Med smrtnimi grehi je bila nestrpnost na prvem mestu. Holandci se niso igrali s političnimi floskulami. Šlo je za družbeno prakso, ki se je začela pri podrobnostih. S ponosom so v šolski zbornici pokazali ogromen filter za zrak na stropu, ki je vase vlekel cigaretni dim.

"Mi smo tolerantna družba," je z veseljem pojasnila ravnateljica, v časih, ko kajenje še ni bilo družbeno nesprejemljiva praksa. "Strpni moramo biti do kadilcev, čeprav škodijo svojemu zdravju, strpni pa moramo biti tudi do nekadilcev, ki jih to moti. Zato smo vložili velika sredstva v filter za zrak, da lahko skupaj sedimo, ne da bi motili drug drugega."

O toleranci je govorila kuharica, ki je pripravljala ločene šolske malice za učence vsaj štirih veroizpovedi in desetih nacionalnosti, učitelj zgodovine, ki se je previdno izogibal kulturnim stereotipom o naprednih in nazadnjaških družbah, in ravnateljica, ki je pedantno razložila, kako celoten šolski sistem odraža toleranco do kulturnih razlik v temelju holandske družbe in pozornost do navad priseljencev iz najbolj oddaljenih in tujih koncev sveta. Predvsem iz številnih nekdanjih holandskih kolonij. Vsaka vera je imela svoj televizijski kanal, vsaka politična ideja svoj časopis v jeziku, ki se ji je zdel najbolj ustrezen. V državi v resnici nikoli nisi bil tujec, ampak eden od elementov njene bogate multikulturnosti.

Nizozemska toleranca je dosegla filmsko slavo v Tarantinovem filmu Šund, kjer John Travolta v enem najlepših filmskih dialogov Samuelu Jacksonu razlaga, kako prijetna za tujca je država, ki temelji na resnični strpnosti do vsega. Združene države ob njej pustijo vtis ozkosrčne nedemokratične province.

Holandska mesta so se hvalila s podobno arhitekturno pestrostjo kot predvojno Sarajevo. Poleg krščanske cerkve je stala sinagoga in na drugi strani ceste mošeja. Naprej ob cesti pa sikhovski tempelj, budistično svetišče, tibetanska molilnica, še ena šiitska mošeja, še en tempelj z zlatim zmajem nad vrati. Ozirati se za ljudmi, ki so hodili po cesti z nenavadnimi pokrivali na glavi, je veljalo za nevljudno. Razlike so samoumevne in hodijo druga mimo druge v sožitju in blagostanju. Spodoben in toleranten državljan si jih želi čim več. Tako se je vsaj zdelo, dokler se ni Nizozemska pred nekaj leti obrnila na glavo in odkrila veselje do nestrpnosti. Tako kot je prej fanatično vztrajala pri toleranci, je zdaj odkrila njeno nasprotje. "Bodi strpen ali pa te bomo na gobec," je bilo sporočilo, ki ga je dobil popotnik iz eksotičnih dežel ob prestopu evropske meje. "Na gobec te bomo," je sporočilo, ki ga dobi zdaj. Proces vpeljevanja nestrpnosti v kontekst politične korektnosti je bil dramatičen in se je postopoma razvijal v vedno bolj radikalne smeri. Prvi vrhunec je dosegel ta teden.

Na sredinih volitvah je na tretje mesto po številu poslancev v parlamentu prišla skrajno desna Stranka svobode od vodstvom Geerta Wildersa. Med najbolj zanimivimi točkami Wildersovega programa so ukinitev evropskega parlamenta in močno zmanjšanje vpliva Evropske unije na Nizozemsko. Brezpogojno nasprotuje širitvi Evropske unije in najostreje zavrača že samo možnost priključitve Turčije kontinentu skupne evropske politike. Ena bolj izvirnih idej je ukinitev enakosti pred zakonom in ustavna določba, ki bi predpisala kulturno gospostvo krščanske, judovske in ateistične tradicije nad vsemi drugimi. Pod vsemi drugimi razume predvsem islam. Tam je program zelo natančen. Predlaga prepoved Korana ali vsaj njegovo drastično cenzuriranje, prepoved gradnje novih muslimanskih molilnic, prepoved pridiganja tujih pridigarjev in ukinitev vseh mošej, ki jih stranka razume kot radikalne. Pri obnašanju države do muslimanov se zgleduje predvsem po Izraelu in zahteva preventivno aretacijo za vse, ki bi lahko bili osumljeni terorističnih nazorov. Ob tem predlaga petletno prepoved priseljevanja vseh nezahodnjaških tujcev v državo. Ima pa še veliko drugih idej, povezanih s policijo in vojsko.

