Ker sem soavtor prispevka "Kakšno Ljubljano potrebujemo in hočemo", objavljenega v Sobotni prilogi 23. januarja 2010, se v prispevku omejujem na vprašanja, ki jih v omenjenem članku nismo obravnavali ali smo se jih le bežno dotaknili.

Predvolilni program Zorana Jankovića je bil po dolgih letih suhih krav predhodnih županovanj več kot razveseljiv. Poznamo ga kot uspešnega ekonomista in moža dejanj, iz česar sledi, da želi pustiti za seboj vidno sled svojega županovanja. Usmeril se je predvsem v prostorskonačrtovalsko in arhitekturno dejavnost. Poiskal si je svetovalce in za podžupana ustoličil moža arhitekturne stroke. Razjasnimo! Podžupanstvo je strogo politična funkcija z natančno določenimi pooblastili, med katere pa nikakor ne sodi strokovnoizvedbena dejavnost. Nekoč v preteklosti smo imeli mestnega arhitekta, katerega delokrog je bil omejen in področno določen. Na mesto, ki je bilo predmet javnega razpisa, je lahko kandidirala strokovno visokokvalificirana in etično neoporečna osebnost. Delodajalec in izvršitelj naloge nista mogla biti, niti to ne moreta biti danes, združena v eni osebi. Župan, ki gradi, je za mesto blagoslov, vendar le, dokler gradi preudarno. Vso težo odgovornosti nosi sam. Sam izbira svetovalce, sam se odloča, ali jim bo prisluhnil ali ne, sam daje pobude za politično ali strokovno tvegane posege itn.

Priprava strateškega in podrobnega prostorskega načrta je nadvse obsežna in zahtevna naloga. Ne dvomim, da imamo ljudi, ki so to nalogo sposobni izvesti. V preteklosti smo zgradili vrsto obsežnih urbanih sklopov, četudi niso bili vsi izpeljani do konca. Eden najznačilnejših je bežigrajska soseska BS3. Soseska, zgrajena z izostrenim posluhom za humano bivalno okolje (arhitekta I. Arnautovič, M. Jernejec), s kompozicijsko skladno dopolnitvijo treh višinsko raznolikih stolpnic s subtilno oblikovanimi strešinami, ki so postale ikone naselja, še danes nima urejenega parkirišča. Župana čaka naloga premestiti parkiranje v subteren, ploščad pa s parkovno ureditvijo in dopolnilnim programom prepustiti stanovalcem. Nikakor ne gre prezreti kompleksa bivše Topniške kasarne ob Dunajski cesti. Je vzor kulturnega oblikovanja mestnega okolja, od urbanistične zasnove, arhitekture, parterne ponudbe do umestitve parkiranja pod teren. Težko bi našli bolj drastično nasprotje, kot je natečajno izbrani urbanistični predlog pozidave območja Cukrarne in Poljanske ceste. Naloga je izredno zahtevna, saj gre za vprašanje ravni našega kulturnega odnosa do treh objektov v tem kompleksu, ki so varovani kot kulturna dediščina. Gre za kompozicijsko prostorsko sintagmo med obstoječim in novim glede oblike, merila, višinskih in horizontalnih gabaritov ter ambientalnosti. V Magu predstavljena maketa prvonagrajenega natečajnega projekta ni le "urbani poklon kapitalu", kot se je slikovito izrazil Janez Petkovšek, pač pa prvovrstno urbanistično grobijanstvo. Ni mi znano, kdo je avtor projekta niti kdo je bil v natečajni komisiji, vsekakor pa je to izraz škandaloznega, skrajno nekulturnega in nedostojnega odnosa do varovanih objektov naše kulturne dediščine, zlasti pa do garažne hiše arhitekta S. Savina. Če niti arhitekti ne spoštujemo naše, po zakonu varovane kulturne dediščine, kako naj to pričakujemo od drugih?

