Kadar se po radiu najavlja kakšna oddaja z naslovom Artes acusticae, Po poteh sodobne glasbe, Glasba našega časa in podobno, kadar se najavlja muzikolog Bor Turel s svojimi komentarji, takoj ugasnem aparaturo. Resne ali klasične glasbe že tako in tako ne posluša prav veliko poslušalcev in prav zanimalo bi me, koliko jih zdrži ob omenjenih oddajah - jih je pet ali šest? Če sem čisto iskren, elektronsko, elektro-akustično, serialno in podobno glasbo znam tudi jaz komponirati.

Popularna in narodnozabavna glasba se pogosto izvaja na ves glas in z velikanskim truščem. Ta zvrst glasbe je kompozicijsko običajno precej šablonska in se ponavlja. Pogosto ne seže čez osnovni glasbeni tetrakord. Ta glasba mi ne gre do srca. Mogoče zato, ker sem v mladosti igral klavir. Ob tem sem pridobil razmeroma visoke standarde za glasbo in poslušanje glasbe.

Besede brez pomena

Najbolj sodobni in moderni pesniki vežejo med sabo besede brez pomena. Večkrat imam vtis, da bi lahko napisal celo vrsto pesmi tako, da bi drugo za drugo nizal besede, vzete po naključju iz slovarja. "Random" računalniški program bi lahko v nekaj sekundah sestavil na kilometre takih pesmi. Jaz v načelu takih pesmi ne berem in mislim, da na Slovenskem ni prav veliko ljudi, ki bi kupovali in brali take pesniške zbirke. Vtis imam, da berejo in primerjajo med seboj sodobno slovensko poezijo le še pesniki med seboj in druščina literarnih kritikov. Prvi zato, da vedo, kako in kaj je treba, in zato, da vedo, kaj dela konkurenca, drugi po službeni dolžnosti.

Na Slovenskem izide vsako leto nekaj tisoč knjig. Gre za prevode in izvirna slovenska besedila. Vsega ne poznam. Vsemu ne morem slediti, to je nemogoče. Kar berem, so povečini izvirni slovenski teksti. Slovenska literatura me pač bolj zanima kot prevodi. Čisto nekaj drugega je, če je prizorišče v Ljubljani, Laškem ali Ljubečni, kot če je v Londonu, Livnem ali Lvovu. Slovenska literatura se me dotika, pri prevodih nimam tega občutka. Moderna slovenska proza me zanima, mnogi teksti so odlični.

Z belo barvo prebarvano belo kvadratno platno je bilo v svojem času morda duhovita provokacija, toda težko bi bilo razglašati vsa kvadratna platna sive, črne, zelene, rdeče… barve za velikanske umetnine. Zadeva ni dosti drugačna, če je platno razdeljeno na pol in je en del, na primer, rumen, drugi pa moder, itn. Tudi drugače se moderno in najmodernejše slikarstvo zateka k sredstvom dvomljive umetniške prepričljivosti. Nekontrolirane poteze in naključje se mi ne zdita posebno dobra popotnica za resno slikarstvo.

Najbolj moderni kiparji se ukvarjajo z "inštalacijami". Kadar slišim za kakšno inštalacijo tega ali onega umetnika, postanem nerazpoložen, kadar kakšno tako stvar vidim, sem še toliko bolj. Ne vem, v čem je profondnost površno skup znešenih odvrženih civilizacijskih smeti, zakaj je, na primer, velika umetnina, če nekdo v loku zloži nekaj sto navadnih cementnih zidakov? Zakaj je velikanska umetnina tisoč dežnikov, zapičenih v puščavski pesek, če odštejem razsežnosti take inštalacije?

Velik del moderne umetnostne produkcije temelji na pogumu in provokacijah ustvarjalcev. Leta 1923 je Marcel Duchamp (1887-1968) v neko pariško galerijo postavil pisoar in ga razglasil za umetniško stvaritev. Za tiste čase škandalozni dogodek premore poleg drznosti vsaj še znatno mero humorja in posmehljivosti. Ponavljanje podobnih akcij zelo hitro zapade v banalnost in primitivizem. Zaradi Duchampovega pisoarja še niso vsi pisoarji tega sveta velike umetnine.