Toleranca nizozemskega svobodnega političnega prostora je izvedla zanimiv obrat. Stranka svobode ima z nekaj obrnjenimi predznaki neverjetno podoben program, kot ga imajo Muslimanski bratje v Egiptu, in načrtuje varnostni ustroj države, ki je zelo blizu sistemu v Savdski Arabiji. Zahteva po prepovedi političnega islama kaže vsaj toliko fascinacije nad njim kot sovraštva.

Takšne politične ideje v Evropi niso posebna novost. Na robu političnega prostora različnih držav so od nekdaj cvetele. V predvolilnem boju med nizozemskimi desnimi liberalci in socialisti, ki se je vrtel predvsem okrog ekonomskih vprašanj krčenja socialne države, pa je stranka Svobode dobila 24 poslanskih mest, le sedem mest manj kot desna liberalna stranka, ki je z enim mestom porazila socialiste. Radikalna ksenofobija je v parlamentu dobila polno reprezentacijo. Komplicirana politična polemika med socialisti in liberalci o prihodnosti socialne države je bila težka in na trenutke težko razumljiva, sovražni govor Geerta Wildersa je bil preprost in razumljiv. Volilci, ki so glasovali zanj, so natančno vedeli, za kaj glasujejo in proti čemu. Politiko prepovedi predsodkov do tujcev so zamenjali z zahtevo po sistematični politiki predsodkov do tujcev.

Evropa brez grških temeljev

Stereotipi, ki ob kandidiranju Turčije v EU pridejo na dan, se vsi v bolj ali manj zavitih formah ukvarjajo z vprašanjem nekompatibilnosti islama z evropsko identiteto. Musliman je najbolj idealen neevropski tujec. Ni pa edini. Grki, ki so mojstri gojitve teh predsodkov v najbolj sofisticirani obliki, so nekoliko presenečeni ugotovili, da politika predsodkov ni rezervirana samo za muslimane. Odlično deluje tudi pri pravoslavnih kristjanih, ki se lahko čez noč znajdejo zunaj ozemlja Zahodne Evrope. Ne grozi jim samo izključenost iz valute, ampak so izključeni tudi iz evropske identitete.

Na majskih demonstracijah v Atenah so člani Komunistične partije Grčije kazali fotokopije naslovnih strani iz nemškega tiska. Veliki naslovi so povzemali podobo Grkov, ki je ob izbruhu dolžniške krize v nekaj dneh postala prevladujoča. "Medtem ko delovni Nemci vstanejo ob sedmih zjutraj in delajo do večera, leni Grki plačujejo pokojnine neporočenim hčerkam generalov, ki nikoli niso delale."

Še posebej so se škandalizirali ob odprtem pismu, ki je ob prihodu v Berlin pričakalo premierja Georgiosa Papandreuja. V dnevnem tabloidu z najvišjo naklado so ga pozivali k lepemu obnašanju, ker "prihaja v Nemčijo, deželo, ki je drugačna od Grčije". Vljudno so ga opozorili na nekaj ključnih razlik. "Tukaj ljudje delajo, dokler ne dopolnijo 67 let, in javni uslužbenci nimajo 14 plač. Tukaj nikomur ni treba plačati 1000 evrov podkupnine, da bi pravočasno prišel do bolniške postelje. Naše bencinske črpalke imajo registrske blagajne, naši taksisti izdajajo račune, naši kmetje ne goljufajo subvencij Evropske unije z milijoni oljčnih dreves, ki ne obstajajo."

Podoba Grčije kot privlačne dežele z bogato kulturno dediščino in neokrnjenimi plažami se je v hipu pretvorila v izsušeno pokrajino lenih ljudi, ki živijo na nemške stroške. Grk se je iz simpatičnega gostinca, ki na žaru obrača hobotnico, prelevil v pohlepnega balkanskega lenuha.

Grki so nekoliko presenečeni ugotovili, da so se nanje nalepili stereotipi, ki sicer v Evropi veljajo za Turke in Arabce. Nič ne delajo, hkrati pa so podjetni ko strela. Reveži brez prebite pare v žepu bogatijo na tuj račun in se valjajo v razkošju. So neumni in ne razumejo moderne tehnologije, hkrati pa so zviti prevaranti, ki modernost uporabljajo na doslej še nevidene načine. Hinavsko sklanjajo glavo pred močnejšim, hkrati pa so arogantni in nasilni. Vse je umazano, za vsakim zidom privatne hiše pa se skriva park z bazenom. Prijazno se smehljajo v obraz, v resnici pa so nepredvidljivi nasilneži. To so bile najbolj vljudne pripombe. V razvnetih pogovorih so se uporabljale veliko hujše besede.

