Incident, ki je v moderni zgodovini brez primere, se je zgodil v začetku tega tedna. Komandosi izraelske vojske so prestregli manjšo floto šestih ladij s propalestinskimi aktivisti in se vkrcali na plovila. Sledil je krvav spopad, ki je zahteval življenja devetih aktivistov, po trditvah izraelske vojske pa so jo v obračunu skupili tudi štirje vojaki. Oblasti zatrjujejo, da so se aktivisti nad vojake spravili z noži, palicami in celo strelnim orožjem.

Človekoljubni konvoj z večinoma turškimi aktivisti, ki so jim na krovu družbo delali kolegi iz mnogih držav od ZDA, Velike Britanije, Avstralije, Grčije, Kanade, Malezije, Alžirije, Srbije, Belgije, Irske, Norveške, Švedske do Kuvajta, je dan pred krvavim dogodkom iz ciprskega pristanišča zaplul na pot kljub izraelski blokadi Gaze in opozorilom, da bodo vojaške ladje floto prestregle. Izrael odpora aktivistov ni pričakoval. Oblasti so bile prepričane, da se bo operacija končala brez žrtev, za skoraj sedemsto prijetih aktivistov pa so v centru za pripornike že pripravili šotore, še preden so vojaške ladje zaplule proti konvoju. Ker so nekatere od napadenih ladij plule pod turško zastavo, se je Izrael po akciji znašel v diplomatskem viharju s Turčijo. Ta je že napovedala, da incidenta Izraelu ne bo odpustila. Akcijo izraelske vojske so ostro obsodile tudi mnoge druge države, nekoliko bolj mlačno so se odzvale le ZDA.

"Samo ponorela vlada, ki je brez vsakršnih zadržkov in je izgubila stik z realnostjo, si lahko privošči, da ladje s humanitarno pomočjo in mirovnimi aktivisti z vsega sveta na krovu obravnava kot sovražnika ter nadnje v mednarodne vode pošlje množico vojakov, ki jih napadejo, nanje streljajo in jih pobijajo," je ogorčen Avnery. Mirovnik dodaja, da nihče na svetu ne bo verjel lažem in opravičilom, ki prihajajo iz ust vladnih in vojaških predstavnikov. Njegovo gibanje je dogodek označilo kot zločin proti izraelski državi, operacija pa je po njihovem ne samo nemoralna, ampak tudi škodljiva za Izrael. "Zaradi napada nam bodo hrbet obrnili še zadnji simpatizerji, s čimer se bo okrepila moč vseh tistih, ki pozivajo k bojkotu Izraela," so prepričani v gibanju.

Po Avneryjevih besedah usodni dan napada na konvoj pomeni dan osramotitve izraelske države in dan, ko je ljudstvo spoznalo, da je svojo prihodnost zaupalo peščici ljudi, ki se navdušuje nad pritiskanjem na petelina in ne čuti nobene odgovornosti. "To je bil dan norosti in bebavosti brez meja, dan, ko je izraelska vlada poskrbela za očrnitev imena države pred svetom in k že tako skrhanemu ugledu Izraela dodala še prepričljiv dokaz agresivnega in brutalnega delovanja," pravi Avnery in dodaja, da je gibanje Gush Shalom že nekaj dni pred napovedanim odhodom humanitarnega konvoja izraelske oblasti pozvalo, naj aktivistom omogočijo mirno in nenasilno plovbo do Gaze. Njihovi pozivi so očitno naleteli na gluha ušesa.

