Celotno serijo odlikuje odličen humor, osrednja pripovedna strategija pa je pervertiranje obstoječih (pravljičnih) vzorcev. Shrekovo tetralogijo bi nekoliko pompozno lahko poimenovali postmodernistična pravljična klasika, saj je pripoved vseh nadaljevanj podložena s številnimi plastmi podteksta, obenem pa je nenehno prisotna tudi metapozicija, s katere film ironizira samega sebe.
Obseg dogodivščin, ki jih Shrek, Fiona, Osliček, Obuti maček, Piškotek, Ostržek in drugi junaki doživijo v štirih celovečernih animacijah, je zares širok, kot popkulturni bazen, iz katerega zajemajo. V prvem delu osrednji narativni okvir zarisuje osvoboditev zaklete princese iz stolpa, ki ga straži zmaj(evka); v drugem rivalstvo dveh snubcev za roko princese; v tretjem spopad "dobrega" in "slabega" prestolonaslednika; v zadnjem pa faustovska pogodba s Špicparkeljcem. Kljub tej "prostranosti" pa je sama struktura dokaj zamejena. Brez prevelikega poenostavljanja bi lahko dejali, da je osrednja matrica celotnega opusa, morda z izjemo tretjega dela, konstitucija (heteroseksualnega) pravljičnega para. In prav vztrajanje pri tem osnovnem zapletu je rob te sicer v več pogledih presežne pravljične kreacije.
Prvi, z oskarjem nagrajeni del animirane pripovedi o grdobcu, ki se požvižga na higienski minimum in obožuje nagnusno dobro hrano, se zgane, ko se pravljični begunci zatečejo v Shrekovo močvirje in zmotijo njegovo lagodno samsko življenje. Da bi si povrnil ljubi mir, sklene dogovor s pritlikavim lordom Farquaadom. Ta mu obljubi, da ne bo več preganjal pravljičnih bitij, če Shrek namesto njega reši princeso.
Osvoboditev princese je tako odčarana vsakršne junaškosti. Ne le da Shreka ne ženejo plemeniti nagibi, temveč pragmatična kupčija, s katero si želi povrniti samsko življenje, tudi vzgib lorda Farquaada ni prav nič romantičen. Samoljubni lord se namreč za poroko odloči le zato, da bi lahko postal kralj, bodočo kraljico pa si izbere po ogledu nekakšnih oglasnih sporočil, v katerih mu čarobno ogledalo v maniri televizijskih šovov predstavi "kandidatke" za poroko. Ta prizor - v katerem je na primer Sneguljčica opisana kot ženska, ki "živi s sedmimi moškimi, a ni lahka" - je paradigmatičen primer subverzivne logike, ki je na delu pri Shreku: s črnim humorjem razkriti (skrito) podmeno pravljične osnove in jo z ironičnim obratom postaviti v nov kontekst.
Shrek v spremstvu obsesivno zgovornega Oslička res reši princeso Fiono, a to je točka, kjer se zgodba (na srečo!) šele zares začne. Kmalu spoznamo, da tudi Fiona ni tipična princesa - tako na primer s svojim petjem pripravi ptice, da se razpočijo (od ljubosumja?); sama mojstrsko obračuna s celotno "bando" Robina Hooda; ima smisel za (črni) humor in zdrav odnos do bontona... Skratka izkaže se, da imata s Shrekom več skupnega, kot je bilo sprva videti. In ne samo to - tudi vizualno sta si podobna, saj se Fiona zaradi uroka vsak večer po sončnem zahodu spremeni v grdobko.
Razplet prvega dela zagotovo sodi med antologijske prizore (animiranega) filma. Ko se Shrek in Fiona po vseh nesporazumih in zapletih končno le poljubita, se Fiona iz vitke, elegantne princese za vedno spremeni v debelušno grdobko s krompirčkastim nosom. Lepota takšnega zaključka je v njegovi navidezni samoumevnosti, saj se znotraj logike samega filma takšen konec zdi edini "pravi". A ta "naravnost" razpleta po drugi strani zamegljuje njegovo revolucionarnost. Kako močno je Shrek zamajal pravljično paradigmo, se tako izkaže šele za nazaj. Snovalci filma so se namreč v nadaljevanjih vedno znova vračali k tej mitični točki kreacije para grdobcev; kot da tudi sami ne bi povsem verjeli, da je kaj takšnega mogoče.
Drugi del se nadaljuje tam, kjer se je prvi končal. Shrek in Fiona se po poročnem potovanju, na katerem se predajata skupnim blatnim kopelim, obogatenim s poprdevajočimi mehurčki, vrneta v Shrekovo močvirje. Namesto običajne "zakonske socializacije", ko moški preide iz materinega v ženino gospodinjstvo in se mora podrediti njenim (higienskim) standardom, imamo torej skupno uživanje na "moški" način. A sreča ne traja dolgo, saj sta mladoporočenca kmalu povabljena k Fioninim staršem, kraljevemu paru, ki vlada deželi Za devetimi gorami. Sledi zabavna, a predvidljiva situacijska komika, ki se napaja pri razrednem konfliktu med plebejskim Shrekom in aristokratsko družino, v katero se je priženil.
