Katere stripe ste imeli posebej radi?

Kroži dezinformacija, da se moji stripovski junaki pojavljajo v mojih ilustracijah, kar pa je prej izjema kot pravilo. Samo v nekaj primerih se res, sicer pa ne. Imam pa rad stripe iz Super strip edicije, Diabolika, Spidermana, Čeličnu pandžu in te zadeve...

... tudi Johnny Hazarda?

Tudi, vendar imam raje Džonija Panterja.

Kdo je ta?

Catch as catch can junak, rokoborec iz stripa.

Ali vi razumete skrivnost priljubljenosti ameriških rokoborcev?

Zadeva je dobila pospešek z Mickeyjem Rourkom.

Sam zadeve ne razumem. Vsi vedo, da gre za simulacijo, vseeno pa gledajo?

Kot air kitare. Sam sem glede športa nasploh slab. Rad igram košarko, drugače ga pa ne spremljam. Šport ni tema, s katero bi se moral ukvarjati.

V redu, bi se pa lahko reklo, da igrate telesno, fizično glasbo?

In kemijsko.

Kako ste preživeli? Veliko vaših kolegov in prijateljev ni.

Očitno so se iskali, pa se niso našli ali pa so se našli preveč. Niso zdržali. Prav tako je na žalost svoje prispeval še aids. Nimam nekih večjih težav z razvadami in odvisnostmi, sploh ne s težkimi drogami. Tudi pijem ne. Pil sem, ko sem bil majhen. Pijem mleko.

In ne pozabite imeti zjutraj v hladilniku jogurta?

Tako nekako, čeprav spet ni nič obvezno. Samo kava in cigarete.

Po čem ste se razlikovali od svojih prijateljev, znancev, kolegov?

Zakaj se mi ni zgodilo, kar se je zgodilo nekaterim? Moja osnova je ljubezen do glasbe in ko gre za glasbo, vse drugo ne obstaja. To je moj osnovni impulz, tisto, kar me premika.

Iz katerega dela Beograda ste?

Rojen sem na Čuburi, na Crvenom krstu, potem smo se preselili v Blok 45 na Novem Beogradu, zdaj pa živim v centru.

Kako cenite rockersko dediščino Jugoslavije, skupine kot na primer Smak in tako naprej?

Nekatere zadeve absolutno. Smak so imeli problem s petjem in Radomir Mihajlović Točak je ostal nerazumljen, za kar pa je precej kriv tudi sam, saj se ni znal pozicionirati. Stalno ga je vleklo v nekakšen jazz rock, drugače povedano, preveč je poveličeval znanje.

Veščina, se mi zdi, je ta najbolj značilen starojugorockerski pojem, ki izraža to filozofijo.

Da, nedvomno, in prav to je punk anuliral. Najbolje je sicer biti nekje vmes, vendar imaš tu spet dodatne probleme z razumevanjem. Mi smo na drugi album čakali tri leta, ker nas nobena od diskografskih založb ni hotela izdati. Na koncu smo pristali pri Dokumentarni v Mariboru.

Vam je ves ta čas uspevalo živeti od glasbe?

V Angliji seveda ne. Tam sem moral delati tudi drugačne posle, takšne posle, kjer si na prostem in lahko, medtem ko delaš, kadiš. Prav tako sem z rythm and blues duom igral kitaro po pubih.

Kako se je imenovala vaša prva skupina?

Izvan vremena, kasneje sem bil v Krivom ogledalu. S punkom, novim valom in postpunkom so se po Beogradu pojavili napredni mladi bendi. Eden od teh je bil Limunovo drvo, drugi pa Zvuk ulice, iz katerega so kasneje nastali Idoli. Družil sem se in kasneje tudi pristopil k Limunovemu drvetu in iz njega je kasneje nastal Šarlo Akrobata.

Je Limunovo drvo nastalo v mestu?

Da, kje pa, na vasi?

