Tarcisio Bertone je te besede izgovoril med svojim obiskom v Čilu aprila letos. V jeku škandala spolnih zlorab otrok med duhovniki Katoliške cerkve je njegova izjava delovala kot olje na ogenj. Toda Bertone je samo razširil roke in se prepustil valu kritike.
Tarcisio Bertone je kardinal. Je papežev prvi minister. Je salezijanec in konservativec. Nekaj let je bil v svetem oficiju Ratzingerjev namestnik, zdaj pa je drugi mož Vatikana. Vse to navaja k sklepanju, da je visoki prelat, ki bo vodil evharistični kongres v Celju, preudaren mož Cerkve in njene doktrine.
Toda Bertone še zdaleč ne pooseblja eteričnosti. Je pravo nasprotje moža, ki se je iz liberalnega teologa prelevil v strogega nadzornika nauka o veri, postal eden najbolj vplivnih kardinalov rimske kurije in nazadnje sedel na prestol poglavarja Cerkve, za katero se trudi, da bi jo uskladil s svojimi konservativnimi teološkimi stališči. Bertone je drugačen. Izdajata ga njegova postava in doneči glas, njegova brezmejna življenjska energija. Bertone je "forza di natura". Bolj poduhovljenega ga niso naredila niti njegova pop očala brez okvirjev niti njegovo naučeno gestikuliranje z rokami, s katerimi skuša reki svojih besed dodati intelektualističen podton.
"Bertone e’ un omone," je pogosto slišati v Italiji. Postaven mož, moški velikih dimenzij, kot trdi jezikovno pravilna, a nekoliko preveč akademska definicija za superlativ moža, ki je velike postave, vehementnega gestikuliranja in dolgih in odločnih korakov. Toda "omone" ima v italijanskem pogovornem jeziku konotacijo za (med Italijani) orjaške moške figure, ki imajo precejšnjo mero impulzivnega, nezadržnega otroškega značaja.
Ne, prvi minister Svetega sedeža ni nikakršen otrok. Bertone je poleg vsega drugega tudi zakladnik svete rimske cerkve, ki v času izpraznjenega apostolskega sedeža drži vse niti v svojih rokah. Uradno mora potrditi in naznaniti papeževo smrt, uničiti ribičev prstan, zapečatiti papeževo stanovanje in opraviti vse potrebno za pogrebno ceremonijo. Gre za zelo sakralne, kot tudi zelo posvetne funkcije. Do izvolitve novega papeža zakladnik upravlja vsakodnevne posle in celotno premoženje Vatikana. Ratzinger je Bertoneja imenoval za svojega komornika komaj osem mesecev po tistem, ko mu je zaupal vlogo državnega sekretarja.
"Med prelatoma gre za trdno in staro zvezo, ki izvira iz časov, ko je bil Bertone v svetem oficiju Raztingerjev 'fix-it man'," v nekem zapisu trdi John Allen, zelo dobro obveščen poročevalec o zadevah izza vatikanskih zidov.
Leta 2001, na začetku razkritja spolnih škandalov, je Janez Pavel II. Bertoneja imenoval za pravnega skrbnika duhovnikov, obtoženih spolnih zlorab. Konec naslednjega leta je Bertone postal nadškof Genove, ki je v neposredni bližini njegovega rojstnega Piemonta. Kot novi nadškof je Bertone svoj prvi obhod mesta končal v diskoteki. "V najboljši tradiciji salezijancev se je Bertone skušal približati mladim, ki so bili v mestu velik socialni problem," je skušala ekscentrično potezo takratnega nadškofa Genove utemeljiti benevoletna in poluradna interpretacija dogodka, potem ko so fotografi Bertoneja ovekovečili na plesišču.
Obdobje v Genovi so bila za kardinala (imenovan je bil leta 2003) vesela leta. Bil je reden gost televizijskih oddaj, kjer je vehementno razpravljal o vsem. Njegovi katoliški nasprotniki so sumili, da so številni javni nastopi nadškofa Genove v Vatikanu zrežirano testiranje javnega mnenja. Bertone je bil vselej pred drugimi: prvi je kritiziral Brownovo Da Vincijevo kodo, polemiziral je z Bonom (U2) zaradi pomoči za Afriko. Bertone, ki se je rad izpostavljal, pa je neuradnim stališčem Cerkve dodajal še lastnega popra. Tako je na vprašanje o kloniranju dejal: "Cerkev je proti kloniranju… toda če bi se dalo klonirati Sofio Loren, bo Cerkev spremenila svoje stališče."