Za isto pozidavo je bil v razstavnem prostoru MOL na Stritarjevi razstavljen izid anketnega urbanističnega natečaja vabljenih arhitektov, ki ga mirno lahko ocenimo kot uspeli doprinos k delikatni pozidavi tega območja. Med vrsto obetavnih predlogov je po občutljivosti za obstoječe naravne in gradbene prvine izstopala rešitev biroja Bevk-Perović. Ob sklenjeni zazidavi južnega uličnega dela Poljanske ceste in njenega severnega dela s prostorsko fluidno umestitvijo krožnih gradbenih enot različnih premerov in višin, likovno izhajajočih iz obstoječe zaščitene parkirne hiše S. Savina, ter vključitvijo Ljubljanice v doživljajski mestni utrip bi Ljubljana dobila enkratno, neponovljivo, "liričnopripovedno" mestno četrt. Seveda branje takega predloga terja poglobljen razmislek. Na natečaju izbrana rešitev in omenjeni anketni predlog sta kot noč in dan.

Kaj je torej narobe z našim urbanizmom in našima SPN in IPN? Urbanizem ima neprimerno daljnosežnejše posledice kot arhitekturni objekti. Je načrtovanje, usmerjeno v jutri. Odgovori na danes postavljena vprašanja se lahko že jutri izkažejo za zgrešene. Nikoli ne bomo dovolj temeljiti pri odkrivanju problemov, nikoli dovolj pozorni do nasprotnih stališč in dobronamernih predlogov tretjih oseb. Neizmerno zaupanje gospoda župana v edino zveličavna strokovna stališča njegovega podžupana je lahko za Ljubljano usodno. Gospodu podžupanu je popolnoma jasno, kakšno Ljubljano hočemo, s koliko in kako visokimi nebotičniki, načrtovalci postajajo le izvajalci teh napotkov. Vemo pa, da je ustvarjalnost pogojena s svobodnim poletom misli. Če urbanistom tega ne dopustimo, bodo le uradniki, urbanizem pa brez ustvarjalnega poleta.

Prvini Ljubljane, ki si pri pripravi SPN in IPN zaslužita naše strahospoštovanje, sta njeno historično jedro z drobno gradbeno strukturo in višinskimi arhitekturnimi naglasi ter slikovitost naravnega okolja. Izhodiščna misel našega urbanizma bi morala izhajati iz teh dveh prvin. To pomeni stalno imeti pred očmi, kot pravi veliki teoretik Ch. N. Schulz, "wie aus einer Stelle einen Ort machen", kako iz danega prostora narediti kraj z značajem, identiteto. Da ponovimo: ne seštevek naključnih parcialnih rešitev, pač pa urbanizem z načrtnim, vsaj vizualnim vključevanjem naravnih okoljskih danosti in grajene dediščine v doživljajsko urbano enovitost. Ljubljana je stisnjena med Rožnik, Grad in Golovec, odprta proti Barju in Savi, obkrožena s slikovitimi kamniškimi planinami, Šmarno goro, Polhograjskimi dolomiti, Krimom in njegovim pobočjem. Naravno okolje je primarno človekovo izkustvo. Nanj smo bolj ali manj nezavedno navezani. Če bi omenjena postavka postala epigraf našega urbanizma, bi ne prihajalo do negodovanja meščanov "o popolnoma osiromašenem urbanizmu s patološko prenaseljenostjo". Višinski mestni označevalci imajo vedno simbolni, sporočilni pomen. Ne moremo jih sejati po slučajno praznih parcelah in jih nato označiti za "vizijo". Velika avtoriteta japonske arhitekture, K. Tange, za mesto terja simbolni način razmišljanja. Iz spoštljivosti do naših obstoječih mestnih višinskih naglasov - zvoniki, Nebotičnik, stolpnici na Trgu revolucije - bi se stolpnice, če jih že moramo imeti, morale umakniti na razdaljo, da jih vizualno ne ogrožajo. Ne vem, od kod predstava, da odličnost modernega mesta določajo stolpnice. Spomnimo se Koolhaasove pripombe: "Graditi čim višje je otročje smešno."