Potem so še nekatere veje sodobne umetnosti, ki se izmikajo standardnim opredelitvam. To so razni performansi, video umetnost, projekti, bodiarti, konceptualna umetnost in podobno. Včasih gre za navadno trpinčenje. Če si nekdo zatakne skozi kožo nekaj deset kavljev z vrvicami in se potem obesi v zrak nekaj metrov od tal, potem to razumem kot samotrpičenje, ne vem, zakaj bi bila to umetnost. V starih časih so bili znani "bičarji" ali flagelati. Oni so sami sebe bičali zato, da bi prišli zaradi trpljenja, ki so ga prakticirali, bolj zagotovo v nebesa, najbrž so pričakovali v nebesih posebne privilegije. Srednjeveški bičarji niso veljali za umetnike. Od nekdaj so znani indijski fakirji, ki vse življenje prebijejo na postelji iz ostrih žebljev. Nikoli niso veljali za umetnike. Potem so še taki umetniki, ki znajo zdraviti drevesa, zemeljsko prst, skalovje, naselja… ugotavljajo kozmična križišča, merijo bioenergijo, rišejo kozmograme, določajo zemeljske čakre in podobne neumnosti.

Filmi vrh sodobnega umetniškega ustvarjanja

Vrhovi sodobne filmske ustvarjalnosti so izjemni. Nekateri filmi so veličastne umetnine. Mogoče so prav filmi vrh sodobnega umetniškega ustvarjanja. Večkrat ugotavljam in si očitam, da bi si moral ogledati več filmskih umetnin, pa kaj jaz vem, nekako ne pridem do tega.

Televizije ne gledam. Redkokatera stvar mi gre tako na živce, kot mi gre televizija. Hudo je, če je treba desetkrat na dan gledati in poslušati, kako je ta ali oni izdelek neizogiben za moje življenje in da naj si ga čim prej kupim. Ena in ista reklama desetkrat na dan pomeni tristokrat na mesec, devettisočkrat na leto in tako naprej. To meji na posilstvo. Tudi drugače televizija ni po moji meri. Televizijske oddaje imajo zaporedje po logiki ustvarjalcev televizijskih programov. Nekatere oddaje se vlečejo, spet druge se mi zdijo v podajanju prehitre in površne. Ob tem čutim časovno zavezanost in obligacijo. To ni v skladu z mojim razumevanjem svobode. Pri televiziji me moti fragmentarnost. Ta pride najbolj do izraza pri poročilih. Poročilu o terorističnem dejanju s krvavimi in mrtvimi sledi športni dogodek, temu govori v parlamentu, izbruh vulkana, prihod te ali one delegacije v ta ali oni kraj, dogodek iz kulturne produkcije, smrt znane osebnosti, otvoritev novega avtocestnega odseka, izbor misice, verski dogodek in tako naprej. Vse gre hitro, čas, posvečen posameznemu dogodku, se meri v sekundah. Miselno in čustveno "preklapljanje" z ene teme na drugo se mi zdi mučno in neprijetno. Novejše aparature omogočajo programiranje in shranjevanje televizijskih oddaj. V načelu je mogoč ogled posameznih oddaj kadarkoli in v poljubnem zaporedju. Jaz se na vse te aparature ne spoznam, to početje se mi zdi naporno, komplicirano in nekako oddaljeno, pa kaj, saj itak nimam televizije.

Na balet in ples se ne spoznam, ta umetnost me ni nikoli privlačila. Slišal sem, da sodobni balet in ples dopuščata in preneseta vse mogoče.

Opera je pregrešno draga kulturna ustanova. Smešno se mi zdi, da za tako velike denarje poustvarjamo pete drame povečini italijanskega, francoskega, avstrijskega, nemškega in morda nekaj malega slovanskega porekla. Včasih se uprizori tudi kakšna slovenska opera ali celo slovenska operna noviteta. Te predstave niso popularne in hitro izginejo s sporeda. Izjema je mogoče Foersterjev Gorenjski slavček. Vsebina oper je običajno šablonska in za današnje čase celo nelogična in naivna. No, to ni važno. Besedila oper ni mogoče razumeti niti takrat, kadar pevci pojejo v slovenskem jeziku, če pojejo v originalnem jeziku, še toliko manj. Operna scenografija ne more konkurirati filmskim scenografijam. Igralske akcije pevce v bistvu ovirajo in jim grenijo petje. Petje opernega pevca ali pevke v postelji, kleče, v verigah, v teku, pri delu na polju ali v delavnici, umiraje, na drevesih in podobno ne more biti prijetno. V čem je torej smisel takega početja? Nekatere opere so velike glasbene umetnine. V današnjih časih se mi zdijo smiselne le koncertne izvedbe operne glasbe. Čisto nič ne bi pogrešal "odrskega dogajanja".

