Če se danes ozremo nazaj, lahko predvsem ugotovimo, da je Bob Dylan iskal svoj mir. Naj se sliši še tako neverjetno, ga je našel tam, kjer ni nihče pričakoval - na odru, na turneji brez konca. To je oblika njegove komunikacije z nami, vse drugo je domena redkih posameznikov, ki jim zaupa. Zanimivo je, da mnogi pred tem, ko je javno zaprl vrata v svoj svet, in pozneje, ki so trkali na ta vrata, tega niso spoznali. Odlično ga je znal prebrati le režiser Sam Peckinpah, ko mu je v filmski klasiki Pat Garrett & Billy the Kid dodelil vlogo emocionalno odsotnega in redkobesednega izobčenca Aliasa, čigar identiteta je vseskozi izmuzljiva oziroma "alias what". Govorile so njegove pesmi, od trenutka, ko je uspel z Blowin' In the Wind, in se preko opusa, ki mu je nemogoče slediti, kaj šele ga racionalno vrednotiti, spustil preko urbanega višavja (Highlands) v moderne čase (2006). V tem desetletju - med Time Out of Mind in Modern Times - se je odkrito soočil sam s seboj. Prevrednotil je nekatere miselne koordinate ter jih uskladil z neredom v svojem ustvarjalnem zatočišču. Tolikokrat razčlenjeno životarjenje v umetniškem izgnanstvu se v njegovem primeru ni sesulo znotraj pesniške preobremenjenosti ali idejne prezasičenosti. V vzpodbudo so mu bili številni kolegi (Neil Young, Kris Kristofferson, Johnny Winter, Johnny Cash, Richie Havens), ki so ob tridesetletnici njegovega ustvarjanja (1992) priredili velik spektakel v Madison Square Gardnu. Pridružila se je tudi matična ploščarna, ki je z nekaj preglednicami nevsiljivo in uravnoteženo Dylana predstavila mlajši generaciji, mu prištela "nujno" MTV Unplugged, med starejšimi pa zanimanje vzdrževala z izjemno zbirko The Bootleg Series (do danes osem albumov v seriji). Bob Dylan je ob koncu 20. stoletja kot njegova ikona doživel tretjo pomlad. V tisočletju pred nami za zdaj nič ne kaže, da bi vinjete izgubljale svojo preporodniško svežino.

Podobno velja za njegovo koncertno dejavnost. Vsaj po slišanem v Milanu pred tremi leti, Bob in tovarišija že dolgo niso bili v tako prepričljivi formi. Njegova glasba ima neverjeten kontraefekt. V ničemer ne spominja na produkcijo, ki smo je vajeni v dobi pospešene računalniške interakcije. Deluje prijetno analogno, kot da hoče z njo zaustaviti svet in kazalce zavrteti nazaj. Pred kratkim je izjavil, da je tehnologija kriva, da mladina izgublja zvezo z realnim svetom. Okoli sebe je zbral izkušene sodelavce, ki so sposobni njegove ideje brez nepotrebnih nasnemavanj prenesti na trakove. Zadnji album - če odštejemo božični Christmas In the Heart - Together Through Life (2009) ponovno evocira kadre iz Peckinpahovih obmejnih filmov. Kar vidimo Dylana, kako sedi v obcestni kantini in mimoidočim pripoveduje o življenju, ki je za njim, o ženskah, ki jih je ljubil in sovražil, o glasbi, brez katere ni mogel, o grehu in kazni, divjih v sedlu… Na drugi strani točilne mize ga poslušajo Warren Oates, Charles Bronson, Townes Van Zandt, Hank Williams, John Lee Hooker… in ciganska banda, katere fotografijo Josefa Koudelke vidimo na zadnji strani albuma. Tudi ona že pregovorno nikdar ne najde poti domov, tako kot Bob Dylan, ki mu bo Ljubljana tokrat že tretjič postaja na turneji brez konca.