Sprašujem, ali je bil to bend, ki je nastal v šoli ali pač v kvartu ali pozneje, ob druženju v mestu?

Aha, to. Ne, ne, seveda, ta bend je nastal že v mestu. Lahko povem tudi konkretno kje. Največ se je dogajalo na avtobusni postaji Zeleni venac, kjer smo čakali zadnji avtobus za Novi Beograd.

O, to zgodbo sem že slišal od avtorja filma o Milanu Mladenoviću oziroma EKV.

A, ta? Ta laže. Zelo slab film.

Zakaj?

Mar je dober?

Hm, EKV je bil dober bend, vendar pa mi je to mistično fenovstvo odbijajoče.

Ne moreš delati filma o EKV, če sprašuješ tam neke bobnarje in svoje prijatelje iz nepomembnih bendov ter jim daš pol ure, da govorijo o EKV. Ni poiskal pravih sogovornikov. Poiskal je like, ki so, ko si stopil v sobo, stali nekje v vogalu, ne pa v centru dogajanja. Mnogi se danes navezujejo na ta novi vali. To so mrhovinarji. Grebejo se in dotični je v tem filmu prav tako marsikaj govoril. Za potrebe filma je izkoristil moje posnetke iz nekega drugega intervjuja. Moral bi ga tožiti.

Vendar ga ne boste?

Kaj pa vem, morda pa ga celo bom.

Kateri izvajalec vas je okužil z rock'n'rollom?

Stonesi in Hendrix, Beatlesi nikdar.

Ko ste se po razpadu Šarla z Disciplino pojavili tako, da ste imeli na basu wah-wah efekt, je bilo to za punk sceno incidentno.

Da. Punk in Hendrix sta bila kombinacija, ki se je zdela nemogoča, vendar se je izkazala za možno. Konec koncev tudi midva govoriva o tem.

Seveda. Naj pa na tem mestu tudi takoj vprašam, kaj ste si mislili, ko ste prvič slišali zvok skupine Gossip?

Nekaj zadev mi je bilo sicer všeč, v bistvu pa so dolgočasni.

Ko sem jih sam prvič slišal, sem na primer pomislil, da so pa morda ukradli finto Disciplini.

O, takih bendov je veliko. Sumim, da so nekateri bendi v Londonu od nas pobrali precej zanimive glasbene izsledke in spremenili svojo glasbo. Konkretno mislim na Chemical Brothers. Obstaja riff, ki zelo spominja na moj riff iz komada Is that really all, ki je bil na našem prvem angleškem albumu. Nekdo mi je tedaj povedal, da jih je videval na naših koncertih.

Nikakor nisem presenečen.

Tudi sam nisem bil, kajti oni so tega sposobni. Ne mislim le na Chemical Brothers, temveč na kompletno sceno. To tudi lahko počnejo. Njihov star običaj je, da krožijo po klubih in kradejo ideje.

In moje osnovno vprašanje se nanaša prav na London: zakaj Disciplini s tako izrazito originalno, plesno, svojo glasbo, za katero bi lahko rekli, da je nastala v bistvu celo pred časom, ni uspelo v Angliji oziroma koliko ste si za to sploh prizadevali?

Nisem preveč razmišljal o angleškem dojemanju glasbenega izraza. Oni imajo nek svoj dolgočasni ritem oziroma groove, ki ga slišiš pri domala vseh njihovih bendih. To je ta v nedogled raztegnjen groove, ki ga slišiš pri Stone Roses ali Primal Scream, ki veljajo celo za progresivnejše. Mi nikakor nimamo tega groova. To je ena stvar. Drugič, zadeva je do neke mere že zaživela. V publiki si lahko videl odtrgane osebke, ki so prihajali na vsak koncert, vendar se je treba zavedati, da je angleška glasbena industrija zares močna industrijska panoga. Davek, ki ga pobira od zabave, je za državo zelo pomemben, zato ne moreš priti skozi, če ne ustrezaš šablonam, ki veljajo tisti hip.