Manipulacije režiserja z igralci

Sodobne dramske uprizoritve so pogosto manipulacije režiserja z igralci. Mnogi sodobni režiserji so prepričani, da morajo igralci početi čisto vse, kar jim pride na misel. Mislim, da nekateri režiserji slabše ravnajo z gledališkimi igralci kot najbolj nevšečni srednjeveški fevdalci s svojimi tlačani. Čudim se, da se gledališki igralci ne uprejo torturam režiserjev. Le kje je tu svoboda umetniškega ustvarjanja gledaliških igralcev? Ali bi Stane Sever, Sava Severjeva ali Vladimir Skrbinšek pristali, da bi se mazali s paradižnikovo mezgo, se namakali v blatu ali goli skakljali po odru?

Večina naštetih umetnostnih panog večkrat prisega na "abstraktnost", pomen naj bi bil skrit v samodoumevanju in samorazlagi porabnikov teh stvaritev. Najbolj sodobni umetniki večkrat prisegajo na "virtualnost" svojega početja. To je taka umetnost, kjer naj bi to ali ono navidezno bilo, pa ni, in obratno. Vsak naj sam sebi in svoji nevednosti pripiše, če ne razume veličine moderne in posebej virtualne umetnosti.

Po izobrazbi sem arhitekt. Grajeno in civilizirano okolje je zmeraj bolj kaotično. Celo do nagrajenih in pohvaljenih posameznih sodobnih arhitekturnih stvaritev sem zadržan. Nekaterih sploh ne maram. O tako imenovanem anonimnem arhitekturnem tkivu naših novih mestnih in podeželskih gradenj ne gre zgubljati besed. Na splošno velja, da moderna arhitekturna produkcija ne zmore, noče, ne zna, se ne spodobi, ni v stilu, se ji ne zdi pomembno, da bi v kakšnem segmentu prekosila zglede iz preteklosti. Najlepši ljubljanski hotel, nebotičnik, blagovna hiša, most, javna zgradba, cerkev, blok, tovarna, vrstna hiša, ulica, park, trg… so bili zgrajeni pred začetkom druge svetovne vojne. To je za mojo stroko bridko spoznanje, posebno še, ker je bilo po vojni na Slovenskem zgrajeno več kot v vseh obdobjih poprej od koliščarjev na Ljubljanskem barju preko Rimljanov do začetka druge svetovne vojne.