Načrtovana gradnja stolpnice TriGranita je za Ljubljano spodrsljaj stoletja. S svojo višino in gmoto deluje ob okoliškem merilu strašljivo. Če smo že po ustavi opredeljeni kot socialna država, si takega simbolnega poudarka kapitalistične nadvlade (je dvakrat višja od drugih ljubljanskih stolpnic) pod nobenim pogojem ne smemo dovoliti. Odgovornost za ta spodrsljaj nosijo načrtovalci. Gospod župan in vlagatelj seveda zahtevata čim večji izkoristek razpoložljivega zemljišča, stroka pa jima mora odgovoriti, kaj je možno in kaj ni. Ne moremo pristati na to (kot pravi eden od načrtovalcev), da pridejo trgovci z novci, povedo ali celo sprojektirajo, kar hočejo, mi pa jim še pogrnemo rdečo preprogo. To je klečeplazen, do meščanov neetičen odnos. Ob taki polnitvi slučajno praznih parcel ne moremo govoriti o organsko rastočem mestu niti o sonaravnem mestu, kaj šele o ustvarjalnosti.

Umaknitev ali poglobitev železnice mora biti aksiom urbanističnega načrtovanja. Če nismo sposobni tega realizirati mi, prepustimo to naslednji, preudarnejši generaciji. Bistveno pri tem je, da si s popolnoma zgrešeno načrtovano pozidavo Masarykove, ki temelji na nivojski izpeljavi železnice, ne zapravimo enkratne priložnosti, ki se bo ponudila ob poglobitvi ali umaknitvi takratnim načrtovalcem. Poglobiti le proge za tovorni promet, potniškega pa ohraniti na površju, je enostavno nesprejemljivo. Ljubljana bi za vedno ostala presekana na dva dela, evropski denar bi bil slabo izkoriščen. Poglobitvena ali selitvena rešitev je seveda dražja, vendar ima z urbanističnih stališč ogromne prednosti. Dosežena bi bila mestna enovitost. Nihče ne more danes v celoti ovrednotiti vseh prednosti, niti s fiskalnega stališča, saj zadevajo neizmerljive iracionalne vrednote. Med drugim bi bil Ljubljani v mestnem središču podarjen 150 metrov širok in vsaj poldrugi kilometer dolg pas najdragocenejše zazidalne površine - idealna lega za umestitev javnih prostorov posebnega pomena, trgov, parkov, katedral državotvornosti, kulture…

Eden bistvenih ciljev mestnih urbanistov je ustvariti pogoje atraktivnega bivanja, z vabljivimi javnimi prostori in dobrim javnim transportom. Izkoristiti kaže prednosti naših naravnih danosti, kakovostnih grajenih struktur, mestnih označevalcev, arhitekturnih spomenikov in jih vključiti v doživljanje našega urbanega bivanjskega in delovnega okolja s ciljem ustvarjati humane, pripovedne mestne prostore. Prav gotovo jih je laže oblikovati ob horizontalni kot vertikalni gradbeni strukturi. Ljubljana ima mogočen potencial razumnikov, vrhunskih umetnikov, vsestransko razgledanih kulturnikov, razmišljajočih posameznikov vseh mogočih strok, ki jim ni vseeno, v kakšni Ljubljani živimo. Urbanizem ne sme biti hermetično zaprta disciplina. Vprašati se moramo, ali ljudem ne ponujamo nečesa, česar sploh nočejo. Odprimo vprašanje, kakšno prestolnico hočemo, razširimo tribuno sodelujočih na vso Slovenijo, saj je to dejansko vprašanje vseh državljanov Slovenije. Ne diktat, demokracija.

SPN in IPN sta delo kroga bolj ali manj enako mislečih ljudi ob določenem idejnem tutorstvu. Ker gre za strokovno sporne in nadvse usodne odločitve, bi bil dialog z drugače razmišljajočimi, kakor tudi uporabniki mestnega prostora več kot dobrodošel. Za začetek bi kazalo razčistiti, kakšno Ljubljano sploh hočemo, se dokopati do temeljne vodilne misli, ki bi izvajalce usmerjala k določenemu cilju. To ni zgodba petih prstov, pač pa organsko razvijajoča se celota z urbano čitljivostjo, od hierarhičnega strukturiranja v luči pomembnosti posameznih mestnih predelov, zgradb, javnih prostorov do lociranja mestnih orientirjev. Posamezno se podreja celoti, obema pa so osnovno vodilo ustvarjalni vzvodi. Govorimo o ustvarjalnosti v arhitekturi in urbanizmu, ki ju opredeljujeta znanost in umetnost, racionalni razmislek in duhovnost. Naj dodamo, kaj o tem mislita ameriški velikan moderne F. L. Wright in ikona finske arhitekture A. Aalto. Za prvega je to razsvetljenstvo, za drugega božja milost. In ko so Aalta vprašali, kako se ustvarja taka arhitektura, je odgovoril, da tega pač ne ve, ve pa, od koga lahko kaj takega pričakuje. Kaj bo nastalo, pa se prav tako ne ve.