Koliko ste si prizadevali, da bi prišli zraven?

Predvsem smo igrali po evropskih festivalih. V Angliji smo dobivali tako najslabše kot najboljše kritike, podobno kot nekoč v Jugoslaviji, vendar pa bi morali zdržati še kakšnih pet, šest let. Tisti fant iz Pulpa je svoj uspeh čakal petnajst let. Jaz nimam toliko časa. Pa tudi bend je že imel kariero in uspeh, čeravno v državi, v kateri je tedaj besnela vojna oziroma ki ni več obstajala.

Tudi vokalistko ste izbrali precej poštenjaško, se pravi, ne oziraje se na njeno fizično pojavnost, temveč predvsem po njenih vokalnih sposobnostih.

Hja, seveda in prav tako se spominjam ljudi, ki so mi govorili, da bi moral na vokalu imeti koga drugega, vendar pa me to ni zanimalo. Ni dvoma, da so vse to pomembni detajli. V Angliji je ljudem moda zelo pomembna. Zappa je ob neki priložnost dejal: "Vas Angležev ne razumem. Stalno čakate v vrstah in se oblačite po modi."

Ste kdaj poskusili nehati kaditi?

Ne, zato pa stalno pazim, da nikdar ne prekoračim dveh škatlic dnevno. To vem po tem, da mi od dveh škatlic vedno ostane kaka cigareta. In tako od petnajstega leta dalje.

Kako vam gre v teh časih pisanje tekstov?

Dejstvo je, da je bilo v preteklosti marsikaj izrečenega, in ni dvoma, da je spisati dober tekst kar naporna stvar.

Sploh za vas, ki pišete skrajno minimalistične tekste, ki so zaradi kratkosti in izpostavljenosti sploh občutljive tvorbe.

Da, poleg tega se izogibam frazam. Čez poletje bomo pripravljali nov album. Bomo videli. Načini, kako nastajajo teksti, so različni. Včasih tekst nastane zgolj zato, ker si želim uporabiti določeno besedo. V minulih letih se je pojavilo marsikaj, od dancea, techna do turbofolka in ne vem še česa. Vse to delajo mladi ljudje, na primer bivši rockerji, ki doma poslušajo Stinga, ki jim pomeni špico. A vse to počnejo izključno zaradi denarja in prav nič se ne obotavljajo, ko je treba kaj ukrasti. Ni važno, od koga. Če vidijo interes, to naredijo. Kradejo tekste vsem, tako iz mainstreama kot iz alternative. Ne delajo razlike. Zato se je jezik precej sprostituiziral.

Pa vendar vsaka situacija lahko izvrže tudi kaj kvalitetnega. Mislim, da niste oseba, ki se nujno zmrduje nad technom ali čim podobnim.

Seveda ne. Prav tedaj, se pravi okoli leta 1992, ko je techno postal splošno popularen, sem bil v Londonu, medtem ko sem junglu in drum'n'bassu sledil od začetka. Spomnilo me je na postpunk in začetek Discipline, se pravi malo tonov v ponavljajočem se ritmu, vendar pa na mašinah.

Torej vse najlepše o Shaggyju?

O, Shaggy je ok. Shaggy is not bad.

Kaj pa Patra?

Ženski Shaggy. To je ta reggaemuffin, dance hall. Zanimive zadeve. Glasba geta, delavske mladine, ki v Angliji doni iz blokovskih stanovanj. Na primer jungle je prva originalna domislica angleških črncev.

Ko sem sam slišal na novo posnete komade Discipline v angleščini oziroma v Angliji, sem dobil občutek, da so na novo producirani komadi krotkejši. Da je več fusiona.

Takšen čas je bil. Moraš se zavedati časa, ga reflektirati.

Jasno, a ravno zato me živcira, da so se namesto vas zgodili Gossip.

