Prav tako najverjetneje ni veliko takih, ki bi si upali zavrniti Boba Dylana - ta si je takoj, ko je preklopil na elektriko, zaželel njegovih uslug. "Preprosto nisem utegnil, ker sem bil polno zaseden," opravičuje svojo odločitev in dodaja: "Zavrnil sem tudi Elvisa Presleyja, ki je hotel, da z njim nastopim že na '68 Comeback Special." Njegov življenjepis in seznam, s kom je sodeloval, se danes bere kot imenik ali enciklopedija popularne glasbe. Ko enkrat slišiš njegovo ubiranje strun "telecasterce", dejansko slišiš razliko. In ko enkrat spoznaš gospoda, razumeš tudi vznesene besede Brucea Springsteena, izrečene po koncertu Black & White Night (1987): "Redkokdaj se ponudi priložnost, da lahko poješ v harmoniji z Royem Orbisonom in igraš kitaro poleg Jamesa Burtona. To so sanje." Te dni bo pri nas na ogled "memorabilia" Elvisa Presleyja, tu je zgodba izza teh predmetov.

V prvi polovici leta ste na pot krenili člani Takin' Care of Business Banda (TCB Band), sicer samostojne enote, vendar za vedno označeni "le" kot spremljevalna skupina Elvisa Presleyja. Nam lahko zaupate razloge za vaš "comeback"?

Vsako leto januarja se v čast Elvisa Presleyja zberemo in odigramo krajšo turnejo z njegovim programom. Tu je vsa postava TCB Banda, tu so njegove spremljevalne pevke The Sweet Inspirations, in tu je Dennis Dale, ki ima nehvaležno vlogo biti Elvis. Letos je še toliko bolj slovesno, ker praznujemo 75-letnico njegovega rojstva.

Vaša pripoved je še toliko bolj globoka, saj niste bili zgolj njegov kitarist, temveč osebni prijatelj.

K Elvisu mi misli uhajajo vsak dan. Včasih, ko vzamem kitaro v roke in zaigram akorde pesmi In the Ghetto, Suspicious Minds ali It's Midnight, dobim občutek, da stoji zraven mene, da bom kmalu zaslišal: "James, malce počasneje, prosim." Ko si bil enkrat v njegovi bližini, je enostavno postal del tebe.

O njem kroži veliko nenavadnih zgodb...

Na žalost o njem kroži predvsem veliko polresnic. Nekaj časa smo jih poskušali demantirati, vendar se je z zlobnimi jeziki težko boriti. Naš vsakoletni zbor je povezan tudi s tem, da Elvisa predstavimo v pravi luči. Elvis Presley namreč pooseblja zavest o glasbeni zgodovini - danes je te zgodovine 75 let, čez še enkrat toliko bo tega 150 let.

Kako ste postali član njegove zasedbe?

Prvič me je poklical leta 1968 za projekt "Comeback Special". Takrat sem ravno snemal s Frankom Sinatro, zato sem moral povabilo zavrniti. Drugič me je poklical dobro leto kasneje in mi predlagal, da bi skupaj sestavila skupino, s katero bi nastopil v Las Vegasu. "Comeback" je bil velik uspeh, zato je hotel izkoristiti trenutek in zaviti nazaj na velike odre. Priznam, da sem bil sprva rahlo zadržan, saj sem imel dela čez glavo, vendar je bil zelo prepričljiv. Tako sva sestavila TCB Band in z njim smo ostali do avgusta 1977.

Za mnoge bo morda presenečenje, toda Elvis je bil velik glasbeni perfekcionist. Če je bilo potrebno, se je snemalo vso noč. Na drugi strani je imel kitarista s svojevrstno tehniko, že takrat sinonimom za obvladanje kitare telecaster. Ste bili kdaj podvrženi "terorju", da mora pesem zveneti tako, kot jo sliši on, ali vam je pustil vso ustvarjalno svobodo?

