"Star sem 72 let in v življenju nisem videl česa tako groznega. Nič, tudi primerjava z orkani, ne more opisati tega, kar se nam dogaja. To je uničujoča katastrofa," je z rahlo tresočim glasom rekel organizator Bob Savin. Ni govoril o rodeu, ki ga je priredil kljub odpovedi ribolova. Govoril je o posledicah - sedanjih in prihodnjih -, ki jih naplavljena nafta po bolj črnih scenarijih obeta krajem, ki so življenjsko odvisni od vode. Turizem, ribolov in ribištvo predstavljajo štiri odstotke ekonomije Louisiane, toda v krajih na skrajnem jugu je so vir preživetja nadpovprečno visokega odstotka ljudi. Tu še ulice nosijo imena po vrstah rib, žive rake in škampe prodajajo ob cesti kot v Istri šparglje, otoku pa pravijo ribolovni raj, ki vabi turiste. V glavni mestni trgovini se na oddelku s spominki tare izdelkov, ki govorijo o ribolovnem in ribiškem duhu mesta - kipci mornarjev, s školjkami okrašeni kozarci, modeli ladij. Med njimi je tudi tabla s hamletovskim napisom, ki bi jo v tem času kazalo umakniti iz prodaje: "Ribariti ali ne ribariti? To je smešno vprašanje..."

Ob zadnjih dogodkih ne gre nikomur na smeh. Gosti črni madež obale tu ni dosegel, toda prepoved ribolova in onesnaženje vode zadoščata, da so prebivalci kraja s 1500 dušami opazno slabe volje. Jerry LeBlanc je sedel v naslanjaču, ki ga je skril pod majhno tendo sredi široke peščene plaže. Razen njegove soproge in kopice otrok, ki sta jih pripeljala v družinsko počitniško hišo, ni bilo vsaj petsto metrov naokoli niti ene pojave. "Tu bi zdaj moralo biti dvajset tisoč ljudi. Od enega do drugega konca obzorja, kamor vam seže pogled, bi bili čolni. To je eden najboljših ribiških koncev na svetu. Zvečer bi bile tu čete ljudi, ki bi se sprehajale po plaži in se zabavale," se je spominjal prejšnjih let in vmes otrokom, ki so se jim ta teden v Louisiani začele poletne počitnice, zaklical, naj se nikar preveč ne približajo vodi. Kopanje v njej je po ocenah oblasti tvegano za zdravje.

Katranske kroglice

Dobrih deset kilometrov dolga južna plaža otoka je razdeljena na polovici. Notranja je za javnost odprta, na prepovedani zunanji, ki jo zalivajo valovi, je na še neočiščenih koncih najti črno usedlino in za kovanec velike rjave strdke, ki smrdijo po nafti. To so zloglasne katranske kroglice, kakršne je bilo po besedah LeBlanca mogoče zaslediti pred desetletji, preden je zakon tankerjem prepovedal izpuščanje balastnih voda v morje. Zdaj so se vrnile, morda kot zlovešča predhodnica velikega gostega madeža, ki se nepredvidljivo suka v bližini obale štirih južnih zveznih držav - Louisiane, Misisipija, Alabame in Floride. Odprti in zaprti del plaže ločita debeli kači naftne ovire, ki sta kričeče oranžne barve. Ameriška vojska postavlja prepreki v obliki cevi, ki ju napolnijo z morsko vodo in zvežejo skupaj. Služili bosta kot majhen jez, če bo morje ob neurjih poneslo proti notranjosti. A bo učinkovit le, če narava ne bo preveč jezna. Med orkanom Katrina, ki je v kraju uničil številne objekte, je bil celotni otok poplavljen do višine poldrugega metra, kar pojasni, zakaj so skoraj vse hiše v mestu, od županovega urada do šole, postavljene na kolih ali betonskih stebrih. Nekatere imajo na dvorišču merilnik gladine, podobno kot v bolj zimskih krajih merijo višino snega. Ob neurju bi imeli tu nafto dobesedno na dvoriščih.

