Zbiranje sličic postaja svojevrsten fenomen, ki je zajel tako mlajšo kot starejšo populacijo. Če se ne prepričaš na lastne oči, si je kar težko predstavljati, da pri izmenjavah lepljivih lističev sodelujejo tudi upokojene sivolase gospe, da bi tako osrečile svoje vnučke, ko jih ob prihodu domov s treningov in drugih krožkov presenetijo s sličicami, ki so še pred dvema urama veljale za manjkajoče. Zanimivo, da nekaterim ni dovolj niti povsem zapolnjen album, saj imajo v drugi roki pripravljenega še enega, povsem nedotaknjenega. V vsej zmešnjavi več sto zbirateljev na kupu (natakar nam omeni celo številko tisoč) se rodi stanje, ko generacijske razlike izginejo, v zraku pa je čutiti veliko željo po čimprejšnji zapolnitvi albumov. Mladina, predvsem tisti iz nižjih razredov osnovnih šol in še mlajši, pokaže največ pristnega zadovoljstva ob tem dogodku, zbranih vseh 637 sličic pa jemlje kot velik osebni uspeh. Zgodi se, da nekatere vrstnike ob prijateljevem polnem albumu preveva celo zavist, konec koncev vse skupaj jemljejo kot nekakšno interno tekmo v smislu, kdo bo tisti, ki bo na koncu prvi ponosno izustil: "Zbral sem vse sličice!"

Ker nogomet velja za najpomembnejšo postransko stvar na svetu, obožuje in igra pa ga na milijone ljudi, ni čudno, da gredo prav nogometni albumi najbolj v promet. Nevarna past v tej zgodbi je, da človeka hitro zasvoji, ga nezavedno posrka vase, podobno kot športne stave oziroma druge igre na srečo, zato se v poslu s sličicami razumljivo obrača (pre)veliko denarja. Minipaket, v katerem je pet sličic, pri nas stane pol evra, a ko se album dopolnjuje, gre iz denarnice vedno več cekinov. Če zbiratelji ne bi menjavali izdelkov, bi zapravili še več premoženja, saj se pogosto zgodi, da se v paketu znajdejo nogometaši, ki so že našli svoje mesto v albumu. "Ravno pred dnevi sem se peljal skozi Šiško. Ko sem videl tiste histerične starše… prav čudno je delovalo vse skupaj. Vrsta se je vila vse do prodajalne hamburgerjev v Tivoliju. Najbolj zanimivo pa je, ko ugotoviš, da so nekateri starši bolj vzneseni kot njihovi otroci. Zbiranje sličic otrok sploh ne zanima, tudi jokajo vse povprek, očetom in mamam pa je najvažnejše, da zapolnijo sinov album," se ob pripovedovanju smeji glasbeniku Robertu Pešutu-Magnificu, sicer velikemu ljubitelju igre z nogometno žogo.

Pred začetkom svetovnega prvenstva pomaga zbirati sličice svojemu sinu, obenem pa prizna, da je kot otrok tudi sam našel nekaj strasti v zbirateljstvu. Kam je založil vse albume, se ne spominja. Nekam na smetišče zgodovine, pač. "Zbiranje je bilo zanimivo kakšna dva meseca, potem pa pozabiš na vse to. Za krajšanje časa je fino, vendar mora biti v mejah normale. Ne razumem pa, zakaj bi kdo hotel imeti dva polna albuma. Saj je eden povsem dovolj," se čudi Magnifico.

In kaj imajo od nogometnega albuma tisti, ki v njem nastopajo? Podjetje Panini, ki je največje proizvodno podjetje za zbirateljske nalepke in voščilnice na svetu, mora nogometašem plačati za objavo njihovih fotografij (nogometne zveze ne dobijo nič), a to je v primerjavi z zaslužki podjetja le kaplja v morje. Panini ima danes več kot tri milijone prodajnih mest po vsej zemeljski obli in je podjetje z zaupanjem v kakovost. Vsak album, ki ga izdajo, je v aktivni uporabi približno deset tednov. To je tudi čas največjih zaslužkov, vendar izdelki kasneje kljub upadu prodaje ostanejo še nekaj časa na trgu. Naklade albumov so iz leta v leto višje, za aktualnega nogometnega je denimo večmilijonska, zanimanje pa je razumljivo večje v državah udeleženkah svetovnega prvenstva.

Gregor Tomc, sociolog in profesor na ljubljanski fakulteti za družbene vede, pravi, da v primeru polnjenja albumov s sličicami lahko govorimo o obsesiji, ki zbirateljem prinaša veliko veselja za malo denarja. "Zbirateljstvo izvira iz načina, kako deluje mišljenje. Mišljenje je iskanje vzročno-posledičnih povezav v svetu, želja po urejanju dražljajev iz okolja, da nam svet postane pregleden in zanimiv. Zbiratelji so ljudje, ki to našo univerzalno potrebo prenesejo iz vsakdanjega življenja v strast v zasebnem življenju," strokovno pove Gregor Tomc. Čas trajanja določene igre nas po njegovih besedah preseli v paralelni svet, ki je bolj zanimiv, ustvarjalen in napet, kot so (praviloma) naša vsakdanja življenja: "V tem je tudi čar nogometne igre. Razen takrat, ko igrajo Nemci. Pri njih postane igra sumljivo podobna vsakdanji rutini."