Vprašanje umetnosti v arhitekturi in urbanizmu prihaja vse bolj v ospredje in postaja polje emocionalnih odzivov na osebni in družbeni ravni, utelešenje metaforičnih predstavitev nove ere, novih hotenj… Logos kraja, dežele določa njih identiteto, logos neke stavbe (npr. NUK), trga (npr. Prešernovega s Tromostovjem) označuje deželo kot ustvarjalno ali pa (z načrtovano Masarykovo) kot neinventivno, kot stvar zamujene priložnosti. Slej ko prej ostaja vprašanje simbioznega sožitja odprto, predmet miselnega zorenja. Tega zagonetnega vprašanja se ne da odpraviti s priložnostno deklaracijo, da so izvajalci SPN in IPN upoštevali, da je urbanizem tudi umetnost. Kako, kje je to razvidno? Ali v pričakovano spoštljivem odnosu do vrednot grajenega in naravnega okolja, v senzibilnem, harmoničnem vključevanju novega vanju? Se to odčituje v postavitvi TriGranitove stometrske stolpnice na najbolj kočljivem mestnem delu, po obliki in merilu izstopajoči "skakalnici" v Župančičevi jami, dveh kolizejskih stolpih, v čim večji kapitalski donos motivirani pozidavi kompleksa tobačne tovarne? Se to razbere iz stolpnega razvrata po celotnem ljubljanskem območju, iz stanovanjskih mravljišč brez javnih programov in zelenic? Nikjer ni zaslediti težnje po usmerjanju cest, urbanih segmentov, arhitekturnih sklopov k zgoraj omenjenim naravnim označevalcem, kar sta znala izkoristiti Fabiani in Plečnik.

Priznajmo. Narejenega je bilo veliko, zlasti na analitičnem področju, ki je nujna iztočnica za projektno nadgradnjo. Žal pa v projektnem delu ni bila izkoriščena.

Kaj torej od avtorjev pričakujemo?

Prvič, jasno in glasno je treba povedati, da Ljubljana ni preizkusni poligon kogarkoli.

Drugič, odprimo javno razpravo, kakšno Ljubljano sploh hočemo.

Tretjič, nujna je jasna razdvojitev vloge politike in stroke.

Četrtič, pričakujemo rešitve, ki ne obtičijo na utilitarno-tipološkem shematizmu, to je na obrtniški ravni, pač pa puščajo široko odprta vrata kreativnemu poletu, zavedajoč se, da smo človeška bitja s fizično in duhovno pojavnostjo, kot sta tudi arhitektura in urbanizem simbioza znanosti in umetnosti.

Petič, v skladu z našim prvinskim, v našo podzavest vgrajenim odnosom do naravnega okolja in podarjenih naravnih danosti mora postati subtilno vključevanje le-teh v grajeni urbani prostor izhodiščna postavka.

Šestič, od predlagateljev pričakujemo spoštljivejši odnos do obstoječih vrednot našega grajenega historičnega jedra in kot grajena kulturna dediščina zaščitenih objektov. Morebitno vključevanje novega mora biti premišljeno do potankosti, od programa do oblikovnih prvin, merila, harmonične usklajenosti...

Sedmič, premaknitev ali poglobitev železniških tirov je aksiom. Ali eno ali drugo. Ali odložitev.

Predvsem pa želimo urbanistično načrtovanje s težnjo po humanosti, smiselni pomenskosti in sporočilnosti kot nosilki kulturnega poslanstva mesta Ljubljane. To je moralna zaveza prebivalstvu sedanje in bodočih generacij.

Ob številnih tehtnih strokovnih pomislekih prebivalstva in stroke predlaganega SPN ni mogoče sprejeti brez temeljite idejne preusmeritve. Prepričan sem, da je skupina, ki ji gospod župan zaupa, sposobna projekt nadgraditi v smislu višje kakovosti. Krona uspešnega županovanja ni prezgodaj rojeni bolehni prostorski plan, pač pa elaborat trdnega zdravja.