"Ne, ne, sicer govorimo med seboj slovensko, a zdajle je bil med nami kolega iz tehnične službe, od zgoraj, pa nas ne bi razumel," pojasni Marica Kušej, novinarka v slovenskem uredništvu.

To, da so spodaj, v pritličju, Marica pojmuje kot poseben privilegij, še zlasti poleti, ko je vroče... in ne, res nima občutka, da bi bili kot Slovenci v avstrijski radijski in televizijski hiši kaj zapostavljeni. Čudni ljudje pa so lahko povsod, pravi.

Pa ni bilo vedno tako. Bojan Wakounig, glavni urednik radia Dva, ki v studiu vodi oddajo Sol in poper, je leta 2003 skupaj s kolegi kar dvakrat gladovno stavkal. ORF je takrat na pritisk Schüsslove vlade in koroškega deželnega vladarja Haiderja ustavila financiranje njihovega programa.

In kako se živi kot novinar, ki v eter na avstrijskem Koroškem pošilja slovensko besedo?

"Če gre za petje, če gre za praznovanje, če gre za vreme, ni nobenih problemov," pravi Marica, "glavnina večinskega naroda tudi ne bi imela problemov z vidno dvojezičnostjo, vendar pa se že kar naježijo, ko omeniš dvojezične table. Po mojem jim že tako preseda stalno pogrevanje te teme, da si samo želijo, naj se to končno enkrat uredi."

Velike table za velike ljudi, majhne table za majhne

Ampak table so pomembne, tudi zanjo: "Meni osebno veliko pomeni, da imamo v Šmihelu, kjer sem doma, dvojezično tablo. To je en tak viden znak spoštovanja do slovenske manjšine. Če se boš peljala v Pliberk, boš tam videla tablo z velikim napisom Bleiburg in spodaj prilepljeno majhno tablico z majhnim napisom Pliberk. Vidiš, to je znak nespoštovanja, ta tabla ti pove, da si kot Slovenec nekaj manjšega, nekaj nepomembnega."

Kadar koroški Slovenci govorijo o tablah, je v njih zaznati prizadetost, neko prvinsko nerazumevanje krivice, da jim tam, kjer so doma od vekomaj, kjer jih je bilo še pred stotimi leti sto tisoč ali tretjina vsega prebivalstva na avstrijskem Koroškem, odrekajo, da so enako veliki in enako pomembni kot drugi prebivalci te dežele. To vidno nespoštovanje njihovega obstoja, pravi Marica, se potem pozna tudi drugje. V tem, ali ljudje govorijo svoj materni jezik ali pa ga morda govorijo le doma in se ga v javnosti sramujejo, nakar v naslednji generaciji ne govorijo več slovensko niti s svojimi otroki. V Šmihelu, na vasi, še govorijo slovensko, celo tisti, ki se nikdar niso hoteli opredeliti za Slovence, pa jih ogovoriš "po naše", odgovorijo v slovenščini.

"Toda njihovi otroci slovensko ne znajo več in če se na vasi ne bo več govorilo slovensko, potem bo ta jezik umrl," skrbi Marico. Ne more več poslušati pohval, koliko otrok se po novem vsako leto prijavi k slovenskemu jeziku: "Kaj pomagajo te številke, če jih manj kot desetina zna slovensko, ko se vpišejo v šolo, in se potem tudi v štirih letih ne zmorejo naučiti jezika vsaj toliko, da bi lahko prosto govorili."

Da se sinu na poti v šolo ne bi kaj zgodilo

Niko Kupper, inženir, ki ga je zaneslo v novinarstvo in ga njegovo področje dela največkrat seli med mlade in otroke, opisuje, kako je pred časom v pliberški dvojezični osnovni šoli bral slovenske otroške pravljice in pred tem previdno vprašal, koliko otrok ga razume. Roko sta dvignila le dva učenca, učiteljica pa mu je razložila, da otroci vedo, kaj je rožica, kaj je oblak, kaj je sonček, potem pa se razumevanje slovenščine konča.