Sezam je dolg in predvidljiv. V Evropi je bil v različnih obdobjih in na različnih koncih uporaben za Jude, Alžirce, Rome, Ruse, Palestince, Vzhodnevropejce nasploh, Italijane, jug kontinenta, Romune in kogarkoli, ki je v ustreznem trenutku obveljal za idealen tip tujca. Grki so še poceni prišli skozi. Obveljali so predvsem za lene.

"To je nekoliko presenetljivo," je ugotavljal pisatelj Nikos Panajotopulos, medtem ko so se nekaj ulic pod četrtjo, kjer se počuti doma, pripravljali na še ene demonstracije.

"Pred poldrugim letom se je v Grčiji veliko govorilo o propadu banke Lehman Brothers in o tem, kako Američani ne morejo odplačevati kreditov, pa nihče ni rekel, da so Američani leni."

Govorilo se je o obrestih, derivatih, hipotekarnih kreditih in državni intervenciji, ne pa o psiholoških karakteristikah naroda. Ob tem, da je s propadom nekaterih velikih ameriških bank grozil finančni kolaps planeta, je bilo srda na Američane malo. Še bankirji so jo odnesli brez praske in si izplačali nagrade za poslovno leto, v katerem so banke propadle. Bilo je nekaj negodovanja, ne pa pozivov na bojkot.

"V Evropi pa je v nekaj dneh zrasel preprost kulturni stereotip o lenih Grkih, ki je dobil svoje življenje in naletel na splošni konsenz." Grki v resnici niso Evropejci.

Zdelo se mu je, da na Nemčijo, ki ima nekaj izkušenj s kombinacijo ekonomske krize in uničevalne moči stereotipov, ki iz nje izhajajo, to ne bi smelo imeti praktičnih učinkov. Pa vendar so Nemci začeli množično odpovedovati počitnice v Grčiji, ker v takšno državo pač ne bodo hodili na počitnice. Dva politika sta Grčiji predlagala, naj dolgove odplača s prodajo svojih otokov.

"Moč kulturnega stereotipa je neskončna," je sklenil Panajotopulos. "V hipu premakne cele narode."

Proti globalizaciji in Romom

Privlačnost uporabe stereotipov je v njihovi preprostosti in učinkovitosti. Nobeno drugo politično orodje ni tako učinkovito. Ko je Angela Merkel popustila pritisku in kljub nasprotovanju javnega mnenja pristala na to, da Evropska unija izvleče Grčijo iz plačniške krize, je to storila iz zelo zapletenih razlogov. Reševala je nemške banke, ki so državi posojale denar v svetovnem finančnem sistemu, kjer je denar v velikih količinah temeljil na fikciji, nacionalne ekonomije pa so postale predmet špekulacij. Morala je reševati nemške finance. Ceno so plačali grški uslužbenci, ki jim je življenjski standard začel strmo padati. Pa vendar je obveljalo, da Angela Merkel meče denar v malho lenuhov, in je takoj doživela volilni poraz na regionalnih volitvah. Ležernost, s katero je pred tem Grčijo postavila najprej na rob skupne valute in s tem ven iz Evropske unije poštenih in delovnih ljudi, se je obrnila proti njej.

Stereotipi delujejo v vse smeri. Nekaj tednov pred zapleti z Grčijo se je njihova moč pokazala na Madžarskem. Desna stranka Fidesz je na volitvah dobila dvetretjinsko večino v parlamentu in s tem popolno oblast v državi. Skrajno desna stranka Jobbik pa je prestopila parlamentarni prag in si zagotovila udobno število poslanskih sedežev. V dveh volilnih dneh je bila levica za dolgo obdobje izbrisana z madžarskega političnega prizorišča. Liberalci so kot stranka nehali obstajati. Za tem spektakularnim preobratom so stali polom ekonomske politike nekaj zaporednih vlad, politična zmedenost, ki je državo zajela po vstopu v Evropsko unijo, in splošno razočaranje volilcev nad neizpolnjenimi pričakovanji. Madžari imajo za kaj biti razočarani, ker jih je tranzicija iz komunizma v kapitalizem osiromašila, fascinanten prepad med bogatimi in revnimi pa stisko dela še bolj bolečo in očitno.

