Kot da bi material lahko drhtel

jubitelji sodobne umetnosti, s katerimi se že vsaj petnajst let potikam po evropskih razstaviščih ali sejmih umetnosti, poznajo mojo "slabost" do skulptur britanskega umetnika Tonyja Cragga. Do njih imam podoben odnos kot do mojstrovin akrobatov na trapezu, ki jemljejo dih. Zaradi tega so razdrli že marsikatero šalo na moj račun, saj sem se kot prava "groopie" večkrat ovekovečila ob njegovih zvitih, zasukanih kipih. Nekaterim, ki so to opazili, sem se zdela neznansko smešna ali otročja. Ne vem, zakaj mi je prav Craggovo kiparstvo zlezlo pod kožo; ob njem običajno začutim tiho napetost, občutek za eleganco in humor, kot da bi lahko kamen ali kovina drhtela... Spomnim pa se trenutka, kje se mi je to prvič zgodilo: bilo je v palači Fortuny v Benetkah, pramen sonca je oblil majhno črno "glavico" na podstavku sredi sobane, prepolne umetnin znanih umetnikov, zaokrožila sem okoli igrivih multiprofilov iz marmorja lahkotne elegance in sklonila pogled, da preberem umetnikovo ime: Tony Cragg. V katalogu sem potem odkrila, da gre za Liverpoolčana, rojenega leta 1949, ki že trideset let živi in ustvarja v nemškem Wuppertalu in tudi poučuje na umetniški akademiji v Düsseldorfu. Leta 1988 je dobil prestižno britansko Turnerjevo nagrado in zastopal svojo državo na beneškem likovnem bienalu. Najprej sem zasledovala njegove najbolj značilne oblike profilnih struktur v najrazličnejših materialih, ki se dvigujejo s tal kot dim in sproti zabrisujejo svojo sled, po katerih ga lahko takoj prepoznamo. Pozneje sem na spletu natančneje raziskala njegovo umetnost in odkrila tudi nenavadno interpretacijo britanskega otoka (Britain Seen From the North, 1981), pa različne zidne reliefe, položne talne skulpture, skladovnice steklenih laboratorijskih posod in različne sestavljenke iz marmornih, bronastih ali lesenih razcepljenk in skrilastih razklank, ki jih zlepi v značilne craggovske objekte in jim daje včasih tudi zabavna imena... Delo New Stone Newton's Tones (1978) sestavljajo plastični fragmenti, aranžirani na tleh v pravokotnik v soglasju z Newtonovim barvnim spektrom. Rad uporablja različne tradicionalne materiale, pa tudi industrijske odpadke, kot metaforo urbane nespoštljivosti do narave. Zgodnja dela spominjajo na norveške hiše, druga na liverpoolske pristaniške konstrukcije, tretja spet na nekakšne laboratorijske oprave, poznejša organske, biomorfične forme, v katerih raziskuje odnos med naravo in umetnimi svetovi. V delu Trilobiti, na primer, kombinira razčlenjeno telo fosila iz paleozoika z laboratorijsko steklovino. V njegovi igrivosti sta opazni trdna ideja in logika. Z leti se Craggovo delo sicer precej spreminja, kot se očitno krepi njegov kritično filozofski pogled na svet.

In zdaj je ta subtilni britanski umetnik, ki ustvarja v industrijskem Porurju, o katerem sem iz gimnazijskih let vedela, da je predvsem dom nemške težke metalurgije in kemične industrije, kjer delajo denimo razvpiti Bayerjev aspirin, na krajšem obisku v Ljubljani. V ponedeljek je kot pravi profesor nastopil na fakulteti za arhitekturo s predavanjem, v katerem se je predstavil kot duhovit pripovedovalec zgodb. Slišali smo, kako si je sin liverpoolskega elektroinženirja, ki ni imel nobenega stika z umetnostjo, za 12. rojstni dan zaželel majhen japonski tranzistorček, s katerim bi si lahko krajšal mučne večere v internatu, in od očeta dobil doma narejen tranzistor v obliki opeke, ki ga je bilo nemogoče skriti pod blazino. Razočaranje je bilo veliko, a naučil se je, da je marsikaj mogoče narediti iz odpadnih materialov, da pa se je za to treba potruditi, delati. Toda umetnost ni ustvarjanje lepih stvari, nam je položil na srce, ni vprašanje lepega ali grdega; umetniki izumljajo nov jezik človeškega in človečnosti, material postane pomemben šele, ko o njem razmišljamo. Ko ptič splete gnezdo, vemo, da je to naravno delo, ko si človek zgradi hišo, pa, da je umetna tvorba. Na tem svetu skoraj ni več kubičnega centimetra zraka ali vode, v katerem ne bi našli človeškega poseganja v naravno okolje, je dejal. Zanj je kiparstvo radikalno raziskovanje resničnosti in tudi naporen fizični posel, ki ga ne zmore vsak, saj se odvija v prahu, smradu in hrupu. Garaški posel, kljub računalnikom in predstavnosti 3D-slike za načrtovanje del.

Kako izvrstno to počne Tony Cragg, lahko vidite te dni v ljubljanskem razstavišču TR3, kjer so na ogled štiri njegove skulpture: 700-kilogramska jeklena Strela (Bolt), 600-kilogramski Izločki (Secretions), sestavljeni iz igralnih kock, v tono patiniranega brona ujeti Sanjalec (Caugth Dreaming) in najnovejši, še nenaslovljen, neskončno lep marmorni kip značilnih craggovskih oblik. Not yet titled. Lahko ga sami poimenuje, kot ga boste začutili.

Ne tako dolgo nazaj sem si na Youtubu ogledala postavljanje treh ogromnih bronastih kipov v francoskem Montpellierju in poslušala hvaležno županjo, ki je slavila umetnika... Pomislite, ob vseh slavnih francoskih umetnikih so to veliko javno naročilo zaupali Britancu, ki za povrh še živi v Nemčiji!