Nikoli se ni vtikal v moje delo. Vedel je, kaj lahko pričakuje od mene, in jaz sem mu to zaupanje vračal. Niti enkrat se ni zgodilo, da bi mi rekel, James, nočem, da mi kitara v tej pesmi zveni tako, hočem tako in tako… Res se je zgodilo, da smo včasih v studiu prebedeli cele noči, vendar je bilo to zaradi "timinga", iskanja boljših rešitev… Vendar je čas z Elvisom v studiu minil zelo hitro. Pred leti sem poslušal nekaj teh neobjavljenih posnetkov. Če jih primerjamo s tistimi, ki so izšli na plošči, bomo težko našli "napako". Tak je bil Elvis - nikoli zadovoljen s povprečjem.

Ravno tu se prikličeta v spomin fotografiji iz hollywoodskega studia Radio Recorders, kjer Elvis z vidika prostora deluje distancirano ravno zato, ker je povsem, skoraj religiozno, skoncentriran samo na zven klavirja, da bi na naslednji zaradi tega razmisleka deloval povsem izmučen…

… in to ni bilo nekaj novega ali zanj neobičajnega. Ni bilo redko, da je bil prvi v studiu in zadnji, ki je iz njega odšel. Živel je za glasbo, do nje je gojil gospelovsko spoštovanje. Mislim, da je danes malo takšnih glasbenikov. Bil je človek neverjetne energije. Se sploh zavedate, kako težki so bili tisti njegovi kostumi? Nekoč so me prosili, naj enega odnesem v hotel. Nisem ga mogel dvigniti, tako težak je bil. Elvis ne samo, da ga je nosil - v njem je dve uri skakal pod odru.

Če morajo mnogi glasbeniki imeti veliko potrpežljivosti, da (če) uspejo, ste vi zelo hitro prehodili pot "od trnja do cvetja" oziroma od polprofesionalnega radijskega orkestra do velikih imen, kot so Elvis Presley, Johnny Cash, Ricky Nelson, Frank Sinatra…

Dobro leto zatem, ko sem prvič prijel kitaro v roke, sem bil že član radijskega programa Louisiana Hayride Show. Star sem bil štirinajst let. Imeli smo izjemen orkester, fantastičnega pianista Fortyja Kramerja in steel kitarista Jeffa Dala. Kmalu sem dobil ponudbe uveljavljenih imen country glasbe Georgea Jonesa in Johnnyja Hortona. Potem smo sredi petdesetih slišali That's Allright Mama Elvisa Presleyja, kar je spremenilo naš pogled na glasbo. Takrat sem bil v zasedbi Boba Lumana. Naša glasba je bila podobna Elvisovi, zato smo se izmenjavali v programu. Ko smo bili mi na turneji, je nastopala njegova skupina, ko je bil on na turneji, smo nastopali mi. Zanimivo je, da se nikoli nismo srečali. Tudi to je eden od razlogov, da se je Elvis ogrel zame - bili smo si zelo sorodni, saj smo igrali country in rhythm and blues, kar smo kasneje združili v TCB Bandu.

Takrat je prišla tudi skladba Susie Q, ki vas je v avtorskem smislu postavila na glasbeni zemljevid.

Pesem sva posnela z Dalom Hawkinsom leta 1957. Dale je napisal besedilo, jaz pa kitarsko linijo, ki danes velja za standard. Večkrat sva pesem izvajala tudi z Elvisom, celo posnela sva jo, vendar nisem prepričan, ali je izšla. Eni pravijo, da je, drugi spet, da ni. Ne vem.

Eden vrhuncev vseh vaših karier (Tom Waits, Jackson Browne, Elvis Costello, Bruce Springsteen, Jennifer Warnes…) je bil vsezvezdniški projekt Black & White Night Roya Orbisona.

To je bil res fantastičen koncert z veliko glasbe na odru in pod njim. Roy Orbison je bil velik glasbenik. Največ vam o njem lahko povem s stavkom Elvisa Presleyja: "Veš, James, vse bi dal, da bi lahko pel tako kot Roy Orbison." Pomislite, to ni rekel kar nekdo, to je rekel Elvis Presley, ki še danes velja za morda največjega pevca popularne glasbe. Spoštovanje je bilo seveda vzajemno.

Na posnetku tega koncerta nikakor ne morem spregledati, s kako velikimi očmi vam pod prste gleda Bruce Springsteen, takrat - po Born in the U.S.A. in Tunnel of Love - na vrhuncu komercialne slave.