Dobiček sta iz položaja potegnili stranki, ki nimata nobene pametne formule za izhod iz njega. Obe sta nacionalistični formaciji, ki sta zastavili politiko na solidnih temeljih ksenofobije. Fidesz je v zadnjih letih nekoliko omilil najbolj grobe tone svojega programa, Jobbik pa jih je radikaliziral. Prva je rešitev našla v podelitvi državljanstva vsem Madžarom, ki so po prvi svetovni vojni ostali zunaj države. Trianonski mirovni sporazum je leta 1920 Madžarski odvzel dve tretjini ozemlja in več kot tretjino madžarskega prebivalstva. Gradiva za popravilo krivic je za naslednjih dvesto let politike. Druga stranka je našla še bolj preprosto formulo.

Jobbik je bil pred aprilskimi parlamentarnimi volitvami marginalna skupina izgubljencev, ki so po državi radi korakali v uniformah fašistične garde iz druge svetovne vojne in so nekajkrat poskušali blokirati trg pred parlamentom, enkrat pa zavzeti televizijsko postajo. Na Madžarskem velja, da je ekonomija žrtev globalizacije. Med Kitajsko in Združenimi državami je Jobbik krivca za vse tegobe našel pri madžarskih Romih in v nekoliko manjši meri pri Judih. Kriva je tudi Evropa in nekaj drugih večjih sistemov, vendar je glavna teža na romski in judovski manjšini. Ni zvenelo ravno prepričljivo, vendar so odprli trend, ki se je lepo razvil na Nizozemskem. Postali so tretja najmočnejša stranka v državi, ki v najbolj radikalni obliki izraža nacionalizem in ksenofobijo zdaj vladajoče desnice.

Evropski del Bližnjega vzhoda

Podobne politične programe je slišati v Franciji, ko govorijo o Alžircih, v Italiji o Romih iz Romunije in Afričanih, v Španiji o Maročanih, v Veliki Britaniji pa do vseh tujcev, ki so se iz nekdanjih kolonij preselili na otok. Vsaka družba ima svojega tujca. O prevladujočem evropskem konsenzu lahko govorimo samo pri Turčiji. Ko je govor o priključitvi Turčije EU, privrejo na dan vsi stereotipi, od najbolj nedolžnih, da je prevelika, do najbolj radikalnih, da jo vera izključuje iz evropske identitete. O tem se Nemci in Grki hitro strinjajo.

Vtis je, da so te polemike stvar notranje evropske politike. Govor je pač o vprašanjih evropske identitete, kulturnih temeljih, na katerih sloni kontinent, in višini zvonikov v urbanih naseljih. To se ne tiče nikogar razen legitimnih prebivalcev Evrope, ki svojo identiteto določa sama.

Vendar ima razvoj politike predsodkov učinke tudi navzven. Turčijo so prvič povabili v združeno Evropo leta 1963. Od takrat naprej sliši, da še ni čisto dovolj evropska država, da je na dobri poti, ampak nekam drugam, ali pa da nikoli ne bo del Evrope, ker tja pač ne spada. Skoraj petdeset let velja ista logika. Turčija je na poti v Evropo, vendar se vedno znova pojavijo argumenti, zakaj tja ne more priti. Njeno pot je ves čas samozavestno usmerjala Evropa, ne da bi opazila, da Turčiji ni treba spremeniti geografskega položaja in lahko gre tudi sama kam drugam.

Turški zunanji minister Ahmet Davutoglu je lani med obiskom Bleda izrekel stavek, ki je izzvenel nekoliko misteriozno. Po dolgem razlaganju, da je EU turški cilj in kaj vse delajo, da bi ga dosegli, je dal vedeti, da to ni nujno edini cilj.

"Če bo EU vztrajala s sedanjimi in novimi razlogi, zakaj noče Turčije za članico, to ne bo naš konec. Še naprej bomo ena najpomembnejših držav v mednarodni politiki."

V enem letu je Turčija obrnila svojo politiko v druge geografske smeri in se usidrala na Bližnji vzhod. V varnostnem svetu je ta teden skupaj z Brazilijo glasovala proti novim sankcijam za Iran, zamrznila vojaško zavezništvo z Izraelom in gradi regionalna politična zavezništva z arabskimi državami. Tam je predsodkov do Evrope vsaj toliko kot evropskih predsodkov do prebivalcev regije med Istanbulom in Teheranom.

To Istanbul kot letošnjo evropsko prestolnico kulture postavlja v zanimiv položaj. Če Turčija ne bo postala del Evrope, bo njen evropski del pač postal del Bližnjega vzhoda. To bo vprašanju medkulturne tolerance in multikulturalizma dalo popolnoma novo dimenzijo.