. Nekako tako, kot bi se trudil iztisniti zadnje kapljice iz suhe limone, ki je že dala limonado. Toda, mar v takšni situaciji ne drži: če ti življenje ne daje več limon, pač ne delaš limonade?
Ko je Luka Novak pred kakima dvema letoma za Sobotno prilogo pisal o seriji Seks v mestu, ki je filozofsko misel o bistvu bivajočega (linija, ki jo je povlekel od zakotnega Heideggra do Newyorčanov Woodyja Allena, Paula Austra in Carrie Bradshaw) reducirala na vprašanje "ali naj imam raje manolote ali pa jimmy chooje?", je na koncu sklenil, da je takšna dilema morda pokazatelj, da živimo v najboljšem možnem svetu. Pred udarom finančne krize je bila to misel, ki bi jo lahko podpisali. Preden so junakinje za potrebe filma postale karikature, s katerimi se sodobna ženska lahko poistoveti le, če je vase zagledana in z mladostjo obsedena ignorantska narciska, skratka - če je popolna potrošnica; preden se je to zgodilo, bi lahko podpisali tudi misel, da je serija na prelomu stoletja doprinesla k drugačnemu pojmovanju spolnih vlog, da je pokazala, da je mogoče o seksu sproščeno govoriti, ne da bi ob tem zardevale, in da je dama še vedno lahko dama, četudi denimo prostodušno reče, da rada seksa.
Po ogledu filma Seks v mestu 2, ki ni drugega kot velika potrošniška orgija, ki na piedestal postavlja vse, kar je s tem svetom narobe, pa lahko podpišemo samo izjavo kritike, ki se - paradoksalno - pojavi v filmu samem. Namreč: ko Carrie izda knjigo o zakonskem življenju, v neki reviji objavijo njeno karikaturo, na kateri ima čez usta prilepljen obliž. V smislu - če nimaš kaj povedati, molči. Sledi njen upor, češ, tudi če sem poročena, sem zanimiva. Pa sploh ne gre za biti zanimiv. Pridejo trenutki, ko mora tudi "feministka" (v navedku zato, ker je ta feminizem reduciran na pravico do nakupa čevljev) utihniti. Film je namreč tako poln sranja o sodobni ženski in tako zelo prazen pomena, da se po ogledu še parkirišče pred Kolosejem zdi… nekaj presunljivega.