(smeh) Videti in slišati je, da je Bruce najbolj osebno vzel ta nastop. Pa ni s tem nič narobe. Tudi sam sem bil ponosen, ko so me poklicali Johnny Cash, Roy Orbison, Elvis Costello, če bi igral kitaro na njihovih ploščah. Gre za obojestransko spoštovanje - moje ni bilo nič manjše, da sem bil lahko del Black & White all star ekipe.

Trdno prijateljstvo vas je vezalo tudi z "žalujočim angelom iz palače greha" Gramom Parsonsom. Z izjemo nekaj pričevanj, luknjičastih biografij, solidnega dokumentarnega filma o njem ne vemo prav veliko.

Ne vem, če sem v vsej karieri srečal človeka s toliko glasbe v sebi. Večkrat sem se vprašal, česa vse bi bili še deležni, če ne bi prišlo do tragičnega konca. Oba njegova albuma sta še danes mnogim nedosegljiva. Spoznal sem ga spoznal v času, ko sem pomagal skupini The Byrds, v kateri je na kratko postal. Nekega večera me je poklical, češ da gre igrat v nek country klub, in vprašal, ali bi se mu pridružil. Tako se je začelo najino sodelovanje. Kmalu me je poklical Merle Haggard in vprašal, ali poznam nekega Grama Parsonsa in kaj menim o njem. Na koncu je še dodal, ali bi mu pomagal pri produkciji njegovega albuma. Minilo je nekaj tednov, ko sem prejel vzhičen Gramov klic: "V roki držim pogodbo z Warner Brothers. Pridi, posneli bomo ploščo."

Torej ni imel prstov vmes Keith Richards, sicer vaš dober prijatelj, ki je šel z Gramom večkrat klicat kojote v puščavo Mojave?

Ne, Keitha sem spoznal že mnogo prej. Sredi šestdesetih let smo bili (The Rolling Stones) del televizijskega šova Shindig. Takrat si je zaželel, da bi mu zaigral kakšno skladbo Howlin' Wolfa. Rad ima blues…

… in uslugo vam je vrnil s tem, ko vas je z nagovorom sprejel v Dvorano slavnih rock 'n' rolla.

Takrat so mi predložili seznam tridesetih ljudi, ki so jih povezali z mojo kariero, in mi dali priložnost, da sam izberem tistega, ki bo imel uvodni nagovor. Ko mi je gospa prebrala ime Keitha Richardsa, sem rekel: "On je pravi."

Če pogledamo vaš CV, res težko najdemo glasbenika, s katerim niste igrali. Katero sodelovanje je na posebnem mestu?

Nastopil sem s toliko glasbeniki, da ne bi bilo primerno, da bi koga postavil posebej v ospredje. Z veseljem sem se odzval vsakemu povabilu, četudi sem bil včasih izčrpan. Težko je izpostaviti ali izpustiti kogarkoli.

Ali v tem imeniku obstaja (še) kdo, s katerim niste, pa bi sodelovali?

Po pravici povedano, nikoli nisem razmišljal o tem. Mogoče Paul McCartney, Sting… Včasih se odlična sodelovanja zgodijo zgolj po naključju. Tudi v Veliki Britaniji imajo Dvorano slavnih in ko so vanjo poleg Madonne ter skupin Queen in The Beatles sprejemali Elvisa Presleyja, so me povabili, da bi nastopil. Želeli so, da bi zaigral Love Me Tender. Tam je bila tudi irska skupina The Thrills in skupaj smo izvedli Viva Las Vegas. V zaodrju se je kasneje govorilo samo še o tem.

V vašem "cafeju" se je za potrebe filma The Guardian (2006) oglasil tudi Kevin Costner.

Res je. Pred leti se je oglasil Kevin z idejo, da bi nekaj posnetkov naredil tudi v The James Burton Rock & Roll Cafe. Če si boste ogledali film, tega imena sicer ne boste videli, a takoj ko vidite napis Maggie's Hanger, to je moj klub. V filmu je lastnica kluba igralka in pevka Bonnie Bramlett (Maggie), jaz pa se pojavim na odru kot kitarist skupine Chicago Catz. Kot prodajalec v trgovini z inštrumenti se ob Matthewu Brodericku pojavim tudi v filmu Wonderful World (2009).