Nedelujoč črni trg
Vodeta so na izbor prijavili v glasbeni šoli, medtem ko so bolje obveščeni razložili, da je zadevo bržčas financiral njegov oče, imetnik podjetja z gradbeno mehanizacijo in prevozi. Torej tako imenovani podizvajalec. Favorit iz Dola se je v finalu pojavil z avtorsko skladbo v angleščini, akustično kitaro pa je zamenjal za električno. Navkljub velikim organizacijskim naporom mu ni uspelo zmagati, vseeno pa verjetno že lovi Roka Kosmača, ki je do sedaj veljal za nespornega šampiona te vrste slovenskega deškega popa. Popa, ki kot da je vplivan geografsko. Vode je iz Dola pri Ljubljani, Kosmač pa iz Črnuč, in Vode pred Kosmačem na Facebookovi strani ta hip vodi za približno 17.000 oboževalcev naskoka.
Gneča pred Halo je dajala vedeti, da gre priložnost, kjer so ženske v izraziti večini. Ženske med 6. in 50. letom. Prenekatera seveda v najbolj pražnji "all in" opravi. Domnevno črnoborzijanske vstopnice so tik pred začetkom prireditve nekateri ponujali po 100 oziroma 70 evrov, vendar pa kandidatov za nakup ni bilo lahko najti. Tako tudi na žalost dveh mladoletnic iz Zasavja, ki sta se iz neznanih razlogov tik pred zdajci premislili oziroma odločili, da vstopnico prodata, alibi pred starši, da sta na koncertu, pa zlorabita za pohajkovanje po Ljubljani. Dvorana se je napolnila brez izgredov, je pa kak prost sedež dajal misliti, da nove Stožice morda vseeno ne bi bile povsem polne. V vsakem primeru je bilo v Tivoliju strašno vroče, sploh v prvih urah dogajanja, vseeno pa živelj ni zapuščal svojih sedežev, tako da je po navadi prepoln bife sameval, kot da gre za zbor nasprotnikov alkohola.
Otroški šov
Oder je bil do zdaj v Hali Tivoli redko viden primerek tehnologije, čeravno je bila njegova osnovna namembnost slej ko prej funkcionirati v kontekstu TV-prenosa, je deloval tudi v živo. Morda je bil kanček prenizek. Kazalec, kako zanimiv nastop je kateri od izvajalcev izvedel, je namreč bil, da je ljudstvo vstajalo oziroma stopalo na stole, zaradi česar manj vneti gledalci v parterju, ki jim do teh manevrov ni bilo, pogosto niso mogli videti ničesar. Ob vseh čudesih in nastopajočih je bilo vedno zabavno prisluhniti žirantki Lucienne in njenim izpeljankam v stilu: "Spet ste pokazali, da ste zmožni nardit ene koragrafija" ali "Meni stojijo dlaki po konci", "Touk visok toun ujameš na nulo" in še nekaj takih. Slednje je bilo namenjeno sedemletni Lini Kuduzović, potem ko je odpela I'm your lady. Mala je bila nesporna favoritka, njen Facebookov števec pa kaže slabih 50.000 oboževalcev. O njej so pred oddajo govorili celo okoreli odrski delavci, ki so v življenju videli, slišali in doživeli marsikaj, česa takšnega pa da še ne. Vznemirjenja, ki ga je izzvala že s prvim refrenom, ko je bila vsa dvorana na nogah, resnici na ljubo ni povzročil nihče, tudi skrajno naštudirani plesalci iz skupine Maestro ne, ki pa se za čuda vendarle niso uvrstili v skrajno končnico. Za take priložnosti skorajda nujna teorija zarotice, ki je krožila, je namreč namigovala, da si bo organizator nekako prizadeval, da za prvaka ne bo oklican otrok in da bo zato nagrado odnesla omenjena plesna skupina. Seveda vsi niso bili zadovoljni. "Čisto sem razočaran. To, da lahko zmaga nekdo tako mlad, ne gre," je bentil neki dvajsetletnik, o katerega besedah ne gre dvomiti, da izražajo stališče še marsikoga, ki meni, da tovrstno izpostavljanje otrok vonja po spornem. Vendar pa tudi po ničemer novem, dodajmo. Najbolj tiražna slovenska izvajalka vseh časov je vendarle Hajdi Korošec, najboljši slovenski filmi so pa otroško-mladinski. Takrat je Slovenec še sposoben kaj povedati, kasneje se očitno preveč zaplete.
