Kaj je za vas kot selektorju v tem trenutku bolj pomembno? Doseči odmeven rezultat ali ustvariti ogrodje za prihodnost?

Tega dvojega se ne da razdeliti. V vsaki reprezentanci je rezultat zelo pomemben, do tega pa lahko prideš, če narediš dobro selekcijo igralcev, ki imajo velike ambicije. S tem ne želim reči ničesar slabega o kom drugem, ki ga sedaj ni zraven. Že ob prihodu v Slovenijo sem rekel, da je za nas pomembno evropsko prvenstvo prihodnje leto, a tudi evropsko prvenstvo leta 2013, svetovno prvenstvo 2014 in olimpijske igre 2016. Če želiš imeti kontinuiteto, moraš narediti strategijo za določeno skupino igralcev, ki jo sčasoma samo dopolnjuješ. Ne moreš delati tako, da imaš najprej eno skupino igralcev, naslednje leto drugo, spet naslednje leto že tretjo...

Kakšen dosežek bi vi ocenili kot dober?

Dober rezultat bi bil, če se bomo na evropskem prvenstvu leta 2011 uvrstili v drugi krog. Vsi vemo, da je Slovenija do sedaj na vseh evropskih prvenstvih osvojila vsega skupaj samo en niz. Preboj v drugi krog bi bil zame velik rezultat, če nam uspe še več, toliko bolje. Toda moramo se zavedati, da bomo ena najmlajših reprezentanc na evropskem prvenstvu in da so tam same resne ekipe.

Zdi se, da ste v slovensko reprezentanco uspeli vnesti nekaj balkanskega pridiha, saj so igralci postali bolj predrzni in samozavestni.

Veseli me, da me tako vidite (smeh). Sicer pa sebe dojemam kot velikega borca in človeka, ki se nikoli ne preda. To bom poskušal prenesti tudi na ostale. Imamo skupino igralcev, ki ima zelo velike ambicije, kar se je pokazalo v zadnjih kvalifikacijah. Dokazali so, da se želijo potrjevati iz dneva v dan in da imajo pravi odnos. In tako tisti, ki so igrali, kot tisti, ki niso. Imamo ekipo dobrih ljudi. Gre za zelo pomembne dejavnike, saj praktično ni ekipe, ki bi nekaj dosegla, v njej pa bi bili slabi odnosi. Zelo me veseli, da smo tudi zadnji dan kvalifikacij proti Izraelu, ko smo že bili uvrščeni na EP, odigrali tako, kot da še nismo ničesar dosegli. Igralci so se tudi na tej tekmi borili za ugled reprezentance, svoje države in skrbeli za kult reprezentance. Poznate Coubertinovo pravilo? Da je važno sodelovati in ne zmagovati? No, to je že zdavnaj samo zgodovina. Važno je zmagovati! To je moje geslo.

Ob koncu kvalifikacij ste za primer vzornega odnašanja izpostavili Dragana Radovića.

Ne želim delati razlik med igralci, a Dragana sem izpostavil v posebnem kontekstu. Če ste vi med najstarejšimi, ste dolga leta v reprezentanci, a ne igrate, istočasno pa ste še vedno na razpolago, da pomagate soigralcem, trenerju... Dragan je tako med tekmo s Španijo deloval kot mladinec, ki šele začenja kariero. Med vsakim premorom je bodril soigralce: "Dajmo, fantje! Gremo! Dobri ste!" In prav čutilo se je, da je vse iskreno. To je bila ena ogromna pomoč za fante v igri.

Kapetan reprezentance Tine Urnaut je za vas izpostavil, da imate avtoriteto tako igrišču kot zunaj njega.

V vsakem poslu, pa tudi v odnosih med prijatelji v družini, morate biti iskreni in transparentni. To zahtevam od sebe in od drugih. Vsi igralci so mi enaki. Določen igralec ima kvaliteto in igra, nekdo je nima in sedi, toda moj odnos je do obeh enak. Do mladega Gregorja Ropreta imam enak odnos kot do tistih, ki igrajo in imajo medijsko pozornost. Druga stvar pa je ta, da ne moreš biti profesionalec samo na igrišču, ampak moraš to biti povsod. Če obstajajo pravila, potem jih je treba spoštovati.

Ko ste zapustili mesto selektorja Črne gore in prevzeli Slovenijo, so vam v domovini očitali, da vas je premamila boljša finančna ponudba.

V Slovenijo sem prišel samo zato, ker sem verjel, da lahko naredimo odmeven rezultat. Vsi dobro vemo, da pri slovenski odbojkarski zvezi zaenkrat ni veliko denarja. Prav tako je dobro znano, da sem deloval ob Perzijskem zalivu in da imam tam velik sloves. Tudi letos sem imel odlične ponudbe. Če bi bil glavni razlog denar, potem bi bil sedaj selektor Dubaja. Ker tam imajo denar (smeh).

