Raziskave trenutnega stanja in projekcije v prihodnost, ki so bile izvedene v zadnjem času, kažejo na občuten porast zaposlenih v kategoriji, ki jo imenujemo "starejši". Za ilustracijo: v ZDA je leta 1950 delalo sedem aktivnih delavcev na enega upokojenca, projekcije kažejo, da naj bi do leta 2030 obstajali le še trije. Val upokojitev, ki bo dosegel tudi nas, v kombinaciji z bistveno manjšim deležem aktivnih mladih, pa v nekem trenutku prinaša s seboj veliko skupino starejših zaposlenih, ki bodo, preden se bodo upokojili, aktivni še kar nekaj let.

Kdo so "starejši" zaposleni

Kdo so pravzaprav "starejši" zaposleni? Razmejitev po starostnih kategorijah je več in marsikatera od njih bi morala biti deležna prilagoditev zaradi konstantnega podaljševanja življenjske dobe. Že povsem laično lahko rečemo, da je tisto, kar imenujemo "zapuščanje gnezda", kot tudi tisto, kar imenujemo "kriza srednjih let", prestavljeno za nekaj let navzgor.

Tudi meje med starostnimi skupinami so bolj zabrisane, kot so bile, prav tako se pojavljajo večje individualne razlike v procesu staranja in dojemanju starosti. Glede na trenutni položaj povpraševanja po novih kadrih bi lahko tako "na oko" rekli, da so za delodajalce "stari" že tisti, ki imajo 40-45 let. Moški so seveda nekoliko v prednosti. Prav tako ne smemo pozabiti, da so meje starosti odvisne tudi od branže, položaja v hierarhiji, izobrazbene stopnje, strokovne ravni in še česa. Morda je še najbolj smiselna delitev starostnih faz glede na sedemletne cikle oziroma prelomnice v telesnem in duhovnem razvoju, ki naj bi se dogajale na sedem let, torej 21-28, 28-35, 35-42, 42-49 itd.

Kakršno koli delitev upoštevamo, ostaja dejstvo, da ima vsako starostno obdobje svoje tipične značilnosti in naloge ter da se nekatere, za delodajalce bolj bistvene spremembe dogajajo približno od 45. leta naprej. Kaj se nam torej dogaja po tej "kritični" starosti?

O njih imamo vrsto predsodkov

Predvsem smo do starejših polni predsodkov. Da so počasnejši, manj učinkoviti, manj prilagodljivi. To, kar obstaja kot splošno znana resnica, seveda ni res. Na individualni ravni se pojavljajo ogromne razlike med ljudmi. Vsekakor so nekateri počasnejši in manj prilagodljivi, a taki so bili verjetno že prej. Dejstva pa so, da aktivni človek ohrani budne možgane in da učinkovitost starejših na njim primernih položajih ne pade. Res pa je tudi, da imajo starejši že izdelan življenjski slog in so zaradi tega "manj prilagodljivi", kar v žargonu delodajalcev pomeni, da niso pripravljeni delati do poznih večernih ur, da cenijo svoj prosti čas, da imajo življenje tudi zunaj podjetja ipd.

To pa je vse tisto, kar sicer dobijo pri mladih, ki so v svoji zagnanosti pripravljeni podjetju prepustiti tudi svoj prosti čas in svojo lojalnost izkazovati prek identifikacije s podjetjem. Vendar ali je res rešitev v tem, da podjetje išče samo mlade ljudi? Morda je to za zdaj res najlažje in mnoga podjetja počnejo ravno to, a z nekaj truda, ki ga HR vloži v analizo generacijskih skupin, njihovih značilnosti, zahtev, pričakovanj, motivatorjev ipd., lahko staranje delovne sile obrnemo v konkurenčno prednost. V končni fazi imajo starejši, kot skupina, kar nekaj pozitivnih atributov. Predvsem imajo višje vrednote in etična načela, starejši so načeloma lojalni, zanesljivi, strokovno izkušeni, imajo široko socialno mrežo in lahko kot mentorji prenašajo znanja na medgeneracijski ravni.

Ne zatiskajmo si oči

Osnovna vprašanja, ki se torej postavljajo in na katera bo treba odgovoriti, so:

Kakšna je starostna distribucija v podjetju in kaj nam govori projekcija?

Kako staranje delovne sile obrniti v konkurenčno prednost?

Kaj motivira starejše, kako jih nagrajevati in stimulirati, kakšna so njihova pričakovanja?

Kaj je tisto, kar lahko starejšim ponudimo, s ciljem, da se doseže skupno zadovoljstvo?

Kako se lahko posamezne starostne skupine v podjetju dopolnjujejo?

Kako se lahko prenašajo znanja in izkušnje med generacijami?

Ali je menedžment dovolj dobro opremljen za menedžiranje različnih starostnih skupin?

Lahko si zatiskamo oči, vendar nas bo prej ali slej dohitela realnost, pa če to hočemo ali ne. Takrat bodo uspeh beležili tisti, ki bodo danes začeli prepoznavati značilnosti "starejših" in se jim tudi prilagodili.