Kot meni dr. Primož Šterbenc, politolog in eden največjih poznavalcev Bližnjega vzhoda in islama, takšno početje izraelske vlade, kot je napad na omenjeni konvoj s človekoljubno pomočjo, ni nič novega. "Za razumevanje tega početja je treba poznati logiko delovanja oblasti v Izraelu in zgodovino izraelsko-palestinskega spora še pred ustanovitvijo Izraela leta 1948," pravi strokovnjak. Šterbenc opozarja, da v mednarodni javnosti veljata dva aksioma - prvi trdi, da je Izrael majhna država, obkrožena z arabskimi sosedami, ki se je z mukami rešila pred grožnjo uničenja, drugi pa pravi, da si Izrael že vse od nastanka močno prizadeva za mir. "To je postala že nekakšna konvencionalna resnica, ki pa jo mnogi novejši izraelski zgodovinarji izpodbijajo," dejstva opisuje raziskovalec mednarodnih odnosov in dodaja, da se je Izrael etničnega čiščenja Palestine lotil že leta 1948, takoj po sprejemu deklaracije o ustanovitvi izraelske države. "Še preden je bila država sploh ustanovljena, je Izrael razselil 375.000 Palestincev," pravi Šterbenc.

Po njegovih besedah je bil cilj Izraela že od samega začetka dobiti celotno mandatno ozemlje Palestine. Resolucija Združenih narodov je Izraelu dodelila 56 odstotkov ozemlja, 42 odstotkov so ga dobili Palestinci, dva odstotka pa Jeruzalem z okolico. Šterbenc pravi, da se izraelsko vodstvo nikoli ni sprijaznilo s to resolucijo in je dalo jasno vedeti, da jo sprejema le kot izhodišče. Med prvo arabsko-izraelsko vojno, ki je izbruhnila takoj po razglasitvi izraelske države in se zavlekla še v naslednje leto, je Izrael pridobil dodatnih 21 odstotkov ozemlja. Od takrat si prizadeva pridobiti še preostalih 23 odstotkov - Gazo, Zahodni breg in Jeruzalem.

"Odkar je Izrael po šestdnevni vojni junija 1967 zasedel Zahodni breg, država vseskozi krši četrto ženevsko konvencijo. Na tem ozemlju namreč ne bi smel naseljevati svojih prebivalcev, a to vseskozi počne, s čimer želi preprečiti nastanek suverene Palestine," pravi Šterbenc. Ob tem dodaja, da se izraelsko vodstvo zaveda kršitev mednarodnega prava in kritike mednarodne skupnosti, vendar s tem hkrati uspešno onemogoča nastanek suverene Palestine. Prav zato se po Šterbenčevih besedah Izrael najbolj boji, da bi prišlo do rešitve dolgoletnega spora s Palestinci. "Pogajanja jim sicer ležijo, ker so bistveno močnejši, iluzorno pa je pričakovati, da bodo Palestincem vrnili pravice, ki jih pripadajo. Hkrati se izraelsko vodstvo zaveda, da bi bilo zanje najbolj pogubno, če bi za pogajalsko mizo sedli skupaj s Palestinci in posredništvom ameriške administracije, ki ne bi bila izrazito proizraelska," poudarja Šterbenc.

Prav zato je bila po njegovem mnenju akcija proti humanitarnim aktivistom izpeljana načrtno, z jasnim političnim ciljem. "Podobne provokacije so se pojavljale že med drugo intifado, ko je bil znotraj palestinskega vodstva že dosežen dogovor o premirju. Provokacijam so sledili povračilni ukrepi Palestincev, pogajanja pa nato zastanejo," pojasnjuje strokovnjak. Šterbenc meni, da gre tudi v primeru napada na konvoj za enak cilj. "Ker vladi ni uspelo preprečiti pogajanj s posredništvom ZDA in administracije Baracka Obame, so poskušali sprovocirati in razburkati javno mnenje, da bi arabske države odstopile od pogajanj. Zdaj si želijo vso stvar zavleči do točke, ko bo Obama začel razmišljati o ponovni izvolitvi. Takrat se namreč močno poveča vpliv judovskih in drugih lobijev znotraj ZDA, zato poskušajo zdaj zavlačevati," je prepričan Šterbenc, kot glavni cilj Izraela pa vidi namero tako ali drugače zatreti načrt, da bi se pogajanja začela. "Če namreč pride do ustanovitve suverene in življenjsko sposobne Palestine, je za Izrael vsega konec in država nikoli ne bo dobila celotnega Zahodnega brega," zaključuje strokovnjak.