"Dva milijona dolarjev sta za BP parkirni listek"

Prebivalci Grand Isla, ki je maja v Združenih državah "zaslovel" kot eden tistih koncev južne obale, ki jih je med prvimi dosegla nafta, si otoka v teh tednih ne delijo le z vojsko. Pri njih ima štab tudi trenutno najbolj kritizirano podjetje v državi, če ne kar na svetu. Podjetje British Petroleum ali BP, po podatkih poslovne revije Fortune četrto največje na svetu po prihodku, je odziv na naftno krizo, ki jo je zakuhala eksplozija na naftni ploščadi 20. aprila, organiziralo na treh ravneh. Na ameriškem sedežu podjetja v Houstonu je krizni center, ki je zadolžen za zaustavitev iztekanja nafte iz vrtine poldrugi kilometer pod morsko gladino. V mestu Mobile v Alabami je drugi operacijski center, zadolžen za čiščenje obal Alabame, Misisipija in Floride. Tretji center je v mestu Houma v Louisiani in je zadolžen za čiščenje obale te zvezne države ter za vse operacije odstranjevanja nafte na vodi v Mehiškem zalivu. Del slednjega centra je tudi logistična baza na Grand Islu.

Tu BP skupaj z narodno gardo in vojsko ter obalno stražo dnevno načrtuje ukrepe na morju in obali. V operacijah sodeluje več kot tisoč ljudi, 76 plovil in trije helikopterji, poveljuje pa jim obalna straža, čeprav je vtis včasih drugačen - dovoljenja za vstop v v kompleks, ki ga varuje vojska, izdaja podjetje BP... "Naše operacije potekajo tako, da s helikopterji ves čas spremljamo madeže. Piloti podatke o nafti, ki se bliža obali, sporočijo v poveljstvo, ta pa na ustrezne lokacije pošlje čolne in ladje, ki nafto pobirajo z morske površine ali postavljajo ograde," pravi direktor podjetja BP za vladne zadeve Jason French. "Poleg tega imamo ekipe na obalah, ki pobirajo katranske kroglice. Večino tega dela smo v Grand Islu že opravili."

Operacija je za otok s 1500 prebivalci velik zalogaj. Tako kot v drugih mestih, kjer potekajo podobni ukrepi, je za mnoge tudi začasna rešitev pred finančno stisko. Roka, ki jim je kruh odžrla, jih zdaj hrani: za ribiče, ki so zaradi razlitja nafte in zaprtja morja za ribolov ostali brez dela, je BP pripravil program z naslovom "Plovila priložnosti". Posadko in ladje najema za sodelovanje pri čiščenju in polaganju ovir nafti na vodi in jim za to plačuje do dva tisoč dolarjev na dan (z ulovom škampov so zaslužili od osemsto in tri tisoč dolarjev na dan). Tistim, ki čistijo plaže, plačujejo dvanajst dolarjev na uro. Številni so po delo na Grand Isle prišli od drugod.

Medijev se vsi zaposleni opazno izogibajo, po besedah več sogovornikov po nasvetu "od zgoraj". BP je že tako deležen velike publicitete, in to negativne. Nekateri v mestu pa svoje mnenje odkrito povedo vsemu svetu. Nasproti poslopja krajevne skupnosti, kjer si je prostore uredil BP, ima nekdo na hiši napis "Sanje očeta in mame". Zdaj je spodaj dodal novega, "Sanje so umrle". Ob marini stoji velika tabla s sporočilom "Jezus Kristus je dvignil roke od Grand Isla". Ob cesti je na mestu, kjer sicer vabijo k nakupu morskih sadežev, sporočilo "Obama in BP sta nas spravila ob posel". "Razumemo veliko jezo in zagrenjenost lokalne skupnosti, ki jo skrbi za prihodke, družinsko tradicijo in zapuščino. Toda tudi mi si želimo najti rešitev, prav tako kot oni," pravi French.

