Ko se je letošnjega 15. maja, tri dni pred sedemnajstim rojstnim dnevom, vrnila v domači pristan, si je želela le mamine nedeljske pečenke, svoje najljubše sladice - pavlove - in da bi prvič po osmih mesecih mirno zaspala v svoji postelji. A še pred tem je morala postati na rdeči preprogi pred sydneyjsko opero, kjer so ji poleg družine in avstralskega premierja Kevina Rudda dobrodošlico izrekli večdesettisočglava množica in milijoni gledalcev, ki so televizijski prenos spremljal v živo.

Izjemen dosežek?

Mnogi so vzklikali njenemu pogumu, nazdravljali "avstralskemu pustolovskemu duhu", izrekali hvalo tako mladenki kot njenim staršem. Kot so zapisali avstralski časopisi, ji rekord priznava kar petinsedemdeset odstotkov sodržavljanov, na pravila WSSRC se požvižgajo, so dejali.

"Čestitam, Jessica," se je množici navdušencev pridružila gospa Milanka Lange Lipovec, prva Slovenka, ki je pri oseminštiridesetih obplula svet s partnerjem Rogerjem. Z Vakuto, njunim katamaranom, ki je meril skorajda osem metrov v dolžino in malo več kot štiri metre v širino, sta na vodi v prvi etapi preživela tri leta, zatem pa sta po svetu plula še deset let. Tudi njej so prigovarjali, naj se nikar ne podaja na tako tvegano pot, z moškim, ki ga je komajda poznala.

"Če se človek v življenju odloča samo po pameti, je mrtev," je gospa Milanka komentirala Jessicino (in tudi svojo) odločitev. "Leta niso pomembna; pomembno je v srcu vedeti, kaj zares želiš, in slediti temu vedenju z dušo, srcem in telesom."

Kljub temu je bilo mogoče slišati številne kritike. Pravzaprav so Watsonovo spremljale že med pripravami na zahtevno jadralsko ruto, ki jo je vodila skozi zahrbtne vode, dvakrat čez ekvator in mimo štirih mogočnih rtov (Cape Horna, Agulhaškega rta, Leeuwina in jugovzhodnega rta Tasmanije). Ko je lani v začetku septembra nabirala izkušnje med Brisbanom in Sydneyjem, se je okoli druge zjutraj zaletela v Silver Yang, 63.000-tonsko tovorno ladjo. V poročilu o nesreči so avstralske oblasti zapisale, da je Jessica v barki zaspala, zato gromozanske ladje, ki se ji je z manevrom skušala umakniti, ni opazila.

"Vsekakor je imela srečo, da se je jadrnica zaletela v tovorno ladjo in ne obratno," je menil Kristian Hajnšek, jadralec, inženir strojništva, ki se je pred leti z Andražem Mihelinom podal na Transat 6.50, solo regato, dolgo 4260 milj s startom v francoskem La Rochellu in etapnim ciljem v Puerto Caleru na otoku Lanzerote v kanarskem arhipelagu. Čeravno, je pristavil, v ladjo bi se lahko zaletel tudi dvajsetletni mladenič, petintridesetletni moški in osemdesetletni dedek, če bi spal, medtem ko bi jadrnica prečkala komercialne plovne poti.

Obpluti svet po njegovem ni več v ničemer izjemno početje. "Je zahtevno, je dolgočasno, je negotovo, zaradi narave oceana; je še marsikaj, ampak ni izjemen dosežek."

"Dandanes se presežki ne iščejo zgolj v plovbi, ampak v tekmovanju in iskanju skrajnih meja tehnologije in človeka," je ponudil razlago. "Če govorimo o vrhunskem presežku na področju oceanskega solo jadranja, o pravem Everestu jadranja, potem je to zagotovo ena in edina stvar: doseči stopničke na solo non-stop dirki okoli sveta, imenovani Vendee Globe Challenge. Najboljši jo končajo v slabih treh mesecih, vendar je že v tej zgodbi nemerljiva razlika med tistimi, ki se priganjajo do konca v iskanju zmage, in tistimi, ki zgolj nekonkurenčno obplujejo svet. Prvi se ponašajo z vrhunskim dosežkom, drugi z osebno zgodbo, pustolovščino, če želimo temu tako reči."

