Koncentracijski taborišči Ljubelj sever in jug sta bili kot podružnici taborišča Mauthausen zgrajeni v letih 1943 in 1944, in sicer z namenom zbiranja delovne sile za izboljšavo prometnih poti do Jugoslavije. 1561 metrov dolg predor naj bi nadomestil edino takratno povezavo, majhno cesto z do 28-odstotnim nagibom.
Prva polovica jetnikov je prišla na Ljubelj junija 1943. V Mauthausnu so jih naložili na vagone za živino in jih poslali v Tržič. Tamkajšnji prebivalci so poskušali jetnikom na skrivaj dati živila in cigarete, medtem ko so jih pripadniki SS natovorili na tovornjake in jih odpeljali na Ljubelj.
Interniranci, ki so bili v večini Francozi, pridružilo pa se jim je približno 450 Poljakov, 188 Rusov in 144 Jugoslovanov, so v taborišču na Ljubelju gradili predor, skozi katerega je konec leta 1944 zapeljal prvi avto. 16. aprila 1945 je bilo taborišče sever na koroški strani zaprto zaradi naraščajoče partizanske aktivnosti in jetnike so premestili na južno stran.
V neprijaznem gorskem podnebju je bilo življenje v taborišču težko, delo pa izčrpavajoče. Na Ljubelju je umrlo okoli 40 internirancev, 32 so jih sežgali v krematoriju. Po dveletnem trpljenju so v začetku leta 1945 dočakali svobodo. Njihovim mučiteljem so sodili na procesu v Celovcu, kjer so dva obsodili na smrt, ostali pa so dobili večletne zaporne kazni.