Največjo slavo ste poželi kot selektor Jugoslavije in njene naslednice Srbije in Črne gore. Kako gledate na tisto obdobje?

To reprezentanco sem vodil že v kvalifikacijah za olimpijske igre leta 2000 v Sydneyju, ker je imel takratni selektor obveznosti v klubu. Vse pomembne igralce sem poznal že od prej, saj sem bil njihov trener v mladinskih kategorijah. Kar zadeva uspehe, gre za obdobje, ki se ga najrajši spominjam. Upam, da bom to lahko že v kratkem ponovil (smeh). Zagotovo pa je takrat šlo za strašno ekipo. Zmagovali smo povsod in vsakogar. Dobro smo delali in zmagovali. Težje je, ko dobro delaš, a ne zmaguješ, ker nimaš kakovostnih igralcev, kar sem doživel, ko sem vodil Združene arabske emirate.

Katerih trenutkov se najraje spominjate iz tistega obdobja?

Z Jugoslavijo smo povsod igrali v finalu. Ko smo leta 2003 igrali v finalu svetovne lige z Brazilijo, je bila ta tekma kasneje proglašena za najboljšo v zgodovini odbojke! Tisti dan nas Bog ni pogledal, saj smo v petem nizu izgubili z 29:31… Lahko pa v tem trenutku naredim zanimivo primerjavo. Sedanja reprezentanca Slovenije je ravno tako mlada in ravno tako motivirana, kot tista jugoslovanska zlata generacija na svojem začetku okoli leta 2000.

Pod svojim okriljem ste imeli številne zvezdnike. Od bratov Grbić naprej...

Jugoslovanska reprezentanca je imela povsem različne tipe karakterjev igralcev. Ravno zaradi teh nasprotij je imela velike uspehe. O bratih Grbić pa vse pove dejstvo, da sta bila po statistiki najboljša igralca v Evropi. Še posebno bi izpostavil Nikolo Grbića, ki je zame poosebljenje profesionalca, vrhunskega igralca in velikega človeka. Ko to govorim, ne mislim nič slabše o njegovem starejšem bratu Vladimirju. A Nikola je res nekaj posebnega. Njegovo predvidevanje, njegov odnos... Če bi me kdo vprašal, po kom naj se zgleduje, da bo postal vrhunski igralec, bi mu samo rekel Nikola Grbić in pika.

Posebna zgodba je tudi Ivan Miljković. Prav vi ste mu svetovali, naj zamenja pozicijo, nato pa je postal eden najboljših igralcev na svetu.

Njegov trener sem bil prvič v mladinski reprezentanci Jugoslavije, v kateri sem deloval kar nekaj časa. Naloga mladinske reprezentance je takrat bila, da ustvarjamo igralce za člansko vrsto in ne rezultata. In Ivan je bil eden od teh. Prišli smo do skupnega dogovora, da bi lahko postal dober igralec na poziciji korektorja. Leta 1998 je v Brnu prvič igral na novi poziciji, to je bilo na mladinskem evropskem prvenstvu, leto kasneje je že bil med člani v svetovni ligi na Japonskem, leta 2000 pa olimpijski prvak in bil pri tem eden od nosilcev. Vsi parametri, ko smo merili fizične in psihične lastnosti igralcev, so bili pri njem najboljši. Zato ni naključje, da je postal tako dober igralec.

Poseben pečat ste pustili v afriški odbojki kot selektor Egipta.

Na severu in v centralni Afriki je odbojka še kar kvalitetna. Tunizija, Egipt in Alžirija ter v centralni Afriki Nigerija in Kamerun so dobre reprezentance. Gre za države, ki imajo ogromen potencial. Preden sem prišel v Egipt, je njihova reprezentanca izgubila vse tekme, v katerih so bili favoriti. Ko sem začel delati, sem pomladil reprezentanco. Najprej smo osvojili prvenstvo Afrike in tudi mediteranske igre, kar je bilo prvič, da je na njih v igrah z žogo zmagala neka afriška država. Na koncu je prišlo do problema, saj vodstvo zveze ni spremljalo razvoja kvalitete v reprezentanci in igralcem ni nudilo tistega, kar so si zaslužili. Z mano sicer ni bilo nobenih problemov, saj so me izplačali do zadnjega centa, a jaz lahko funkcioniram samo, če so zadovoljne vse strani.

V Afriki je na milijone visokoraslih in močnih fantov, ki bi bili idealni za vrhunsko odbojko, a nimajo pravega treninga.