Da bi si lažje predstavljali, o kakšnih razlikah je govor, si je Kristan sposodil dirkalno stezo formule ena: "Skoraj vsak, ki ima neko znanje vožnje, lahko po stezi odpelje krog s kolesom, avtomobilom, kombijem ali bivalnikom. Lahko je to punca ali fant, star, kolikor pač hočeš. Zdaj pa recimo, da tekmujemo… Koliko od tistih, ki so čisto spodobno odpeljali krog, bi še bilo sposobnih odpeljati pod stresom za dosego čim boljšega rezultata? Je krog še vedno presežek ali njegova vrednost zbledi ob primerjavi z dosežkom tistega, ki je svoj bolid odpeljal na meji možnega in postavil nov rekord?" In kot je še dodal: "Leta in spol so podobna zgodba: kje je tukaj presežek? Mike Purham, prejšnji nosilec, je bil star sedemnajst let. Jessica je stara šestnajst, za njo pa se poskuša prebiti še trinajstletna Nizozemka Laura Dekker. Kje bomo potegnili črto? Je šestnajst še v redu? Kaj pa petnajst? Mogoče trinajst, deset? Samo po sebi se mi zdi velika neumnost, da se gremo takšen cirkus z ljudmi, ki jim država ne zaupa niti vozniškega dovoljenja."

Duševna žilavost

Nedvomno so starši tisti, ki bi morali "potegniti črto". Vendar je gospa Milanka prepričana, da prav oni najpogosteje delajo napake.

"Svoje otroke si nekako lastimo. Lastimo si pravico, da mi najbolje vemo, kaj je za njih dobro in prav." Pa bi ona svojemu sinu pri teh letih dovolila, da se sam poda z barko okoli sveta? "Verjetno bi naredila vse, da ga odvrnem od tega dejanja. Ko pa bi spoznala, da s svojo odločitvijo misli resno, bi ga z vsemi močmi in ljubeznijo podprla v njegovem načrtu. Otroci morajo hoditi po svoji poti, v svojih čevljih!"

Podobno je razmišljal tudi oče mlade Jessice Roger Watson: "Pogubno bi bilo, če bi jo izgubili," je izjavil za Sydney Morning Herald, "ampak še vedno verjamem, da bi bilo huje, če bi ji odrekel njene sanje, ker je vanje tako veliko vložila."

Kaj pa je tisto, kar človeka žene na razburkano, brezmejno modrino?

"Res je mamljiva sila," je odgovorila gospa Milanka. "Sila neznanega, nepredvidljivega. Izziv. Kje drugje kot sredi oceana ali na vrhu večtisočaka lahko v popolnosti doživiš brezmejnost, ko ti nič ne zastira pogleda? Pogleda, ki seže vse do tja, kjer se morje sreča z nebom, ko se vse spoji v eno celoto in ti sam postaneš del tega enega. Globoko doživiš ta izjemen, mogočen občutek polnosti, za katerega je vredno tudi umreti."

Kot je Jessica zaupala novinarju Los Angeles Timesa, si je bolj kot česarkoli želela izziva. "Želela sem si, da bi dosegla nekaj, na kar bi lahko bila ponosna. In ja, tudi navdih drugim sem si želela biti. Na živce mi je šlo, da so me ljudje cenili po zunanjosti in se naslanjali na mnenje drugih, kaj je 'malo dekletce' sposobno narediti."

Športni psiholog prof. dr. Matej Tušak je ocenil, da mnogi izgubijo glavo, ko so v igri rekordi, in se obnašajo nerazsodno in škodljivo. Ne glede na to pa je poleg slabih strani omenil tudi dobre: "Uspešno opravljena naloga bo imela veliko pozitivnih posledic, na primer večjo samozavest, in malo negativnih. Če pa bi se podvig ponesrečil, morda celo končal s kakšno katastrofo, potem bi bilo negativnih posledic zelo veliko, njihove razsežnosti pa bi bile morda nepopravljive."

