Najbolj skupna točka obema generacijama je, da sta se na svetovno prvenstvo prebili skozi dodatne kvalifikacije, v katerih sta padli dve svetovni velesili - leta 2001 "balkanski Brazilci" Romuni, leta 2009 veliki Rusi. Nasploh je Slovenija specialist za dodatne kvalifikacije, saj je bila uspešna v kar treh od štirih poskusov (neuspešna je bila le v boju za evropsko prvenstvo 2004 na Portugalskem, v tekmah s Hrvaško). Z mešanico slovenske pridnosti, nemške discipline ter balkanske predrznosti in zvitosti je strup za vzhodnoevropske reprezentance z mehko slovansko dušo. Še preden sta predajo podpisali Rusija in Romunija, je v dodatnem dvobojevanju za evropsko prvenstvo leta 2000 izločila Ukrajino.

Ko je Srečko Katanec 1. julija 1998, med svetovnim prvenstvom v Franciji, pri komaj 35 letih postal selektor slovenske reprezentance, nihče niti v sanjah ni upal pomisliti, da bo Slovenija zaigrala že na naslednjem mundialu na Japonskem in v Južni Koreji. Na predstavitvi na vroč poletni dan niti Katanec ni razmišljal o evropskem ali svetovnem prvenstvu, menil je, da so za Slovenijo od velikih tekmovanj še najlažje dosegljive olimpijske igre. Slovenija je bila na 98. mestu na svetovni lestvici Fife, v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo v Franciji tistega leta je osvojila le eno točko, po remiju s Hrvaško v Splitu s tremi goli Primoža Glihe. A generacija, ki smo jo nato poimenovali zlata, je že z uvrstitvijo na evropsko prvenstvo leta 2000 na Nizozemskem in v Belgiji, kjer je igrala na vrhunski ravni, z najprestižnejšo športno igro čez noč dobesedno obnorela tudi nenogometno Slovenijo, saj je bilo na prelomu tisočletja v Amsterdamu na tekmi s Španijo 10.000 Slovencev, zato so nas tujci spraševali, če je sploh kdo ostal doma.

Preboj na prvo svetovno prvenstvo v Aziji leta 2002 je bil le nadgradnja uspeha in zrelosti generacije, ki je v tistih kvalifikacijah vseskozi hodila po robu prepada, saj se je reševala s čudežnimi preobrati, ko je bila že odpisana. Začelo se je z remijem (2:2) z "ribiči" na Ferskih otokih, ko je za izenačenje poskrbel električar po poklicu z golom iz prostega strela v 92. minuti. Proti Jugoslaviji je iztržila remi z golom Zlatka Zahoviča iz prostega strela v 94. minuti tekme za Bežigradom. Rusijo je premagala z golom Mileta Ačimoviča na istem štadionu iz (podarjene) enajstmetrovke v 90. minuti tekme. Milan Osterc je na prvi tekmi dodatnih kvalifikacij proti Romuniji dosegel gol za zmago z 2:1 s strelom iz mrtvega kota, ko je hotel žogo podati pred gol. Na povratni tekmi v Bukarešti se je med nesmrtne zapisal Mladen Rudonja, saj je prvi, edini in najpomembnejši reprezentančni gol dosegel v 55. nastopu.

Zlata z zvezdnikom

Zlata generacija je imela zvezdnika svetovnega formata Zlatka Zahoviča (odigral ni niti ene tekme v slovenski ligi), ki je z zamujanjem na zbore reprezentance jezil selektorja Katanca, a se je vselej odkupil z goli in asistencami. "Kaj ste vsi tihi in bledi? Vi samo podelajte zadaj, obdržite mrežo nedotaknjeno, jaz ga bom že zabil," je Zahovič znal spodbuditi soigralce, ko je v slogu zvezdnika s kakšno minuto zamude stopil na avtobus in soigralce videl vse preplašene. Slovenska reprezentanca je bila tedaj svetovni fenomen. Nosilne vloge so imeli celo igralci, ki niso bili stalni člani prvih enajsteric v svojih drugorazrednih in tretjerazrednih tujih klubih. Rafinirani "libero" Marinko Galič je bil pripravljen v slovenski ligi igrati le zato, da bi ujel tekmovalni ritem. Prodorni bočni igralec Džoni Novak je bil nerešljiva uganka za tekmece, tudi ko ni bil član udarne enajsterice v drugi nemški ligi. Za Mirana Pavlina je bilo igranje v reprezentanci najboljše zdravilo za vse travme, ki jih je doživljal, ko v klubih ni igral.

