V tem članku želim predvsem izpostaviti nekatere do zdaj zapostavljene vidike, ki imajo pomembne razsežnosti za širšo mednarodno skupnost oziroma koalicijske sile, v okviru katerih sodeluje tudi Slovenija: predvsem vprašanje, zakaj kljub vsej mednarodni pomoči mnogi Afganistanci še naprej prestopajo v vrste upornikov, in kako so ZDA, ki diktirajo potek stabilizacije države, pod težo neuspehov spremenile tok razmišljanja v protiuporniškem delovanju.

Verjetno ni naključje, da je v Kabulu ravno v dneh, ko v ZDA razmišljajo o novi strategiji protiuporniškega delovanja, potekala džirga, skupščina plemenskih in verskih voditeljev ter poslancev v parlamentu. Na njej je afganistanski predsednik Hamid Karzaj dobil mandat, naj se pogaja - ne s komerkoli, marveč s tistimi, ki zahtevajo njegovo glavo in takojšen umik tujih vojska izpod Hindukuša. Karzaj se, ohrabren s podporo zahodnih držav, s talibi in drugimi uporniki (z njegove strani redno označevanimi kot "teroristi", zelo prikladno besedo zadnjih nekaj let) do nedavnega ni pogajal. Odgovor tistih, zaradi katerih se je džirga sploh zgodila, je bil nedvoumen, a nič kaj presenetljiv: Karzaj je politično truplo, džirga pa nelegitimna, saj ne predstavlja volje afganistanskega naroda.

Afganistan - tudi slovenska zgodba

Po dobrih osmih letih le še malokdo verjame ničkolikokrat ponovljenim besedam politikov, da se v Afganistanu brani svoboda zahoda in da se to območje vendarle stabilizira. Podpora slovenski vladi, da napoti pripadnike Slovenske vojske (SV) v Afganistan, je skromna že od začetka sodelovanja v tej državi: tovrsten prispevek k mednarodnemu miru in varnosti podpira približno desetina vprašanih (podatki za leta 2003, 2005, 2007 in 2009 iz raziskav Slovensko javno mnenje, opravljenih na FDV). Kljub vsemu bi bilo neosnovano trditi, da Slovenci ne znamo pogledati prek svojih meja in da tujcem nočemo pomagati. Podatki namreč kažejo, da je podpora napotitvam pripadnikov slovenskih oboroženih sil na bližnja območja bistveno večja (na primer na Kosovo ter v Bosno in Hercegovino). Pri tem verjetno ne gre kriviti prebivalcev Slovenije, da pač ne razumejo abstraktne mantre, češ da je sodelovanje SV v Afganistanu per se v slovenskem nacionalnem interesu.

Ko se pri nas razpravlja o aktivnostih SV v Afganistanu, se polemika ponavadi polarizira v dve skupini: v prvi so predvsem politični odločevalci, ki so sprejeli odločitev o sodelovanju in ki takšno odločitev vedno znova skušajo legitimizirati; v drugi skupini so tisti, ki opozarjajo na domnevni neokolonializem zahoda in, posledično, vsakršnemu "ekspeditivnemu" delovanju mednarodnih sil, vključno slovenskih, nasprotujejo iz načelnih razlogov. Med tema dvema, na nasprotnih bregovih stoječima skupinama, se občasno pojavijo tudi klici nekaterih drugih, na primer strokovnjakov in novinarjev, ki se bolj ali manj poglobljeno ukvarjajo z omenjeno problematiko, ko izpostavljajo še nekatere druge aspekte "afganistanske zgodbe": v nebo vpijočo korupcijo, volilne prevare, nelegitimnost Karzajeve vladavine, vprašanje, kakšna je (lahko) vloga Slovenije pri stabilizaciji oziroma ali je sodelovanje z nekaj deset vojaki sploh smiselno...

COIN 3.0

"Problemov ne moremo rešiti s takšnim načinom razmišljanja, ki je probleme tudi povzročil." (A. Einstein)

Prerekanjem o tem, ali je Afganistan na pravi poti ali pa je to nikoli dokončno zavojevano državo bolj modro zapustiti vsaj za silo dvignjenih glav, ni videti konca. Einsteinove misli, da problema (v Afganistanu) ni mogoče rešiti z doslej uveljavljenimi načini, so se naposled spomnili tudi v ZDA. Eden od zadnjih poskusov, da se stori korak naprej in obenem državljanom/davkoplačevalcem pokaže, da življenja pripadnikov oboroženih sil/denar niso bili zaman, je priprava nove ameriške strategije protiuporniškega delovanja, poimenovane COIN 3.0 (Counter-Insurgency 3.0).

