Z etapno zmago na Kriteriju Dauphine se mu je ob bok postavil Grega Bole. Največja senzacija pa je zagotovo zmaga Luke Mezgeca na etapni dirki VN Ville de Saguenay, etapni preizkušnji Pokala narodov UCI U23 v Kanadi. Slovenija na tej lestvici zdaj tudi vodi. Štiriindvajsetletni Kranjčan je šele pred to sezono iz gorskega presedlal na cestno kolo, njegov zdaj presrečni klubski trener Andrej Hauptman pa pravi, da ima izjemne sposobnosti, le taktike mu še malce manjka. Ujeli smo ga še v Kanadi.

Je zmaga tudi za vas presenečenje?

Kar se je zgodilo na tej dirki, si niti v sanjah nisem predstavljal. Veliko sem treniral v maju in vedel sem, da sem dober. Po ulicah Kranja sem pridobil potrebno samozavest. V Kanado sem odšel z namenom, da bi čim bolj pomagal tistemu reprezentančnemu kolegu, ki bi bil spredaj. Tako sem tudi začel dirko. Pozneje se je vse začelo obračati. Nisem poznal niti konkurence, zame so bili vsi hitri in nevarni. Po dirki so mi vsi čestitali. Tudi Kolumbijci, ki so mi bili najbolj nevarni, niso tako zategnjeni, kot sem mislil.

Kaj se je dogajalo na dirki? Kakšno je bilo zaporedje dogodkov? Na etapni dirki, ki se ne končuje in odloča na klanec, je nenavadno, da zmaga nekdanji gorski kolesar?

V zaključku prve etape sem pomagal Blažu Furdiju za šprint, vendar je žal padel, sam sem ostal spredaj. Drugi dan sem bil pravi čas na pravem mestu. V zaključku sem bil zelo močan. Nisem veliko preračunaval za etapno zmago, le naredil sem vse, da je naša mala skupinica, v kateri sem bil, pridobila nekaj sekund. Tretjo etapo je zaznamovalo zelo slabo vreme, dež in mraz. Ker še ne znam povsem dobro taktično dirkati na cesti, je bila ekipa (Furdi, Jarc, Tratnik, Bajc, op. p.) vedno zraven in krila napade. Na koncu dneva sem bil v rumeni. Zadnji dan je bil po napovedih najtežji, a ob taki ekipi me ni bilo strah, da ne bi majice obdržal.

Za tabo ni prav veliko cestnih dirk? Na koliko dirkah Pokala narodov si bil že z Martinom Hvastijo?

Letos imam vsega skupaj šele 18 tekmovalnih dni. Že pred Kanado sem bil z Martinom Hvastijo na Flandriji (1. Kump, op. p.), na Picardie (5. Furdi, op. p.) in na ZLM Touru na Nizozemskem (3. Jarc, op. p.). Reprezentanca je odlična kombinacija ljudi. Bolje se ne bi mogli razumeti.

Tvojo športno pot zaznamujejo trije nekdanji vrhunski kolesarji in trenerji? Vsi so med najboljšo deseterico vseh časov. Vzpon na sceno si začel ob Bojanu Ropretu, sedaj si ob Andreju Hauptmanu v Radenski in v reprezentanci s Hvastijo?

To so odlični učitelji. Učim se samo od najboljših. Posebno pa se moram zahvaliti Bojanu Ropretu. Brez njega ne bi bilo te moje zmage.

Kateri element dirkanja te je ob prestopu na cesto najbolj presenetil? Taktika, konkurenca, "drugi" svet, asfalt?

Taktika in to, kako ekipni šport je to. Blaž Jarc je zadnji dan delal kot stroj in opravil velikanski del dela, vlekel je sam kar 100 kilometrov, da bi kasneje odstopil zaradi izmučenosti. Da se še ne znajdem povsem, se je videlo tudi zadnji dan, ko sem želel za piko na i pomagati Furdiju za etapno zmago, vendar sem se iz čela kolone odmaknil na napačno stran in mu zaprl pot. Vsak dan se še kaj novega naučim. Zame bo nova tudi dirka Po Sloveniji. Bom videl, kako mi bo šlo na težjih klancih.