Niko, ki je odraščal v zavedni slovenski družini, njegov oče je bil profesor zemljepisa in telovadbe na slovenski gimnaziji v Celovcu, dobro razume, zakaj je slovenščina iz generacije v generacijo izginjala iz slovenskih družin. Ko so njegovega starejšega brata v sedemdesetih letih vpisali v ljudsko (osnovno) šolo v Velikovcu, se je lepega dne, ko njegovega očeta ni bilo doma, pri materi oglasil ravnatelj šole, ki je bil hkrati tudi župan. Ali ne bi morda še enkrat razmislila o tem, da je sina prijavila k slovenskemu pouku, ker bi se mu lahko kaj zgodilo na poti v šolo ali iz nje, jo je podrezal.

"Takih pritiskov sicer ni več, a otroci, ki v družini nikdar niso govorili slovensko, se zdaj v šoli slovenščine začnejo učiti kot tujega jezika. Ne vem, ali je to res kaj boljše, kot je bilo prej," pravi Kupper.

Kaj je semafor, a je to Mähdrescher?

Slovenščina je zato vse manj v rabi kot jezik na uradih in sodiščih. Na pot ji je pogosto postavljena kopica majhnih birokratskih ovir.

Ko so ga poklicali na služenje vojaškega roka, je Niko zahteval, da mu poziv pošljejo v slovenskem jeziku. Ker je bil prijavljen v Celovcu, se je odgovor glasil, da ne živi na dvojezičnem področju in do takšnega dopisa ni upravičen. "Preden greš v zapor, ker ne boš nastopil služenja, raje pojdi vojsko tudi na poziv v nemškem jeziku," mu je tedaj svetoval oče.

"Če se zaradi zahteve, da se sodni proces vodi v slovenskem jeziku, vse skupaj zavleče, ljudje raje opravijo pred sodiščem vse po nemško," pravi Marica in opozori tudi na to, da Slovenci pogosto premalo obvladajo strokovne izraze v slovenščini. Tako se je nekoč na vozniškem izpitu pojavil inštruktor, ki je kandidatoma pri ustnem izpitu iz teorije ponudil možnost, da ga opravita v slovenskem jeziku. Kandidata sta se, sicer začudena, odločila za to možnost. Zapletlo se je pri vprašanju, kaj je treba storiti, ko se pripelješ pred semafor, na katerem utripa rumena luč. "Čuj, kaj je to semafor, a je to Mähdrescher (kombajn)," je kandidat ob tem vprašal svojega sotrpina.

Ko so Slovenci laško pivo kupovali še v Avstriji

V Paulusu, lokalu, ki ga imajo Slovenci v Celovcu za svojega in je le nekaj metrov oddaljen od zgradbe Mohorjeve založbe, natakarica v lepi slovenščini vpraša Bojana Wakouniga, ali naj mu radler nameša z laškim. "Laško pivo radi pijejo tudi Celovčani. Ker je bolj grenak, rezek, ustreza njihovemu okusu," pravi Bojan. Na avstrijskem Koroškem ima laško pivo svoj ugled. Prodajajo ga v slovenskih zadružnih trgovinah in Krivograd, trgovec iz Šmihela, ga je, dokler je imel še trgovino z živili in so Slovenci na veliko hodili kupovat čez mejo, uvažal ogromne količine. "Največ so ga pokupili Slovenci," trdi Bojan, ker je bil cenejši in ker je krožila govorica, da v Avstrijo Laščani izvažajo boljšega, kot ga morajo piti Slovenci doma.

Natakarica Dušica prihaja z Jesenic in na polici nad točilnim pultom se vrstijo buteljke znanih slovenskih vinarjev. Za sosednjo mizo se skupina mladih deklet z zvezki na mizi uči matematiko. Če koroški Slovenci govorijo med seboj, govorijo v narečju, ki ga nekdo, ki ni tu odraščal, niti približno ne more razumeti. Da prihajajo iz slovenske šole, razkrije pogled v zvezek in naročilo Dušici iz Slovenije: "Eno belo kavo, prosim."

"Te špricajo pouk," pojasni Bojan in začne opisovati svoja šolska leta. Odraščal je v Želučah, majhni vasici ob Dravi. Kasneje so se preselili v Kotmaro vas. Rojen je bil leta 1973, ravno leto zatem, ko se je zgodil "ortstafelsturm". Vlada Bruna Kreiskega na Dunaju se je odločila, da bo na avstrijskem Koroškem postavila dvojezične krajevne napise v 205 krajih in 36 občinah. V več nasilnih akcijah so nemškutarji in brambovci table odstranili, prišlo je do nemirov.