Lastnik motela Steve Chavalier je eden tistih, ki so brez dlake na jeziku. Miren gospod na vprašanje o podjetju BP izgubi vse zavore. "To so podjetja, ki pridejo v državo, izkoristijo naravne vire in jih ne briga za varnost in okolje, ampak le za dobiček. Vzemite tole primerjavo: če greste na Luno, ste v tujem svetu, ki ga telo ni vajeno. Zato imate varnostni sistem, zasilni sistem in še en zasilni sistem, če gre kaj po zlu. Kdor vrta pet tisoč čevljev pod vodno gladino, kjer so razmere skrajne, bi se moral obnašati enako. BP pa se je tja podal, kot da vrtajo v plitki vodi," je skoraj vpil in ocenil, da je edina pravična kazen ta, da se pošlje odgovorne v zapor za kakšnih deset let. "Za več ne, ker mislim, da do razlitja ni prišlo namerno, ampak po malomarnosti. Ampak če jim damo nekaj milijonov dolarjev globe, je to zanje, ko bi dobili parkirni listek." Bilo je prav na dan, ko je pravosodni minister Eric Holder napovedal začetek kazenske preiskave...

"Če ne bomo vsi vozili koles, nima smisla zapirati vrtin"

Vendar zgodba z BP v Louisiani in sploh na jugu ZDA ni tako enoznačna. Naftna industrija je v državi od vseh najmočnejša in predstavlja šestino ekonomije. V industriji morskih sadežev je v Louisiani zaposlenih 27.000 ljudi (štirideset odstotkov ameriške proizvodnje), naftna jih neposredno zaposluje 58.000, posredno pa še 260.000. Od tega jih na tisoče dobiva plačo prav od BP, do katerega nekateri kažejo precej več razumevanja, kot bi bilo sklepati po splošnih navalih jeze, ki prihajajo tako od navadnih ljudi kot lokalnih politikov in iz Bele hiše.

"Raje jih podpiram kot kritiziram. Trudijo se po najboljših močeh. Sem pozitiven človek in zdaj je čas, da stopimo skupaj, ne da kažemo s prstom na krivca," je dejal Jerry LeBlanc. V mestu Venice ima Matt O'Brien obrat za škampe. Po osem dolarjev za kilogram jih odkupuje od ribičev, spravi na tovornjake in proda predelovalnicam. "Za mnoge ribiče je prišla katastrofa v katastrofalnem trenutku. Pred začetkom sezone so porabili denarne prihranke in se zadolžili, da so popravili in pripravili ladje za lov, zdaj ko se je sezona začela, pa lahko ostanejo brez vsega," je razlagal in imel polne roke dela, ker so ladje vozile skoraj druga za drugo. Posel za zdaj še teče, saj voda v okolici Venicea za ribolov še niso zaprli. "Toda v Louisiani imamo dve glavni industriji, ribiško in naftno," je opozarjal pred pogromom nad podjetji, ki se ukvarjajo s črnim zlatom. "Številne družine tu so odvisne od obeh. Nekateri že trpijo zaradi zaprtja voda za ribolov. Če bo zdaj zaradi izlitja prišla še kakšna neumna direktiva iz Washingtona, ne bo rešila ničesar. Če ne bomo jutri vsi začeli voziti koles, bomo nafto potrebovali še naprej, in če ustavimo vrtanje, jo bodo iz tujine še pogosteje vozili tankerji, ki so statistično bolj nevarni od vrtin. In hvala bogu, da se je nesreča zgodila ravno pri podjetju BP. Če bi se pri kakšnem majhnem, bi bilo ukvarjanje s krizo še neprimerno težje," je rekel O'Brien, ki mu je orkan Katrina uničil prejšnje podjetje, zdaj ko se je postavil na noge, pa je spet v negotovosti.