Treba se je zavedati, da tudi tam obstajajo variante znanstev iz kvarta, šole in tako naprej. Jaz sem bil tam nov in ostal sem nov. Ena najboljših stvari, kar se mi jih je zgodilo, je bila, ko sem opazil, da so na naše koncerte začeli prihajati londonski friki, ki sem jih videval na koncertih, na katere sem hodil tudi sam. Razni čudni koncerti. Na primer Yoko Ono ali Steve Hillage iz Gongov. To mi je pomenilo neko potrditev, da imam prav, ne glede na to, da sam zase itak vem, da imam prav. Glede fusiona bi pa rekel naslednje: v Londonu sem namesto moškega vokala imel ženskega, kar je bila spet velika sprememba. Ženski vokal sem izbral izključno zaradi jezika, ker sam nisem znal dobro izgovarjati, v Londonu pa z "broken english" nimaš nikakršnih možnosti. Prepoznavanje tujega oziroma neko sovraštvo je del njihovega običajnega vedenja. Lahko bi rekli, da se prav ukvarjajo s tem. Zato sem moral najti osebo, ki bi pela, in to žensko. Bilo bi brez veze, da bi me nadomestil moški vokal. Sicer pa smo se Gofie Bebe in novozelandski bobnar spoznali na nekem jam sessionu, za katerega je bil oglas v Melody Makerju, kjer smo igrali zadeve tipa Mustang Sally. Prišla je na oder in vprašala, če bi lahko zapela. Po koncu sem jima rekel, če bi poskusila še kaj drugega, in nastal je londonski bend.

Za kakšne denarje ste igrali v Londonu?

Odvisno kje in kdaj. Ko si v fazi dokazovanja, pač igraš za manj. V vsakem primeru je obstajal razkorak med Jugoslavijo, kjer smo imeli ogromno ljudi, fotografiranja, pozornost in te zadeve, ter položajem v Londonu, kjer tega pač ni bilo. Mislim, da predvsem bobnarju in menedžerju ta razkorak nekako ni znesel, zato sta šla iz benda. Vendar sem se pobral. Pevka Gofie je ostala in že sem imel pripravljen nov bend, potem pa se je zgodilo bombardiranje Jugoslavije in vsa tista sranja in vse mi je padlo dol. Konec koncev pa mislim, da pripadam ljudem tukaj. Čutim ljubezen teh ljudi do tega, kar počnem.

In teh ljudi sploh ni malo.

Sploh ne.

V kolikšni meri ste ob novih spoznanjih skozi leta morda spremenili, zmehčali pogled na svet?

Nič radikalnega se mi ni zgodilo. Spoznanja seveda prihajajo, vendar pa mislim, da nisem bil v mnogo zablodah. In to je fino.

Kako pogosto igrate svoj inštrument?

Vsak dan sem pred kompjuterjem, kitaro imam pa nekje blizu, ob strani. To je edini način.

Trenutki zasičenosti z glasbo?

Seveda se zgodijo. Gre za trideset let izražanja, postavil sem si visoke kriterije, stalno hočem, da so teksti v redu, da delam drugače. V tem stilu. To so zadeve, ki jih moram reševati. Vsak album mi vzame veliko časa.

Vas je v zadnjem času prepričala kaka nova glasba?

Hm, zadnje, kar sem poslušal, je bil novi album skupine Hole. Zelo mi je všeč. Sploh mi je bila Courtney Love vedno bolj všeč od Nirvane. Všeč so mi še Dead Weather, Jack White s pevko, The Kills, Eagles of Death Metal, čeravno je tretji album najslabši, kul je Mia, na nek način pa me vznemirja tudi Drone Metal.

Glasba, kakršno izvajate, se mi zdi delikatna. Izhodišče je ves čas precej podobno, tudi zvok je utrjen, zato se mi zdi toliko težje domisliti se nečesa novega.