Bučna, a nedolžna prerekanja med mladoporočencema pa nevarno poglobi Shrekov dvom, ali je res pravi mož za Fiono. Po prebiranju njenega dekliškega dnevnika namreč spozna, da je vso mladost preživela sanjajoč o princu. Ta se tudi zares pojavi v podobi princa Očarljivega, narcisoidnega sinčka Dobre vile, ki je odločena, da mu priskrbi Fiono za ženo. V nadaljnji pripovedi je v ospredju spopad dveh snubcev, ki se seveda razreši v prid ne-princa; pri tem ne gre toliko za premagovanje zunanjih preprek kot za Shrekovo postopno spoznanje, da si Fiona zares želi biti z njim, in to v njegovi grdobčevski podobi. Nekako gre torej za inverzijo prvega dela, kjer je to pot morala opraviti Fiona.
V tretjem delu, duhovito naslovljenem Shrek tretji, Shrek po smrti Fioninega očeta postane potencialni prestolonaslednik. Ker mu kraljeve obveznosti ne dišijo preveč, se odpravi iskat Artija (alias kralja Arthurja), da bi ta namesto njega prevzel vodenje kraljevine. Njegov nasprotnik je ponovno princ Očarljivi, ki pa se tokrat ne poteguje za Fionino roko, ampak za mesto vladarja.
Širši, a zelo ohlapen okvir zgodbe je Shrekovo bodoče očetovstvo. Tik preden odpluje na dolgo pot, mu Fiona razkrije, da je noseča. Tesnoba pred očetovstvom je sicer prisotna tudi v nadaljevanju zgodbe - predvsem v Shrekovem odnosu do mladega, osirotelega Artija -, a ni osrednjega pomena. V ospredju je namreč spopad med "dobrimi" in "zlimi" pravljičnimi bitji, pri čemer je pomembno poudariti, da imajo tudi ženski liki izrazito aktivno vlogo. Z izjemo Motovilke, ki jo princ pridobi na svojo stran, tudi Fiona, njena mama, narkoleptična Trnuljčica in vase zaljubljena Sneguljčica pomembno prispevajo h končni zmagi nad Očarljivim in ponovni združitvi "grdega para", ki se končno lahko vrne v ljubljeno močvirje, kjer se jima kmalu pridružijo trije mali grdobčki. Tako se že tretjič zaporedoma znajdemo na točki, kjer se vse "spodobne" pravljice končajo - pri "in živeli so srečno do konca svojih dni". Pa so res?
Kot izvemo v filmu Shrek za vedno, sklepnem nadaljevanju sage, je takšna družinska idila navadna pravljica. V resničnem življenju pa se kaj hitro naveličaš neskončnega ponavljanja vedno iste dnevne rutine: hranjenje, previjanje, umivanje, igranje, spanje... In tako si Shrek na praznovanju prvega rojstnega dne svojih trojčkov zaželi, da bi spet lahko užival v miru samskega življenja. Željo mu uresniči pretkani Špicparkeljc v zameno za "le" en dan njegovega življenja. A to je prav dan njegovega rojstva, kar pomeni, da Shrek sploh nikoli ni obstajal. Tako se znajde v paralelnem svetu, ki mu vlada Špicparkeljc in kjer ga nihče od nekdanjih prijateljev ne pozna.
Lahko bi rekli, da gre za infantilno samopoveličevalno blodnjo, ki je prignana do skrajnosti. Shrekov ne-obstoj namreč sproži poguben "metuljev efekt"; ker ni bil rojen, je celoten univerzum vržen iz tira. Predhodno dobrohotno kraljevino nadomesti nekakšen sužnjelastniški družbeni red, ki ga upravlja rdečelasi škrat ob pomoči krdela zvestih čarovnic, nekakšnih multipliciranih replik zlobne čarovnice iz Čarovnika iz Oza.
V tem zadnjem delu, v katerem je ponovno obilo duhovitih popkulturnih referenc, je v primerjavi s prejšnjima dvema boj med dobrim in zlim preveč polariziran na škrata in čarovnice na eni ter grdobce in druga pravljična bitja na drugi strani. In četudi je Fioni dodeljena vloga voditeljice upornikov, to ne izniči neprijetnega občutka mizoginije ob liku čarovnic, ki so popolnoma pokorne pritlikavemu vodji.
Če se je "grdi par" moral v prvem delu šele konstituirati ter v drugem in tretjem delu premagovati (zunanje) ovire, ki so mu bile na poti, pomeni četrti del vrnitev na (oziroma pred) začetek. Fiona se tokrat sama reši iz gradu, ki ga straži zmajevka, s čimer izniči matrico moškega-rešitelja in nemočne ženske. Duhovit obrat doživi tudi lik Obutega mačka, ki se iz spogledljivega in bojevitega potepuškega mačkona spremeni v močno zrejenega in udomačenega Fioninega ljubljenčka z roza pentljico, ki namesto miši golta mleko. A tudi tu je mogoče zaznati podton, da je ob avtonomni ženski lahko le popolnoma udomačen, "kastriran" moški, pardon, maček.
V zadnjem delu je torej Shrek tisti, ki mora zapeljati Fiono, da se zaljubi vanj in tako izniči smrtonosni Špicparkeljcev urok, zaradi katerega mu grozi, da bo preprosto izginil. Tokrat je - kot poudari tudi Shrek sam, ko se vrne v običajno družinsko življenje - on tisti, ki mora biti rešen. Tako je vzpostavljena simetričnost pri ponovni (re)konstrukciji para. In zdaj lahko - upajmo! - zares v miru živi srečno do konca svojih dni.