Z "neumno direktivo iz Washingtona" je meril na nedavni predsedniški odlok Baracka Obame, da iz varnostnih razlogov začasno ustavijo črpanje nafte na 33 globokomorskih vrtinah v Mehiškem zalivu. Zdi se razumno, sploh ob vseh namigih o spregledanih varnostnih zahtevah. Toda od 33 zaprtih vrtin jih je 22 v Louisiani. Odločitev je naletela na oster odziv lokalnih politikov. Republikanski guverner Bobby Jindal je v pismu Obami zapisal, da lahko njegova zvezna država v dveh do treh tednih izgubi od 3000 do 6000 delovnih mest, v nekaj mesecih pa 10.000, če se bodo naftna podjetja odločila za odhod. In Jindal, sin priseljencev iz Indije, je pri 38 letih spreten politik. Ko je Obama leta 2008 zmagal na predsedniških volitvah in je republikanska stranka skušala tudi sama v ospredje poriniti nekaj politikov, ki imajo korenine v rasnih manjšinah, je na čelo nacionalnega odbora stranke postavila temnopoltega Michaela Steela in usekala mimo. Jindalu pa je lani zaupala, da poda odgovor opozicije na predsednikov nagovor naciji. V roke so ga vzeli svetovalci za javne nastope in ga povsem izumetničili, toda zdaj kaže svoj politični talent na nacionalni sceni in si pri odzivu na naftno krizo gradi tudi podobo za morebitno predsedniško kandidaturo. Njegovi javni nastopi, v katerih udriha tako po vladi kot po BP, še najbolj bodejo v oči, ker je opazno učinkovitejši od Obame, ki mu nespretno ravnanje z naftno krizo vztrajno niža vrednost političnih delnic. Največja ekološka katastrofa ima lahko precejšnje posledice, zato je Obama v zadnjem tednu opazno zaostril retoriko do podjetja BP, kar French, kot trdi, razume. "Razumem frustracije vlade, ker iztekanja ne moremo ustaviti. Vedno se je trdilo, da preprečevalec iztekanja na morskem dnu ne more odpovedati. Zdaj ko se je to zgodilo, se obetajo korenite spremembe tako za oblasti kot za naftno industrijo. Pisala se bodo nova pravila in regulative, ustvarili bomo nove varovalke, da se kaj podobnega ne bi zgodilo nikoli več."

Kemikalije: rešitev ali sramota

Pomanjkanje regulativ se kaže še kje, saj je med vlado in BP denimo prišlo do odkritih nesoglasij pri uporabi kemikalij, s katerimi na gladini morja in pod njo razgrajujejo nafto. Uporaba kemikalij povzroča ekološke skrbi, tako kot sama nafta, nihče pa ne ve natančno povedati, kakšne, če sploh, bodo dolgoročne posledice. Organizator postrvjega rodea Bob Sevin ima o tem svoje mnenje, ki ni čisto laično. Pred upokojitvijo je delal v podjetju Nalco, ki naftni industriji prodaja kemikalije, s katerimi v Mehiškem zalivu škropijo naftni madež. "Uporaba teh kemikalij je sramota. Kemikalije nafto razbijejo na majhne delce, ki potonejo pod površino in dobesedno zadušijo ribe, ko pridejo v škrge. Nisem zagovornik tega, da se vlada preveč vmešava v reševanje naftne krize, to naj počne BP. Toda če kaj, bi želel, da doseže prepoved uporabe teh sredstev. Naj pustijo, da nafta pride na površje in jo tam zajamejo. Pod vodo bo pobila vse življenje. Verjemite mi, sem ribič in vem, da mrtvih rib ne bo takoj videti na obalah, če jih pobijete petdeset milj stran. V morju je veliko plenilcev. Na koncu pa boste zagotovo tudi na plažah zagledali kupe mrtvih rib. In takrat bo prepozno," je rekel Sevin in hkrati vzel v bran svoje bivše podjetje: "Nikakor nočem obtoževati Nalca, ker samo prodaja tisto, po čemer je povpraševanje. To je posel. Kriv je kupec, ki izdelka ne bi smel uporabljati, če je okolju škodljiv."

Vendar idealne rešitve ni. Nafto lahko nevtralizirajo in poskušajo zajeti na odprtem morju ali pa tvegajo, da pride do obale, seže čez postavljene ovire in onesnaži ne le plaže, ki jih je lažje očistiti, ampak tudi občutljiva mokrišča in močvirja. "Ne bi sicer rekla, da nafta nujno uniči močvirja. Če ne prizadane celotne površine rastline, si bodo te opomogle, čeprav se bojim, da bomo posledice čutili še dolgo. Za morske živali pa je položaj uničujoč," ocenjuje Alma Robichaux iz nacionalnega programa Barataria Terrebonne za varovanje vodnih izlivov. "In položaj se bo še slabšal. Gotovo bodo našli še več ptic, namočenih v nafto, zato bi bilo najbolje ustaviti iztekanje, vsekakor pa nafto držati čim bolj stran od obale," je rekla na dan, ko so v bližini Grand Isla našli več deset ptičev, zapackanih z gosto nafto.