Ta izjava je Bertoneja postavila ob bok Berlusconiju. Z italijanskim premierjem, ki je neprekosljiv v svojih neokusnih dovtipih, pa ima Bertone še eno skupno strast. Ljubezen do nogometa. Kot nadškof Genove je za neko lokalno televizijo komentiral derbi med mestnima rivaloma Sampdorio in Genovo. Med tekmo se je nadškof ogrel za idejo, da bi tudi Vatikan moral imeti nogometno ekipo, ki bi se lahko kosala z Interjem, Milanom, Juventusom in Romo, najmočnejšimi klubi v Italiji. Ko je nekaj mesecev kasneje postal državni sekretar, je zelo resno predlagal, da bi v Vatikanu sestavili nogometno ekipo, v kateri bi igrali mladi semeniščniki, ki študirajo v Rimu. "Če bi vanjo vključili vse brazilske študente z naših univerz, bi lahko sestavili čudovito moštvo," je dejal novopečeni papežev prvi minister.
Kljub tovrstnim ekstravagantnim izjavam visokega prelata pa uradna kronika Bertoneja še vedno uvršča med najbolj odločne predstavnike konservativizma v Cerkvi. Prav to pa naj bi bil, poleg osebnega zaupanja, drugi razlog, da ga je papež imenoval za svojega prvega ministra. Z ustoličenjem Benedikta XVI. naj bi v Cerkvi prevladala nova smer, ki reže krila cerkvenim diplomatom in daje prednost prelatom z boljšim poznavanjem cerkvene doktrine, trdi John Allen. V tej optiki naj bi Bertone papežu zagotovil prosto pot do procesa krepitve katoliške identitete, ki jo je razvodenelo tradicionalno kompromisarstvo vatikanske diplomacije.
Sandro Magister, najbolj papeški med vsemi vatikanski poročevalci, trdi, da se je načrt izjalovil že kmalu po prihodu Bertoneja na visoki položaj. Že prve poteze novega gospodarja kurije so papežu bolj škodile, kot pa koristile, trdi Magister, ki detajlno analizira logoreičnega kardinala. Za vatikanskimi zidovi še vedno odmeva blamaža, s katero se je Bertone kot novi vodja vatikanske kurije predstavil svetu.
Jeseni 2006 so v Varšavi izbirali novega nadškofa. Po zapletenem postopku izbiranja in preverjanja kandidatov je podporo Vatikana dobil Stanislaw Wielgus. Ko ga je 6. decembra papež imenoval za nadškofa, pa je izbruhnila novica, da je novoimenovani nadškof sodeloval s tajnimi službami komunističnega režima. Kot se je kasneje izkazalo, so za Wielgusovo preteklost vedeli vsi razen nuncija na Poljskem in Bertoneja v Rimu. Oba bi seveda morala poskrbeti za dodatno preverjanje glasov o nadškofovi obveščevalni preteklosti. Tako pa je moral nastalo dramo presekati sam papež, ki je Wielgusa prisilil, da je odstopil tik pred umestitveno mašo.
Čeprav bo kardinal Bertone tokrat prvič prišel v Slovenijo, pa smo se o njem že pogovarjali. Predstavil nam ga je kardinal Rode, v svojem pismu Janezu Janši z dne 29. marca 2006. Zdi se, kot da se je v tistem letu Bertoneju zgodilo prav vse na tem svetu. Bertone je Rodeta spoznal med konzistorijem, potem ko ga je Benedikt XVI. povzdignil v kardinala. Med čestitke k pridobitvi statusa cerkvenega princa pa je kardinal Bertone podtaknil tudi kanček strupa. Slovenskemu kardinalu je omenil problem zamujenega plačila italijanskemu podjetju Grasseto, ki je v Sloveniji sodelovalo pri gradnji avtocestnega križa. V podjetju Grasseto so imeli interese Bertonovi prijatelji. Nadškof Genove ni niti v sanjah pomislil, da bo mlajši kolega njegove besede izlil na papir in jih poslal takratnemu slovenskemu premierju. Tako smo tudi mi v Sloveniji spoznali Tarcisia Bertoneja.