Afganistan je trd oreh in prejšnji različici strategije, COIN 2.0 in COIN 1.0, je bilo nujno nadgraditi. Irak je analitike naučil marsikaj o tem, kako pridobiti zaupanje lokalnega prebivalstva za boj proti upornikom. COIN 1.0, ki so jo uvedli leta 2007, predvsem za stabilizacijo iraške pokrajine Anbar, je bila uspešen primer, kako se s tkanjem partnerskih odnosov z domačini lahko izboljšajo varnostne razmere. Za nekatere faustovska poroka je Američanom prinesla prve uspehe. A je šlo predvsem za kratkotrajne učinke, pa še to zgolj na taktični ravni. Analitiki so se nato zaprli v inštitute in razmišljali, kako taktične učinke pretvoriti v operativne oziroma celo strateške. Pod vodstvom generala Davida Petraeusa so nato skovali strategijo COIN 2.0, poimenovano tudi "počisti-drži-zgradi" (Clear-Hold-Build). Ta je sicer prinesla nekaj rezultatov na operativni in tudi strateški ravni, saj jim je uspelo kratkotrajna zavezništva preoblikovati v malce trajnejše varnostne aranžmaje na določenem območju.

Najbolj aktualno vprašanje, na katerega bo skušala odgovoriti nova strategija COIN 3.0 in doseči doktrinarni premik, pa je, kako zdaj te dosežke pretopiti v rezultate širšega strateškega pomena oziroma, povedano drugače, kako s premišljeno uporabo mednarodne pomoči premagati upornike na strateški ravni. V zunanjih in obrambnih ministrstvih številnih držav je namreč še vedno zakoreninjeno razmišljanje, da bosta mednarodna pomoč in pošiljanje vojakov sama po sebi prinesla rezultate, pišeta Peter C. Choharis in James A. Gavrilis v članku, objavljenem v ugledni vojaški reviji Parameters. Brez dvoma, da gradnja arteških vodnjakov, usposabljanje živinozdravnikov in drugi projekti, ki jih opravljajo Skupine za obnovo provinc (Provincial Reconstruction Teams, PRT) in drugi akterji, pripomorejo k pridobivanju zaupanja lokalnega prebivalstva - in da je to tudi iskreno hvaležno! -, vendar je uspehe na mikroravni nujno osrediniti v širšem kontekstu.

Preseči orientalizem v razmišljanju

Tradicionalne družbe, med katere sodi Afganistan, delujejo po drugačnih principih, ki so lahko v neskladju z zahodnim pojmovanjem pravice in svobode. Tako se na primer "pravica po afganistansko" (čeprav se pri etnično tako raznoliki državi postavlja vprašanje, kaj sploh lahko označimo za "afganistansko") z našega stališča morda zdi kruto maščevanje, ne pa pravičen proces pred sodno vejo oblasti. Ali pa še en primer, ki ga navajata Choharis in Gavrilis: včasih je za položaj družine v neki tradicionalni družbi pač pomembneje, da se hči poroči (s komerkoli pač že), kot pa to, ali bo nevesta v zakonu dosegla osebnostno ali celo politično emancipacijo.

Zdi se, da v načrtovanju raznoraznih strategij, tudi protiuporniške, načrtovalci še niso presegli tistega, kar bi pokojni profesor palestinsko-ameriškega rodu Edward Said označil za orientalizem. Gre za zakoreninjeno, celo predsodkarsko tradicijo zahodnjakov, da vzhodni svet razlagamo površno in nekorektno, s pomočjo zahodnjaških miselnih konceptov. In si pri tem celo drznemo trditi, da ga razumemo! Pomislimo le, kako malo strokovnjakov in kako veliko "strokovnjakov" za vzhod, najsi bo Bližnji ali Daljni, imamo pri nas.

V državah, ki v največji meri krojijo politiko stabilizacije Afganistana, sicer obstaja načelni konsenz o strategiji mednarodne skupnosti do te države. Gre nekako takole: zagotoviti več vojaške in razvojne pomoči v kakovostnem in količinskem smislu, s tem okrepiti institucije afganistanske vlade, še posebno varnostnih sil, potem pa se postopno umakniti. General McChrystal, poveljnik sil ISAF in ameriške vojske v Afganistanu, je einsteinovsko priznal, da je način razmišljanja in delovanja treba spremeniti, ter dodal, da morajo potrebe in želje afganistanskega ljudstva postati osrednji cilj, za katerega si morajo prizadevati koalicijske sile. Za ta premik, resda sprva le na papirju, so ZDA potrebovale dobrih osem let! Pomembno je, da je takemu razmišljanju zdaj naklonjena tudi politika, ki ima v rokah škarje in platno (vojaška stroka v ZDA je sicer tudi pred napadom na Irak opozarjala, da se s tako omejenimi resursi te države ne bo dalo učinkovito "osvoboditi", a je Bela hiša opozorila preslišala - četudi sta bila v Bushevi administraciji moža z dolgoletnimi vojaškimi izkušnjami, obrambni sekretar Donald Rumsfeld in državni sekretar Colin Powell).

