Slovenija bo na jutrišnji dan odločala tako o morski meji s Hrvaško kot o novi slavi podalpskega ozvezdja. Če gre verjeti raziskavam javnega mnenja, bo večina arbitražni sporazum podprla, bolj negotovo je vprašanje, kdo bo nova slovenska zvezda.

O tem bodo pred finalno oddajo Slovenija ima talent in po zaključnih nastopih odločali gledalci. In šovbiznis izbira je precej bolj pestra: dve plesni skupini, ena akrobatska, štiri pevke, dva pevca in ena jodlarka, za petdeset tisoč evrov pa se bo potegovala še ena junakinja z brhkim glasom zmagovalka Spletnega talenta.

Če večina internetnih klepetalcev stavi na sedemletnega dekliča, akrobatske hudičke in osemnajstletnico z glasom Christine Aguilera, potem Pop TV stavi na ratinge. Število gledalcev jih je presenetilo že v prvi oddaji, ki jo je v povprečju spremljalo 24 odstotkov Slovencev, prva polfinalna oddaja pa je menda podirala rekorde tudi med oglasi. Kot se je pohvalil Donald Rose, kreativni direktor medijske hiše Pro Plus, je dosegla (v ciljni skupini od 19 do 49 let) 66-odstotno gledanost. "Tako gledana ni bila nobena oddaja doslej," je komentiral, "kaj šele oglasi. Poskušam si razjasniti, zakaj."

Novodobno gladiatorstvo

Kako torej pojasniti dejstvo, da je bil izbor talentov tako gledan kot največja televizijska uspešnica lanskega leta, kvalifikacijska tekma med nogometno reprezentanco Slovenije in Rusije? Čemu pripisati zmagoslavje podobnih izborov na Kitajskem, v Združenih arabskih emiratih ali denimo v ZDA, kjer je American Idol presegel celo vrtoglave ratinge Super Bowla, finalne tekme ameriškega nogometa? Od kod neki se je na Youtubu znašlo skoraj triinštirideset milijonov gledalcev, ki so si ogledali video 49-letne Susan Boyle, finalistke britanskega Got Talent 2009, zasmehovane device, ki so jo bralci revije Time izvolili za sedmo najbolj vplivno osebo na planetu, medtem ko je Obama pristal šele na 21. mestu?

Odgovorov je po mnenju dr. Dejana Jontesa s Katedre za medijske in komunikacijske študije (FDV) veliko: "Po eni strani privlačnost izhaja iz vsaj na videz negotovega konca pripovedi, saj gledalci ne vedo, kdo bo zmagovalec šova. Dramo in konflikt zagotavljajo tekmovalci z različnimi osebnostmi ter njihove življenjske zgodbe, ki so v primeru Talentov še posebej izpostavljene."

Da televizijske službe za stike z javnostjo tako rade izpostavljajo, koliko otrok mora preživljati kočevski pevec ali za katero boleznijo trpi neka druga tekmovalka, utemeljuje Jontes s pobegom iz razrednih okvirjev.

"Za talent šove je namreč ključna participacija običajnih ljudi in s tem povezana obljuba družbene mobilnosti, da lahko vsak postane zvezda," je pojasnil raziskovalec. "Tradicionalne različice mobilnosti in uspeha, povezane z ekonomskimi in družbenimi dosežki, so tu povezane z medijsko publiciteto. Kot pravi Langer, so običajni ljudje konstruirani kot izjemni zaradi tega, kar počnejo. Ta 'izjemnost' izhaja iz tega, da s svojimi nastopi presegajo pričakovanja. To loči gledalce od nastopajočih in čeprav so ti že dosegli, kar si gledalci šele želijo, se zdi, kot da je uspeh vsem na dosegu roke. Ključna privlačnost Talenta je torej v tem, da na videz običajni ljudje naenkrat postanejo izjemni, ta zvezdniški status pa je podprt s spektaklom javne vseprisotnosti. Kaže se z nastopi v oddaji, še bolj pa v vseh spremljajočih televizijskih in tabloidnih prispevkih, ki prikazujejo osebne zmage nad običajnimi preprekami."

Dr. Igor Pribac, docent za socialno filozofijo in filozofijo zgodovine (FF), je opozoril na socialne pasti, ki jih prinašajo novi poslovni modeli, v jeziku televizije - novi formati. "Narejeni so tako, da ujamejo in zapletejo vase čim večji spekter čustev raznovrstnih gledalcev. Rekel sem 'zapletejo', saj gledalec lahko poseže v izid tega, kar gleda. Televoting, ki združuje televizijo in telefonijo in je skupna značilnost mnogih novih formatov, ponuja zametke dvosmerne komunikacije med gledalci in dogajanjem v televizijski oddaji. Televizija kot enosmerni medij postane dvosmerna in oponaša internet."

