"Hud sem na leve in desne, kajti referendumska kampanja se je osredotočala na to, komu državljani bolj verjamejo, Borutu Pahorju ali Janezu Janši," je razočaran ugotavljal Stanko Ivanušič, župan Razkrižja. Tudi na Hotizi je bilo včeraj nedvoumno, da so se ljudje o arbitražnem sporazumu izrekali po načelu "levo usmerjeni za, desno usmerjeni proti". Desnim so se potihoma pridružili še hrvaški cariniki, ki so ljudi ob meji prosili: "Glasujte proti. V tem primeru Hrvaška ne bo vstopila v EU, mi pa bomo obdržali službe."

Na območju Razkrižja je 13 družin, ki si želijo popravka državne meje. "Večina naših ljudi, ki živijo v kotih, kjer je meja neživljenjska, se zaveda, da živijo na območju hrvaškega katastra, razen morda treh družin, ki menijo, da meja ni jasna in da so nekje vmes," je povedal Stanko Ivanušič in opozoril, da je tudi na hrvaški strani nekaj hrvaških družin, ki se morajo do svojega doma voziti čez slovenska dvorišča, saj s hrvaškega ozemlja nimajo dostopa do njih. Ivanušič je zato predlagal: "Ko se bo meja v naravi zakoličila, naj pride na teren komisija in družine, ki živijo na spornih območjih, vpraša, na katero državo so bolj navezane in v kateri bi rade živele, njihovo željo pa spoštuje. Namreč, ni lepše, kot imeti srečnega človeka, ne glede na to, na kateri strani meje živi."

Tudi Marija Cmager z Razkrižja, ki je morala, čeprav živi na nesporno slovenskem ozemlju, skoraj 15 let do svoje hiše čez slovenski mejni prehod in del poti čez hrvaško ozemlje (pred petimi leti so Cmagerjevi dobili cesto po slovenskem ozemlju), se strinja s takšnim predlogom. A se boji, da bodo tudi arbitri o meji odločali iz svojih pisarn, kot to največkrat počnejo politiki. "Daj bog, da bi se stvari uredile tako, da bo prav malim ljudem ob meji, ki nas je, žal, sprla," si je želela Marija Cmager.

Meja v obliki žepkov in jezikov je značilna tudi za Hotizo v občini Lendava. Do leta 1993 je slovenska policija nadzorovala območje do reke Mure, torej njen levi breg, takrat pa je, je povedala Marina Žerdin iz spornega zaselka Mirišče, prišel ukaz, da je meja med državama kataster. Ta pa je približno 300 metrov levo od reke Mure. "Hrvatom smo dobesedno prepustili to ozemlje in priložnost so seveda veselo zagrabili," meni Žerdinova. Danes v Mirišču živi devet ljudi, Slovencev, toda ker so njihove hiše na območju hrvaškega katastra, ne morejo ničesar urediti v Sloveniji. "Niti zemlje od brata ne morem kupiti," je poudarila Žerdinova, a je optimistična, da se bodo razmere uredile v njihov prid, kajti v okolici Mirišča in tudi na desnem bregu Mure je veliko slovenskih njiv, ki bi jih bilo mogoče kompenzirati z njihovim zaselkom.

Zanimivo pa je, da imajo prebivalci Mirišča mir pred policijo. Hrvaške ni nikoli k njim, medtem ko ima slovenska stalno postojanko tik pred začetkom zaselka, vanj pa ne pride, ker je na območju hrvaškega katastra. Policija bi v Mirišče prišla le v primeru umora, ali bi takrat posredovali Hrvati ali Slovenci, pa je uganka. Torej imajo slovenski in hrvaški organi pregona veliko srečo, da tam živijo miroljubni državljani.

Ljudje na Hotizi si srčno želijo, da bi arbitri mejo znova povlekli po reki Muri, kjer je bila 25. junija 1991. Stanislav Gjerkeš, podžupan občine Lendava, je optimističen in meni, da bo res tako, pesimistični domačin, ki se je mimo pripeljal na kolesu, pa je napovedal: "Če bodo državno mejo določili po nasipu reke Mure, smo v nebesih. A se upam staviti, da ne bo tako in da bo meja tam, kjer je kataster."