Če meni ni zanimiva, tudi nikomur drugemu ne bo. Sicer so si pa v New Musical Exspressu postavili vprašanje, ali nam je nova glasba sploh potrebna. Vsi reuninoni starih bendov so danes namreč uspešni. Zakaj? Ker je popularna glasba postala slaba. Leta 1970 si imel na lestvici najbolj prodajanih albumov na prvih petih mestih Black Sabbath, Led Zeppelin, Deep Purple in Jimija Hendrixa z Band of Gypsis, kjer mu v komadu Machine en ton v solu traja minuto in pol. Še največji pop so bili CCR.

Ok, vendar če pogledava sodobne angleške bende, ki izhajajo iz enega riffa Joy Division, imam občutek, da ti fantje predvsem igrajo za kritike, za medije, za establishment, ne pa za publiko.

Najprej naj rečem, da je kompleten death metal nastal na polovici riffa iz komada Sabbath Bloody Sabbath od Black Sabath. Lahko omenimo tudi Led Zeppelin, o katerih je velika skrivnost končno tudi javno razkrita. Z njihovim pristankom je bila namreč objavljena knjiga, v kateri je končno javno pojasnjeno, kako so ukradli Whole Lotta Love in druge velike Led Zeppelin riffe in celo besedila. In na cedejih imajo že nekaj časa dopisane črnske avtorje komadov. Ali pa Peter Green, ki se je sam javil, da povrne tantieme svojcem avtorjev, ki jim je pokradel Fleetwood Mac riffe.

Vrniva se k bendom, kot so Franz Ferdinand in podobni.

Ni dileme. Franz Ferdinand je top produkt, ki je šel čez vse filtre angleške glasbene industrije. Ta povratek new wava je očitno dobro planiran projekt, s tem, da vse to zveni slajše. Ta retro new wave mi je všeč, ker je tudi meni lepše, saj lahko več igram, saj smo mi vendarle originalni otroci tega. Na nek način je vse to ok, vendar pa se začuti tudi, da so nekateri zgolj povzeli riffe oziroma pristop, niso pa povsem notri. In tukaj se potem odpira prostor za te reuninone.

Se čutite ponosnega, ker vaš bend ni prekinjal delovanja in da niste del kakega reunina?

Da, to me precej zadovoljuje. Stalno poskušam naprej.

Ali kontrolirate, preverjate, gledate publiko, ko ste na odru?

Stalno sem se boril, da bi ljudi pripravil do tega, da plešejo. Rad imam disco. S tem nimam problemov. Kar hočem reči, je, da nam nekoč ni uspevalo, da bi ljudje plesali, medtem ko danes plešejo, in to mi je všeč.

Kdo je vaš oče?

Moj oče Blagoje je bil letnik 1923, igral je kitaro, razne mehiške pesmi in podobne zadeve, je pa tudi pisal. Napisal je deset knjig, vendar mu nikoli ni uspelo živeti od tega, tako da je vozil mali kamionet za Jugolaboratorij, mu je pa ogromno pomenilo, ko je od društva pisateljev dobil stanovanje. Bral sem jih. Precej težke knjige. Lani sem natisnil njegov neobjavljeni roman, ki je bil napisan v sedemdesetih, vendar mu ga nikoli ni uspelo objaviti. Bil je eden tistih, ki so v začetku sedemdesetih vrnili partijske knjižice, kar je bila tedaj precej sporna poteza. Iz zgodnjega otroštva se spominjam še črne vinilne plošče The Rolling Stones Have you seen your mother baby, standing in the shadow, ki jo imam še dandanes na zidu, bila pa je last moje mame, ki je tam enkrat leta 1966 ali 1967 kupila eno od prvih številk Džuboksa, ki ji je bila plošča priložena. To so bile plošče na 33 obratov s samo enim komadom. Sicer pa da, pravilno ste slišali, moja mama je po svoji mami Slovenka, vprašanje pa je, ali je to plus ali minus. Ej, šalim se seveda...