Dežurni "Scheiß-Jugo" se je stepel zaradi elank

"Sedemdeseta leta so bila ravno čas najbolj trde asimilacije. V Želučah smo v moji generaciji samo pri nas doma, pri Kovaču, govorili slovensko," se spominja Bojan. V spominu mu je ostala tudi družina s petimi ali šestimi otroki, kjer so s prvima dvema, ki sta se rodila v šestdesetih letih, govorili še slovensko, z drugimi, ki so se rodili v sedemdesetih, pa nemško. Ko je prišel v šolo, so v razredu govorili slovensko le trije in še neko dekle, ki si je upala spregovoriti v maternem jeziku šele, ko ji je umrl oče in je mama zbrala dovolj poguma, da jo je prijavila k slovenskemu pouku. Toda otroci so prihajali iz slovenskih družin in če bi vsi doma z njimi govorili v maternem jeziku, bi v razredu vsi govorili slovensko.

"Saj ni šlo za to, da bi kdo za teboj stal z gorjačo, če si spregovoril slovensko, a opazke in zbadanja so prav tako naredili svoje," pravi Bojan.

On je bil tako ali tako dežurni "Scheiß-Jugo" v vasi, pravzaprav oba z bratom, in oba sta smučala na elankah. V Kotmari vasi, tja se je družina preselila iz Želuč, so se otroci smučali na vaškem hribu. Tega, da sta oba Wakouniga na elankah, so bili že vajeni, a lepega dne se je na hribu pojavil z elankami še neki mlajši pobič iz slovenske družine, ki se je sicer raje družil z nemškimi otroki in smučal z Blizzardovimi smučkami. V trenutku je postal sveža žrtev.

"Jaz sicer nikoli nisem bil kak pretepač," trdi Bojan, "toda tedaj sem mu stopil v bran, tistega, ki ga je zafrkaval, usekal na tla, potegnil iz žepa pipec in mu zagrozil. Problem je bil v tem, da je potem njegova mama težila po vasi, kakšen da sem."

"Veš, takšna ponižanja se ti zarežejo globoko v srce. Jaz nisem nikdar dražil ali pretepal nekoga zato, ker je vozil blizzardke, sem pa doživel, kako so skoraj pretepli nekoga, ker je vozil elanke."

Celo sam pri sebi opaža, da ko spregovori slovensko v trgovini, na cesti, podzavestno pričakuje opazke in se jih boji. Čeprav je zaveden in samozavesten, skorajda zataji slovenščino, šele ko se zave, vendarle spregovori. "Toda marsikdo se tega niti ne zave ali pa se preveč boji, in to je še danes tako, ne mi govoriti, da je danes drugače," trdi Bojan.

Državniški pogreb in brezplačna parta za umrle od dvojezičnosti

Tisti iz večinskega prebivalstva, ki nikdar niso doživljali podobnih izkušenj na lastni koži, na sožitje večine in manjšine gledajo povsem drugače. "Če nekdo v Celovcu ali Velikovcu danes govori slovensko, je to nekaj povsem samoumevnega," pravi Antonia Gössinger, urednica političnega uredništva v koroški redakciji časopisa Kleine Zeitung, in dodaja, da Slovenci že zdavnaj niso več eksoti v lastni deželi.

Nesoglasja nastajajo bolj iz zavisti, zaradi denarja, ki ga v primerjavi z nemškimi manjšinska društva dobijo več, podpirata jih namreč tako avstrijska kot slovenska država. Sem ter tja dobijo v uredništvo tudi kakšno ogorčeno pismo, če župniki preveč na široko razumejo dvojezičnost božje službe in v obeh jezikih pokopavajo tudi tiste, katerih družine so si izrecno zaželele le nemškega bogoslužja.

Toda tega, da dvojezične table niti deset let po prvi razsodbi ustavnega sodišča še ne stojijo, tudi ona ne more razumeti in moti jo, da je kaj takega v pravni državi sploh mogoče. Thomas Cik, njen mlajši kolega iz gospodarskega uredništva in slovenskega rodu, je imel glede tabel izvirno idejo.

"Postavimo teh 370 dvojezičnih tabel in počakajmo en mesec, ali bo kdo zaradi tega umrl," je predlagal svojemu odgovornemu uredniku. "Tistim, ki bi preminuli od vsega hudega ob dvojezičnosti, pa obljubimo pogreb z državniškimi častmi in brezplačno parto v našem časopisu," je dopolnil svoj predlog. Odgovorni urednik se je, zavedajoč, kakšen odziv bi takšna akcija izzvala med večino bralcev, nasmehnil in dejal, da je ideja uporabna za pustno izdajo časopisa.