Tole pisanje noče biti kakšna meritorna kritika umetniškega ustvarjanja na Slovenskem in tudi drugod po svetu, to sploh ne. Nekaj drugega hočem povedati in poudariti. Sem svoboden državljan neodvisne, parlamentarne, demokratične, osamosvojene, socialne, ustavne, pravne… Republike Slovenije. "Svoboda je hrana duha in je od vseh sladkosti najslajša!" poje že Gallusov motet. Kot svobodnemu državljanu že omenjene republike naj bi mi bilo dano in prepuščeno, da se sam odločam, kaj bi in kaj ne bi v svojem življenju. To predpostavko postavljam visoko in nad vse drugo v svojem žitju in bitju. Sam se odločam, kaj bom bral in kaj prebral. Nekatere stvari berem diagonalno, pri nekaterih knjigah se zadovoljim z uvodom in predgovorom. Izbiram si koncerte in gledališke predstave. Če mi kakšna predstava ni všeč, grem med odmorom domov. V časopisih in revijah berem članke, ki se mi zdijo zanimivi. Nekatere preberem večkrat, večine sploh ne. Kaj posebno zanimivega shranim, dam v arhiv. Hodim in obiskujem umetniške razstave, včasih mi za ogled kakšne razstave zadošča nekaj minut. Nekaterim ustvarjalcem posvetim mnogo več časa. Narodnozabavne glasbe, disko in pop glasbe ne poslušam. Če je v kakšnem lokalu bučna muzika, poprosim osebje, da stvar utišajo ali celo ugasnejo. Relativno tišino plačam z nekaj kovanci. Na baletne in plesne predstave ne hodim. Televizije nimam, to sem že napisal. Na kratko povedano: sam se odločam, kje in kako, pri katerih in kakšnih umetnostnih zvrsteh bom participiral in kje me ne bo. Navsezadnje se tudi sam prištevam med umetniško srenjo. Pripomba ne velja za arhitekturo, to je tista umetniška zvrst, ki ji tudi sam pripadam. Arhitekturi, zgrajenemu okolju okoli sebe, se ne morem izogniti. Če grem od doma za Bežigradom do Fakultete za arhitekturo na Zoisovi cesti, kjer združujem delo, se ne morem izogniti podirajočemu stadionu, zaplankanim "Bežigrajskim dvorom", Plavi laguni, zapuščeni Astri, zanemarjenemu bivšemu izteku Linhartove ceste, nemarščini Gospodarskega razstavišča in okolice Akademskega kolegija ali bivšega Baragovega semenišča, zaplankanim predelom okrog železniškega podvoza, brutalnemu Kozolcu, zevajoči praznini, kjer je včasih stal Figovec, prostorsko neorientirani Kraigherjevi ploščadi, banalni arhitekturi Konzorcija na mestu, kjer je včasih stal poznobaročni Koslerjev dvorec z imenitno vhodno partijo, pilastri in štukaturo, plankam, za katerimi izginja Kongresni trg, desetletja zevajoči praznini, kjer sta včasih stala Šumi in Wurzbachova hiša, slaboumnim "arkadam", več kot skromnemu prizidku ljubljanske Drame, parkingu, kjer naj bi stala nova univerzitetna knjižnica… Opisujem arhitekturne grobosti glavne ulice glavnega mesta Republike Slovenije. Kar opisujem, je nastalo v zadnjih desetletjih. Arhitekturna mizerija ob tej ulici pripada arhitekturnemu modernizmu, ki mu ne morem ubežati, moram ga gledati, če hočem ali ne. Če bi izbiral kakšne druge poti do kraja, kjer združujem delo, bi ne bilo dosti bolje ali pa sploh ne. Gledal bi druge arhitekturne in urbanistične nemarščine. Naj se preselim v kakšen drug kraj moje rodovine? Nima posebnega smisla, povsod zmaguje vulgarno ravnanje s prostorom. Naj se izselim? Tudi to ne bi pomagalo, tudi v tujini ni dosti drugače, ponekod je še mnogo slabše in še bolj drastično, če pomislimo samo na gradbeniški stampedo na hrvaški obali ali pa na zazidavo v Furlaniji in Padski nižini, Amerika je na pogled bolj narejena za avtomobile kot za kaj drugega, nove mestne podobe na Kitajskem so že na fotografijah odbijajoče in brutalne… Naj se zatečem v kraje, ki jih turistični trgovci oglašujejo kot "zadnje skrite kotičke našega planeta, kamor še ni segla civilizacija in moderna urbanizacija", in s svojim prihodom načnem prav to, zaradi česar naj bi bili ti kraji še lepi in dragoceni? In ko takole zaprem oči in vidim vso to sodobno "urejevanje prostora", kot se radi izražajo moji učeni kolegi planerji, mi je neprijetno, v bistvu mi je hudo, trpim, saj me kot izučenega arhitekta stanje še posebej prizadeva. Vsakršni moderni umetniški produkciji se lahko izognem, rodni razmesarjeni Ljubljani se ne morem. Vsaki zvrsti umetniškega ustvarjanja se lahko izognem, arhitektura je izjema, arhitekturi se ne morem izogniti.

Mislim, da je destruktivnost najbolj temeljno določilo moderne umetnosti. Sodobno slikarstvo je polno naključnih (abstraktnih) oblik, veliko je razmazanosti, bolečih deformacij, konfliktov, zlomljenosti in prelomljenosti, skrivenčenosti in prispodob vsakršne bolesti, trpljenja in trpinčenosti. Kiparsko ustvarjanje, kakršnokoli že je, ne zaostaja. Poslušanje moderne glasbe je eno samo trpljenje in muka. Destruktivne dramske predstave, balet, dramski performansi in podobne uprizoritve ne zaostajajo. Destrukcija je eno glavnih določil v pesništvu, filmu in mnogih proznih tekstih. Resnično doživljanje moderne umetnosti je pogosto povezano s trpljenjem.

