Kušar se danes ne ukvarja le s sabljanjem. Pravi, da je svojo mednarodno kariero končal že pred dvema letoma po kvalifikacijah za olimpijske igre, zdaj pa trenira le še za posamezne tekme doma in v soseščini. Ker je zaposlen v gradbenem podjetju, doma pa ima družino, bi mu profesionalno ukvarjanje na najvišji ravni pobralo preveč časa. Po dolgih letih uspešne kariere je dodobra spoznal odzive svojega telesa na napore, zato zna oceniti, koliko časa mu vzame priprava za določeno tekmo. "Približno tri tedne resnega treninga moram opraviti. No, saj tudi vmes treniram fizično pripravljenost. Teka sicer ne maram, na stezah celo trpim, a je nujen del praktično vsakega športa. Dandanes mi pomagajo izkušnje, na tekmah se tudi dosti premikam, saj brezglavo napadanje ne prinese uspehov," razloži Kušar, ki je v preteklosti med olimpijskimi sezonami hodil trenirat v hrvaško prestolnico, saj pri nas ni bilo kakovostnih sparing partnerjev.

Za meko sabljanja na stari celini veljajo predvsem Italija, Rusija in Francija. Tam je sabljanje šport nacionalnega pomena, Slovenija pa se lahko primerja s skandinavskimi deželami. "Najbolj pomembno je, da imaš na treningih večjo skupino enakovrednih sabljačev. Če delaš le s trenerjem ali s slabšimi nasprotniki, je nemogoče napredovati," razloži Matej Kušar, sicer zagrizeni košarkar, ki poleti nastopa na raznih uličnih tekmovanjih, in doda, da je v Sloveniji dovolj mladih, ki bi se radi preizkusili v sabljanju, vendar težava nastane predvsem takrat, ko se vpišejo na fakultete in je njihov čas omejen, na njihov razvoj pa vplivajo tudi starši.