Haiderjev most, Srečanje - Begegnung in vselej Petzen

Če se iz Celovca v Šmihel pelješ po avtocesti in šele z nje zaviješ v južne koroške kraje, lahko samo slutiš, da tu prebivajo Slovenci. Vsi obcestni kažipoti zapisujejo le nemška imena, Pliberk je v majhni tablici prilepljen pod Bleiburgom na krajevni tabli in Peca, ki se dviguje visoko nad te kraje in se prevesi na slovensko stran, je tu vselej zapisana le kot Petzen. Celo takrat, ko naj bi vabila turiste na njena smučarska pobočja.

Ob mostu čez Lipico malo pred Pliberkom stoji skulptura z napisom Srečanje - Begegnung. Most je sicer poimenovan po Jörgu Haiderju, vendar je bil zgrajen kot povezovalni most, ki naj bi zbližal ta del Podjune s Slovenijo. Vse v znamenju gospodarskega sodelovanja, so pravili tedaj...

V Šmihelu si posebej za srečanje s fotoreporterjem Adolf Krivograd nadene suknjič in se postavi v objektiv s Peco v ozadju. Trgovec, ki je, kot je dejal, "delo že predal v mlajše roke", je sinonim gospodarskega sodelovanja med državama tostran in onstran Karavank.

"Za nas je bila takrat Jugoslavija zlata, ker smo imeli kar 80 odstotkov kupcev iz Slovenije," pravi. Imeli so trgovino z živili, tekstilom in kmetijskimi stroji. Samo laškega piva so jim tedensko dobavili cel tovornjak.

"Res je," potrdi Bojanove besede, "v glavnem so ga pokupili Slovenci, niti en procent ga niso spili Avstrijci. Pa kave je šlo tudi ogromno," pripoveduje čil sedemdesetletnik in se spominja časov, ko so kar več noči zapored ob dveh zjutraj naložili po tristo do tisoč kilogramov kave, ki je po kakršnemkoli že ključu prišla na južno stran Karavank.

"Ko se je Slovenija osamosvojila, smo vedeli, da tako ne bo šlo več naprej, in smo trgovino zaprli." Na čase "zlate Jugoslavije" še vedno spominja velika zgradba z napisom Trgovina Krivograd, ki jo ob modernem poslopju, v katerem danes njegov sin prodaja plastična okna, počasi že najeda čas.

Se imate vi za zavednega Slovenca, vprašam moža, ki ima v svoji kuhinji vse kuhinjske aparate znamke Gorenje in v jedilnici tudi televizor istega proizvajalca. "Ja, seveda, ampak tudi tisti, ki tu govorijo nemško, so Slovenci," odgovori in postavi smelo trditev, da na Koroškem menda ni Nemcev, da so Slovenci nekoč segali do Salzburga in da če bi bili Slovenci črni, bi bilo kar pol Avstrije črne.

Podžupan priklenjen na tablo, potem pa veselica

Pod Jezerskim sedlom v Železni Kapli domuje Franz Smrtnik, prvi župan slovenske stranke Enotna lista. Smrtnikovi so v teh krajih poznana družina, njegov oče je stranko ustanovil, brat Vladimir je njen predsednik, skupaj s še tremi brati pa nastopata kot pevski kvintet.

Franz, ki je prevzel družinsko kmetijo v vasici Korte, v mali dolini še bližje Sloveniji, je postal širše znan predvsem zaradi dvojezične krajevne table v Beli.

Leta 2006 je na vrhuncu sporov glede dvojezičnih krajevnih napisov tedanji prometni referent deželne vlade in današnji deželni glavar Gerhard Dörfler odredil, da je treba dvojezično tablo odstraniti. Iz Kaple se je namreč oglasil občinski odbornik Haiderjevega Zavezništva BZÖ, ki mu tabla nikakor ni bila po volji. Smrtnik je za namero, da bodo tablo odstranili, izvedel zjutraj, se takoj odpeljal v Belo in se priklenil nanjo. Kasneje so se ob tabli zbrali še drugi krajani in mediji, nastalo je pravo praznovanje, se spominja Smrtnik, ampak vse skupaj ni nič koristilo. Tablo so vseeno odstranili.