Gledalec tako ni več le zunanji opazovalec, trdi dr. Pribac, marveč postane "režiser" dogajanja, "igralec v širši socialni igri, ki vključuje vse gledalce-glasovalce". Prepričan je, da se prav v tem elementu skriva privlačnost takšnih formatov; množice torej ne povezuje le dejstvo, da so ljudje oddajo gledali - najbolj trdno navezo splete vplivanje na njen izid.

Dr. Boris Vezjak (Filozofska in Pedagoška fakulteta Maribor) vidi razloge za priljubljenost tovrstnih oddaj v vsesplošni profanizaciji življenja. "Če pogledate najbolj obiskano spletno stran v Sloveniji, 24ur.com, vam bo brž jasno, da se je tako imenovana dramatika krvi in sperme v teh nekaj letih razvila prek vseh meja dostojanstvenega in odgovornega. Medijski lastniki dobesedno diktirajo našo vedno večjo bebavost in mi smo očitno njihovi prostovoljni odjemalci."

In kaj o vesoljnem uspehu izbiranja talentov pravijo domači blogerji in priložnostni spletni komentatorji? "Pubeci, ne se šalit," je zapisal markopigac, "to je novodobno gladiatorstvo - suženjstvo."

Postindustrijske sanje

Uporabnica z imenom Mateja11 je na spletni strani časopisa Dnevnik dopisala, da bi morala Pop TV vsem gledalcem ponuditi brezplačne psihiatrične seanse.

"Zakaj gledalcem?" se je spraševal Alansi. "Menim, da bolj nastopajočim."

Tudi bloger Johnny se je strinjal, da je izbor talentov iz domačih logov izmamil marsikaj, a ne bogvekaj: "Ne vem, ali nekateri kandidati res nimajo niti najmanjšega in najnižjega zavedanja o lastni kakovosti? Totalni neposluh, fušanje in ostalo mučenje ušes res ne more izvabiti drugega kot glasen smeh. Evo, primer: kura-pav človek. Kako se ne boš odkrito smejal ob tem? Pa hoja po črepinjah? Občasno je bilo nerodno še meni, pa sem sedel doma."

Podobni občutki so prevzemali dr. Melito Zajc z Inštituta za medijske komunikacije Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (FERI) Univerze v Mariboru.

"Revščina!" je komentirala. "Motilo me je predvsem to, kaj si predstavljajo kot talent. Petje v pevskem zboru - a je to talent?"

Večine pesmi, prizna, niti ne pozna. "Avseniki! Od kod so se našli Avseniki? Pa saj je jasno, da so bili Beneški fantje frajerji, ne pa Avseniki. Avseniki so dobri, Beneški fantje so presežek. Ampak presežek ne zanima nikogar."

Da imajo mladi tako male ambicije, kot jih imenuje, ne gre kriviti podmladka. "Sprašujem se, kje so tisti, ki so nanje vplivali, da se jim to zdi lepo. Očitno niso imeli stika s kulturo, z umetnostjo…"

Donald Rose je odločno protestiral: "Nič manj talentov nimamo kot recimo v Britaniji ali Nemčiji! Imamo fantastične pevce, plesalce, akrobate, žonglerje… Oddaja je Sloveniji dokazala, da četudi smo majhni, imamo vse karakteristike velikih."

Toda ne razumite napak: tudi dr. Zajčeva pravi, da Slovenija ima talent. "Če bi samo na internetu pogledali, kaj ustvarjajo mladi iz Slovenije, bi videli, da so precej boljši kot tile v Talentu. Moji študenti, na primer, so delali seminarsko nalogo o skupini, ki predeluje avtomobile, posnetke najdete na Youtubu. To je tisto, kar ponujajo novi kanali: da ljudje delajo za svoj profit. Lepo bi bilo, če bi bili ljudje v Sloveniji kreativni na svoj način, ne pa na star način, ki temelji na smešenju in izkoriščanju."

Medijski analitik dr. Mark Andrejevic temu pravi ekonomski vidik resničnostne televizije. "Izbira kandidatov je poceni, sodelujoči niso plačani za svoje nastope, oddajo pa je nadvse enostavno narediti, replicirati in izvoziti v druge države sveta. Skratka, gre za zelo dobičkonosne vsebine."