Svetovna odbojkarska zveza bi morala delati podobno kot že dala Svetovna košarkarska zveza, ki pošilja v Afriko svoje inštruktorje, ki sodelujejo z nacionalnimi selekcijami. V Afriki ni nobenih ugodnosti za igralce. Če bi imeli vse pogoje za dober trening, potem bi bili v svetovnem vrhu. Imajo to, česar v trenažnem procesu ne morete napraviti - so hitri, lahki, mišičasti... Lep primer je denimo Ahmed Abdallah, ki je bil tretji igralec v svojem klubu, in ko je prišel v prave roke, je leta 2005 podpisal za Treviso, leta 2006 je igral v finalu italijanskega pokala in ga osvojil. Pot od tretjega igralca na svoji poziciji v nekem klubu iz Egipta, do tega, da osvojiš italijanski pokal s Trevisom, je dolga svetlobna leta. Ta isti igralec je leta 2005 na svetovnem pokalu v tekmi proti Braziliji zabil štiri ase zapored in to na pozicijo, kjer je stal Giba.

Ob vašem potepanju po svetu ste vodili tudi Združene arabske emirate. Kakšna raven odbojke je tam?

Gre za popolno drugo sliko. Tam je vse vrhunsko organizirano, igralcem nudijo vse, a objektivno nimajo potenciala, da bi lahko dosegli kaj resnega. Njihov domet je, da osvojijo prvenstvo Perzijskega zaliva. Ko sem bil tam, so ga osvojili prvič v zgodovini. A čez tri mesece, ko je bilo neko podobno tekmovanje v enakih zasedbah, smo bili zadnji (smeh).

Za odbojko pravijo, da gre za fakulteto med športi. Zakaj?

Opravljena je posebna analiza, pri katerih športih je potreben najdaljši in najtežji metodološki proces, da se razviješ v vrhunskega tekmovalca. Številka ena je tenis in številka dve odbojka. Pri odbojki imate najmanjši prostor, a največje število ljudi. Šest odbojkarjev je na 81 kvadratnih metrih, pri košarki je pet igralcev na večjem prostoru, pri rokometu pa šest igralcev na še toliko večjem. Med temi šestimi igralci pri odbojki je zelo pomembna komunikacija in transformacija misli. Pri ostalih športih se lahko osredotočite samo na obrambo in z njo naredite dober rezultat. Navijačem to sicer ni všeč, a če pri košarki prejmete pod 60 točk, ste skoraj zagotovo zmagali. Pri košarki se dvignite v met, a če zgrešite, ni problema, ker lahko rezultat zadržite v obrambi. Pri odbojki pa je vsaka napaka točka za nasprotnika.

Torej si pri odbojki ne smete privoščiti napake...

To je velik stres za igralce. Ko sem že malo prej govoril o sposobnostih Miljkovića... Mi smo že pri mlajših selekcijah naredili vse psihološke teste, da smo natančno vedeli, s kom imamo opravka. Sprejemalec Goran Vujević je imel takšne psihološke sposobnosti, da bi lahko bil pilot, zdravnik oziroma vse, kar bi si želel. Pri njem ni situacije, ki bi ga lahko vrgla s tira. Bil je motor ekipe, v kateri so bili drugi večji zvezdniki, a brez njegovega sprejema se ni moglo igrati.

Vrnimo se še malo k vaši mladosti, v kateri ste zelo radi smučali.

Na žalost moram reči, da sem znal, trenutno pa ne vem, kako bi se obnesel (smeh). Za Slovenijo sem vedno govoril, da je odlična država za življenje. V Slovenijo sem hodil z arabskimi ekipami, pri katerih so najprej mislili, da bomo šli v Bratislavo, a sem jim hitro razložil, da ni tako. Zaradi moje kariere v odbojki nisem imel časa za smučanje, saj vodim tudi klub, s katerim igram v različnih tekmovanjih. Upam, da bomo s Slovenijo kmalu v igri za vrhunske rezultate in da bom postal profesionalni selektor, da mi ne bo več treba delati še v klubu.

Poleg maternega jezika govorite še angleško, rusko, italijansko in arabsko. Kdaj bo na tem seznamu tudi slovenščina?

Vsak dan se učim. Ko sem bil pri Arabcih, sem ugotovil, da mi tam italijanščina in ruščina ne pomagata. Angleški jezik govori veliko ljudi, a sem imel igralce, ki ga niso. A prepričan sem, da se v športu, ko smo pod pritiskom in imamo visok srčni utrip, lahko razumemo v katerem koli jeziku, pa četudi samo mahamo z rokami.