Arhitekturno ustvarjanje zmeraj nekoliko caplja za drugimi likovnimi aktivnostmi. No, tudi moderna arhitektura je boleče destruktivna. Eden od modernističnih podstilov se imenuje kar dekonstruktivizem! Pri tem podstilu so stavbe narejene tako, da se zdi, kot da se bodo zdaj zdaj podrle. Moderna arhitekturna umetnost se boji biti usklajena z okolico ali celo sama s seboj. Vsaka prava moderna arhitektura mora biti eksces. Za vzorec lahko služi karkoli, samo da je ekscesno: zeljnata glava, avtomobilski dirkalnik, lesena rogovila, zmečkan papir, straniščna školjka, strmoglavljen avion, nasedla ladja, milni mehurčki, ptičje gnezdo, dvajset tisoč zloženih knjig, kolmkišta, smrekov storž, barve močerada, kakršnekoli barve, vijugaste oblike amebe, ledena gora, pivska steklenica, človeška ribica, pošvedran čevelj, tnalo ali nakovalo, počena žarnica, pancervagen, napihnjena blazina, reševalni pas, pasja uta ali drvarnica, toaster ali pralni stroj… ni važno kaj, samo da je dovolj drugačno, nasilno, konfliktno, destruktivno in da karseda, to je še posebno važno, kazi okolje. Kakšna stavba je zasnovana kot prisekana piramida, ampak ena druga je prav taka kot omenjena, le da stoji na glavi, potem so še take, ki imajo eno steno poševno na noter in drugo na ven, ene segajo do nebes, spet kakšna druga je čisto nizka, ampak zato dolga nekaj sto metrov.

Omeniti moram še arhitekturne modne muhe. Ena od aktualnih modnih muh je, na primer, že omenjena "virtualnost". Mnogi moji kolegi govorijo in pišejo o virtualni arhitekturi. To naj bi bila domnevna arhitektura, to je taka arhitektura, ki je in ni hkrati. Večkrat sprašujem, kakšne naj bi bile, denimo, virtualne stopnice, in če kje so, kako se hodi po njih. Stvari naj razumevam v kontekstu, me poučujejo kolegi, kaj naj bi to pomenilo, ne vem. Spet druga, bolj konkretna modna muha je tako imenovana talna razsvetljava. Mislim, da ni večje neumnosti, kot je talna razsvetljava. To je taka razsvetljava, kjer so luči montirane zelo nizko pri tleh ali pa kar v tla. Sonce sije že od nekdaj od zgoraj, luči so bile zmeraj pritrjene na kandelabre, pročelja, na strope in podobno. Mislim, da je tako prav in smiselno. Ampak ne, moji kolegi arhitekti, če le morejo, predvidijo kot žafran drago "talno osvetljavo". Ni bolj mučne stvari, kot je talna osvetljava. Ljudje in obrazi so videti spačeni, včasih so kot pošasti, tal ni videti in korak je negotov, jaz imam občutek, kot da bi se gibal po mrtvašnici. Ni važno, nova "prostorska ureditev" ljubljanskega Brega je polna nepotrebnih in dvomljivih arhitekturnih domislic in obsega za povrh še bogato "talno osvetljavo". Projektante na Bregu bi vprašal, ali imajo doma talno razsvetljavo.

Če je vsemu naštetemu zadoščeno, potem moji sodobni kolegi arhitekti začutijo, da ima njihovo življenje smisel, da so zadeli v bistvo moderne arhitekture. Če se vse našteto dogaja v predmestjih, nekoliko odmaknjeno očem, potem še nekako gre, hudo je, če se vse našteto zgrinja in zaganja v najboljše in najsvetejše, kar premore naše stolno mesto. Aktualna destrukcija mestnega središča, "pa naj stane, kar hoče", ima strašljive razsežnosti, kar se obeta, bo še huje. Kurc, pa taka moderna arhitektura, ki je v konfliktu sama s seboj in kjer je destrukcija osnovno in neizogibno določilo!