Debati o ekonomskih aspektih se je pridružil še dr. Pribac: "Dosedanja prevladujoča miselnost tistih v Sloveniji, ki so se hoteli dvigniti iz povprečja in se vpisati v zgodovino, se je kazala v izdelovanju najdaljše rulade, največje hrenovke, najbolj številčnega plesa... O teh prizadevanjih za vpis v Guinnessovo knjigo rekordov in njihovi logiki 'čim več istega' spregovorijo sanje o industrializaciji, o prehodu na velikoserijsko proizvodnjo, o tem, da bi bili veliki. Te sanje sodijo v ropotarnico zgodovine. S tem, ko je Slovenija odkrila svojo veliko željo po odkrivanju talentov, je naredila korak v pravo smer."

Prepričan je, da domovina industrijske sanje zamenjuje s postindustrijskimi, v katerih nekaj veljajo posebne sposobnosti, kvaliteta pred kvantiteto. "Ker prehod v družbo z visoko dodano vrednostjo zahteva cenjenje odličnosti, ta oddaja prinaša v našo družbo pravo sporočilo ob pravem času." Dodaja pa, da bi veljalo to formulo uveljaviti tudi na drugih področjih, recimo na intelektualnem. "Morda impulz naši nacionalki, da poišče in nam predstavi nadarjene mlade znanstvenike, ki že imajo kaj pokazati."

Slastna lakota

Kot je strnil dr. Dejan Jontes, je na enem bregu slišati obtožbe o banalizaciji in ekshibicionizmu, na drugem bentijo o "utopičnih občutkih izobilja in glamurja, občutku skupnosti in kolektivnega delovanja, ki naj bi predstavljal emocionalno potešitev frustracij, ustvarjenih v kapitalizmu, kot so fragmentacija in izolacija, pomanjkanje ali upadanje zaupanja v javnem življenju".

A kapitalizem je porodil še eno obsesijo: slastno lakoto po uspehu in slavi.

Kot so potrdile številne raziskave v razvitih državah, se je v željah mladih zgodil radikalen zasuk. Pred desetletji so na vprašanje, kaj si želijo biti, ko odrastejo, izbirali naslednje odgovore: zdravnik, odvetnik, bankir, senator, generalni direktor velikega podjetja; lanskoletna raziskava med britanskimi otroki, starimi od pet do enajst let, pa je na prva tri mesta postavila znanega športnika, zvezdnika in igralca.

V knjigi Fame Junkies Jake Halpern ponudi podobno statistiko. Ko so raziskovalci bostonske in univerze Babson med 653 srednješolci spraševali, s kom bi najraje šli na večerjo, jih je takratnega predsednika Busha izbralo komaj tri odstotke, odstotek več se jih je odločilo za Alberta Einsteina, Jezusa Kristusa bi imelo ob sebi 16,8 odstotka vprašanih, daleč največ pa bi jih za mizo kramljalo z Jennifer Lopez.

"Slava je še vedno ena najbolj redkih dobrin," je zapisal Halpern. "Na nekem osnovnem, skorajda prvinskem nivoju se zdi, da smo je vsi lačni." Tudi odrasli, potrjujejo znanstveniki na Kitajskem in v Nemčiji, saj jih trideset odstotkov vsakodnevno sanjari o slavi, še deset odstotkov več pa jih je prepričanih, da jim je usojena.

Dr. Boris Vezjak je prepričan, da gre za paradoks. "Resničnostni šovi, kot pravi Mark Andrejevic, ponujajo cinično obliko demokratizacije, kjer se na trg dela tako rekoč prijavljamo s posebno obliko dela 'biti gledan'. Ta oblika produkcije se naslavlja na potrošnike in jih vabi, da prodajajo svoje osebno življenje, svoje talente in druge okoliščine, skratka ponuja jim možnost, da se ponudijo kot delovna sila. Paradoks je seveda v tem, da je v tej voajeristični igri dovolj biti to, kar si, s svojim bednim življenjem in slabimi talenti vred. Še za to, da bi delali v tako zaničevanem poklicu, kot je na primer pornoigralec, morate imeti določene atribute, tu jih ne potrebujete. Sicer ne boste uspeli, ampak čaka vas pet minut slave. Naslednji paradoks je ta, da je uporabnik takšne produkcije s tem zadovoljen. Ni pomembno, ali pojete dobro ali slabo. Bili ste deležni pozornosti, kot zvezda ali poraženec."

Ne glede na to, na katerem bregu se boste znašli, pa si velja zapomniti misel ameriškega pisca Stephena Kinga, da je talent poceni kot namizna sol. "Tisto, kar loči nadarjenega posameznika od uspešneža, je veliko garaškega dela."