Toda marca lani je Smrtnik postal župan občine Železna Kapla. Kmalu zatem je poklical deželnega glavarja Dörflerja in ga opozoril, da pravno stanje v Beli ni v redu in da želi, da se to popravi. Avgusta so tablo znova postavili. Ponoči. Menda jo je nekdo zatem celo dvakrat premazal, toda iz deželne vlade so vedno poslali tudi nekoga, ki je table očistil.

"Res ne vem, zakaj bi se morali bati tabel," pravi Smrtnik, "ko pa imamo tako ali tako dovolj drugih problemov." Dvojezične table pomenijo enakovrednost slovenskega jezika, trdi Smrtnik. "Kaj mi pomaga, če lahko slovensko govorim le v hlevu ali pa doma, nam gre za to, da je slovenščina vidna." V Železni Kapli razume in govori slovensko še 60 do 70 odstotkov prebivalcev. Slovenec je zdravnik, sodnik in ker je tudi župan Slovenec, je jezik bolj prisoten tudi na uradih. V občini imajo tri dvojezične ljudske šole in v dveh majhnih vasicah tudi povsem slovenske vrtce, kjer se otroci tudi na dvorišču pogovarjajo slovensko. "To je na Koroškem zelo redko," pravi Smrtnik.

Slovenske otroke učimo slovenščino kot tuji jezik

St. Jakob je zapisano na krajevni tabli v Šentjakobu v Rožu. Rož je okoli štirideset kilometrov dolga dolina, ki se začne pri Rožeku blizu Beljaka in konča pri Beli. Iz nje na eni strani občuduješ karavanške vrhove s severa in na drugi strani namakaš noge v Dravi. Rož je del poselitvenega območja koroških Slovencev in Šentjakob je eden tistih krajev, za katere je ustavno sodišče razsodilo, da mora tam stati dvojezični krajevni napis. Nekaj pravne telovadbe je omogočilo, da table še vedno ni.

Volksschule je napisano na dvojezični osnovni šoli, ki pogreša še slovenski napis "ljudska šola". Šele v avli prijazno opremljene šole stojijo kažipoti: Direktorin/Ravnateljica, Turnhalle/Telovadnica.

"Kam sede metuljček Toni," sprašuje učiteljica Christa prvošolce, ki so se okoli nje posedli po blazinah na tleh. "Na rožo," se oglasi zbor nadobudnežev. "Kakšne barve je roža," hoče še vedeti učiteljica. "Rumene," še vedno znajo učenci. "In katera roža je rumene barve?" ne odneha učiteljica. "Vijolica," spodleti drobnemu dekliču.

"Na šoli imamo vpisanih 95 otrok, od tega jih zna slovensko devet, kar pomeni, da se le devet družin iz tega okolja z otroki doma še pogovarja slovensko," pove ravnateljica Katarina Sticker. "Pred petdesetimi leti so tu v Šentjakobu še vsi govorili slovensko," se spominja Katarina, "pa tudi tisti, ki so se sem na vas priselili iz mesta, so se morali kar hitro naučiti slovenščine, da so se lahko sporazumevali." A se je to do danes temeljito spremenilo, pravi Katarina, in otroke zdaj slovenščino večinoma učijo kot tuji ali drugi jezik.

Spremeniti so morali tudi način poučevanja. Če so včasih pri pouku govorili še oba jezika hkrati, zdaj ugotavljajo, da otroci v tem primeru poslušajo le nemški del. Zato na šoli že poučujejo en teden nemško in en teden slovensko. "Tako ustvarimo neke vrste tedensko jezikovno kopel," pojasnjuje Katarina, kar je za učenje jezika precej bolj učinkovito.

Katarina ni ženska, ki bi kaj dosti tarnala, na dan raje privleče delovne liste z dialogi iz vsakdanjega življenja v slovenščini, ki jih je pripravila kar sama, in pohvali svoje sodelavke, ki se trudijo podobno.

"Veš, otroke tu je treba navdušiti za slovenščino," zagotavlja, "ker status slovenščine tu ni enak kot na primer status angleščine. Angleščino je lažje poučevati, ker je to svetovni jezik, vsak si želi, da bi njegov otrok znal angleško. V to, da bi jih naučil slovensko, pa moraš vložiti veliko truda, veliko energije in veliko srca."