Premik v razmišljanju in načrtovanju politike stabilizacije držav od izključno t.i. trde (vojaške) moči k "pametni moči" (kombinacija trde in mehke moči) je pospešil - ne pa tudi sprožil - prihod Baracka Obame v Belo hišo. Spremenjen pristop v pridobivanju lokalnega prebivalstva na svojo stran in premik k pametni moči se nenazadnje zrcali tudi v priročniku protiuporniškega delovanja, ki so ga skupaj izdali ameriška kopenska vojska in marinci.

Mikrorazvoj, makrorezultati?

Z leti se je v pogledih mnogih analitikov preseglo razmišljanje, da so demokratične institucije zahodnega tipa panaceja za vse svetovne tegobe oziroma da si Iračani, Afganistanci in drugi "osvobojeni" narodi želijo demokratičnih volitev, političnega pluralizma itd. Si pa verjetno vsi želijo boljšega življenja, to je človekovi naravi imanentno. Tako razmišljanje se zdaj iz sfere strokovnjakov postopoma seli tudi na politiko in na "izvajalce" stabilizacije na terenu. Zahodne države so boljše življenje želele prinesti (ob tem pa, kakopak, niso pozabile na lastne interese!) s paketi hrane, denarjem in drugimi oblikami pomoči, tudi svetovalne, skratka od zgoraj navzdol, ne zavedajoč se, da tovrstna pomoč lahko uniči tradicionalne trge dela, zniža cene lokalno pridelanih izdelkov, obremeni naravne vire in usodno poseže v uveljavljene vzorce delovanja neke družbe.

Nevarno je pristati na tezo, da demokracija pač ni primerna oblika vladanja za vse narode in da si nasilja vajeni Afganistanci pač ne želijo sprememb. Nasprotno, spremembe so zaželene, saj tiranija korumpiranih elit onemogoča normalno življenje. COIN 3.0, z njo pa tudi pristopi držav, ki si prizadevajo stabilizirati Afganistan, bodo tako morali zagotoviti, da bo pomoč prinesla tudi socialne, politične in ekonomske rezultate, skratka spremembe na bolje na način, ki ni vsiljen od zgoraj navzdol, temveč izhaja iz lokalnih specifik, torej od spodaj navzgor. Za začetek je treba torej razbiti orientalizem in druge "izme", ki delujejo po kolonialnem principu "mi vemo, kaj je zanje dobro". Lokalno prebivalstvo je treba sprejeti kot kredibilnega partnerja v procesu načrtovanja prihodnosti (in pri tem ne vedno spraševati vlade v Kabulu, kaj je dobro na primer za prebivalce juga Afganistana). Denar sam po sebi ni dovolj, kakor tudi ne še tako dosledno doseganje ciljev zastavljenih projektov. Ker so projekti povečini zastavljeni lokalno, izven konteksta širše strategije, imajo pogosto lahko le taktični učinek. Ta pa je lahko dober le, če je smiselno vtkan v kontekst dolgoročnih partnerstev oziroma širše strategije. Vanje je smotrno vključiti tudi pogosto krivično zapostavljene nevladne organizacije, ki imajo na tem področju veliko znanja o tem, kako v duhu lokalnih običajev izboljšati gospodarske razmere, ob tem pa tudi okrepiti enakost in pravičnost.

Ni treba odkrivati tople vode, le malo se je treba ozreti: samo v Sloveniji deluje vrsta nevladnih organizacij, ki pomembno prispevajo na tem področju, na primer projekti Umanotere v Afriki, požrtvovalno delo Slovenske filantropije (naj mi druge nevladne organizacije odpustijo, da jih nisem naštel - njihovo delo na tem področju ni nič manj pomembno!)... Zakaj njihovega znanja ne bi vključili v širši kontekst strategije Slovenije do Afganistana (če pa je stabilen Afganistan bojda v našem nacionalnem interesu, kajne?), ne pa da njihove predstavnike zgolj občasno vabijo na kako konferenco, pa še to bolj iz vljudnosti? Vojaški prispevek Slovenija že daje, v omejenem obsegu tudi nevojaškega (trenutno sta v Heratu pod okriljem obrambnega ministrstva dva civilna strokovnjaka - veterinarja). Že davno pa bi bil čas za malce več einsteinovskega razmišljanja.

Rok Zupančič je asistent in raziskovalec na Katedri za obramboslovje, FDV