Tveganje obstaja tudi za ljudi, saj plaže niso zaprte zaman. In West Jefferson Medical Center v mestu Marrero je pretekli teden sprejel in tudi že odpustil enajst delavcev, ki so sodelovali pri zažiganju nafte na morski površini. "Zadnjega smo odpustili v nedeljo, vsi pa so imeli podobne simptome slabosti, vrtoglavico, kratko sapo in druge. Zdravniki verjamejo, da so povezani z izpostavljenostjo kemičnim sredstvom. Za zdaj je z njimi vse v redu, nihče pa ne more reči, kaj to pomeni na dolgi rok. Če bodo nafto zažigali dvanajst ur na dan dva meseca zapored v visoki vlažnosti brez primerne hrane in pijače... ne more biti zdravo," je rekla Taslin Alfonzo, odgovorna za stike z javnostjo v bolnišnici. "Nihče ne more z gotovostjo reči, kaj je bil vzrok njihovih težav, a zagotovo jih je povzročila neka kemikalija," je dejala in dodala, da so nekateri delavci trdili, da so jih poškropili s kemikalijami za nevtralizacijo nafte. "Tega ne moremo potrditi, a zdravniki vedo, da takšna izpostavljenost vedno pomeni tveganje za zdravje," je dejala.

Potem ko so prejšnji teden doživeli veliko razočaranje, ker podjetju BP ni uspelo zamašiti vrtine, je v četrtek zvečer med prebivalci tlelo novo upanje, da bo morda uspešna vsaj namestitev pokrova na nedelujoči preprečevalnik izlivanja na morskem dnu in bodo lahko večino nafte prečrpali na površje, namesto da izteka v morje. Velikost madeža je medtem po podatkih Univerze v Miamiju dosegla velikost šestih petin Slovenije. Tudi če bi bruhajočo nafto ustavili takoj, bo v zraku še vedno viselo vprašanje, kako dolgo bo regija čutila posledice. "Kdaj bodo obale čiste? Dokler politiki ne rečejo, da so čiste. Vsekakor govorimo o dolgem roku," je rekel Patrick Hanley iz obalne straže med obiskom Elmerjevega otoka, kjer so delavci na obale postavili dolge vrste vreč za vpijanje nafte, ki se je na obali pojavila 19. maja. V kriznem centru v Grand Islu je predstavnik v neuradnem pogovoru ocenil, da bo odpravljanje posledic trajalo še vsaj leto dni, tudi če iztekanje takoj ustavijo. Pri čemer se je v torek začela še sezona orkanov, ki naj bi bila letos nadpovprečna. "Kdo bi najbolj trpel posledice, je najbolj odvisno od tega, iz katere smeri bi orkan udaril. Toda v vsakem primeru bi imeli popoln kaos," je rekla Alma Robichaux.

Adijo, rodeo

Na Grand Islu so medtem odpovedali še en ribiški rodeo, najstarejše ribiško tekmovanje v ZDA, ki sega v leto 1928 in bi ga morali izpeljati julija. Namesto tega bodo organizirali dobrodelni koncert. "Kdorkoli na svetu, ki želi ribariti v Združenih državah, najprej pomisli na nas. Zdaj jih ne bo dolga leta, tudi če takoj ustavijo iztekanje. Vsi bodo mislili, da je v ribah, nafti in školjkah nafta," je ocenil Steve Chavalier in pokazal proti plaži: "Tam je naše največje bogastvo. In zdaj so nam ga vzeli." Morda so napovedi preveč pesimistične. A ker je poplavi nafte sledila še poplava slabih novic pri poskusih, da njeno iztekanje ustavijo, so lahko razumljive. "S toliko izlite nafte lahko govorimo o letih in letih posledic," pravi 72-letni Bob Sevin. "Imam poldrugo leto starega pravnuka in šest mesecev staro pravnukinjo. Pa imam občutek, da v teh vodah ne bosta lovila rib, dokler bom živ."