Opozoril je še, da so razlike velike. "Zrel človek se zna s težavami verjetno bolj uspešno soočati kot mlad, a je tako, da so včasih šestnajstletniki lahko bolj zreli kot štirideset- ali petdesetletniki." S psihološkega gledišča mora imeti človek, ki se loti takšnega podviga, "izjemno koncentracijo, sposobnost prenašanja frustracij, visoko toleranco za bolečino, stres in izjemno samozavest, dobro mora znati reagirati v stresnih situacijah, izjemno mora biti motiviran, imeti precej visoke intelektualne sposobnosti ter veliko izkušenj in jadralskega znanja", kar zna biti pri mladih problematično.

Prav tako ne gre pozabiti, kar je zapisal ravnatelj The King's School dr. Tim Hawkes na spletni strani smh.com.au: "Tudi neuspeh zahteva duševno žilavost. Ne le uspehi, tudi neuspehi nas zaznamujejo."

Šelesteče zeleno mamilo

Kaže, da Jessice ne čaka prav veliko nedelj ob mamini pečenki. Kmalu se zopet odpravlja na morje. A dokler je še na kopnem, jo čaka veliko dela: posvetila se bo svoji prvi knjigi True Spirit (izšla naj bi že avgusta) in dokumentarni oddaji, ki jo za Channel Ten pripravlja njen agent Andrew Fraser.

Podobni posli so doleteli tudi mladega Britanca Mika Perhama, ki se je okoli sveta podal v spremstvu, prav tako njegovega ameriškega tekmeca Zaca Sunderlanda.

"Ob prisotnosti sponzorjev, obljubljeni knjigi, filmu, prodaji majic, kap in še bi lahko naštevali, se človek nekako ne more izogniti misli, da je prav potrošništvo tisto, ki je bilo motiv za celotno pot," je podvomil jadralec Hajnšek. "Po njenih stopinjah že potuje mlajša Abigail Sunderland, ki se je žal, ali na srečo, ustavila na etapnem postanku, torej njenega dosežka še ne bo omajala. Nekaj časa je prah dvigovala napoved trinajstletne Laure Dekker, ki je ravno tako hotela obpluti svet (in seveda postati najmlajša oseba, ki je to dosegla), dokler niso vmes posegle nizozemske oblasti in zaradi ogrožanja in izpostavljanja otroka staršem odvzele skrbništvo."

Pravi, da se je ta projekt nedvomno začel s (pre)ambicioznimi starši. "Treba je zbrati denar sponzorjev, privabiti medije, najti in pripraviti jadrnico in še bi lahko naštevali. Ali bi bila Jessica sposobna sama izpeljati ta del - pomembno je, da smo še vedno na kopnem, do jadranja nismo še niti prišli -, pa ocenite sami."

In ravno ta del odprave ocenjujejo kot najbolj poučen: "Če vodiš celotni projekt, od iskanja sponzorjev, komunikacije z javnostjo, gradnje jadrnice, priprav, nadgrajevanja, treningov, je sama izkušnja z morja zgolj majhen delček celotne zgodbe. Kot radi pravimo, je jadranje najlažji del, kajti ko enkrat izpluješ, odpade vsa množica obveznosti in pred tabo je samo še bistvo - čim hitreje prejadrati začrtano pot. Takšne izkušnje najstniki zagotovo nimajo, ker jim projekt vodijo drugi. Zase lahko rečem, da sem s tem dobil veliko novega znanja, izkušenj z vodenjem projektov, kako definirati cilje in kako jih doseči, samo jadranje pa je bilo nagrada za trdo delo na kopnem."

Toda kljub denarju, ki so ga priskrbeli sponzorji, ji podvig ne bi uspel, če ne bi imela jadralskega znanja, ki si ga nabira že od osmega leta.

"Ko si si iz oči v oči z mogočnim morjem in se spopadaš z groznim vremenom, ti denar ne pomaga kaj dosti," je pripisala Melanie. "Le veščina, odločnost, potrpljenje… in ja, tudi nekaj malega sreče."