Zlata generacija pod taktirko dveh ljudi z zmagovalno miselnostjo, selektorja Katanca in ideologa Zahoviča, je imela na podrtiji na stadionu za Bežigradom pravo utrdbo, ki je resnično pomenila prednost domačega igrišča. Slačilnice so bile tako nefunkcionalne, da so se v njih komaj preoblekli vsi igralci. Udobja za gledalce ni bilo nobenega (najbolj legendarno je bilo lulanje po zidu Plečnikovega stadiona), organizacija vsake tekme je bila takšna improvizacija kot organizacija gasilske veselice s premičnimi stranišči, šanki in šotori, med katerimi je bil eden tudi VIP, a je bilo vzdušje v njem po tekmah bolj domače, sproščeno in prešerno kot v najbolj luksuznih ložah po najboljših stadionih na svetu.

Pravljice je bilo konec na južnokorejskem otoku Džedžu, kjer je prišlo do razkola med glavnima zvezdnikoma reprezentance z neverjetnim egom, selektorjem Katancem in zvezdnikom svetovnega formata Zahovičem. Slednji je bil nezadovoljen, ker ga je selektor zamenjal na uvodni tekmi s Španijo, zato je že na igrišču brcal steklenice, v slačilnici pa je selektorja ozmerjal kot majhnega otroka. A spor se je kuhal že od začetka priprav, ker za Zahoviča ni bilo več apartmaja v pripravljalni bazi v hotelu Kokra na Brdu pri Kranju. Nato je bil zamenjan na pripravljalni tekmi z Gano v Ljubljani, kjer so bes občutile vrata slačilnice. Vodstvo Nogometne zveze Slovenije tedaj ni reagiralo, ampak je nesoglasja pometlo pod preprogo. Zahovič je bil izgnan iz reprezentance, Katanec je točil solze na novinarski konferenci in napovedal slovo po koncu svetovnega prvenstva, Slovenija je doživela tri poraze in odšla osramočena domov.

Ko je vodenje slovenske reprezentance 5. januarja 2007 prevzel Matjaž Kek, potem ko so zaradi slabe igre kar sredi kvalifikacij za evropsko prvenstvo odslovili Braneta Oblaka, je bila Slovenija na 77. mestu na lestvici Fife. Pred mesecem dni je bila na 23., kar je najvišja uvrstitev v zgodovini samostojne Slovenije, za dve mesti boljša od zlate generacije pod vodstvom Srečka Katanca. "Tudi izboljšanje uvrstitve na lestvici Fife je bilo eden od motivov, vendar si za to ne smemo pripenjati kolajn ali na stene obešati diplom," je statistični rekord pokomentiral Matjaž Kek, ki pa je bil v prvem letu selektorskega dela tako razočaran ob nemoči, da je že hotel vreči puško v koruzo. Po nekaterih tekmah ga je bilo pošteno sram, predsednik Nogometne zveze Slovenije Rudi Zavrl pa ga hotel zamenjati s Srečkom Katancem, a je ta raje ostal v Makedoniji. Če je bil za zlato generacijo utrdba za tekme razpadajoči Bežigrad, zatočišče za priprave in treninge pa Brdo pri Kranju ter predvsem stadion v Šiški, kjer je prvi Katančev trener Milorad Orelj kot vrhunski strokovnjak za pripravo igrišč perfektno pripravil zelenico, se je nova zgodba o uspehu začela s selitvijo reprezentance iz rokometnega Celja v čarobni Ljudski vrt v Maribor ter pripravljalno bazo na Ptuju in igrišči v Kidričevem.

Menjava na vrhu Nogometne zveze

Prav tako kot zlata generacija, ki je vsakokratne skupne priprave začela s skupno večerjo v prestižni ljubljanski gostilni As, je tudi Kek svojim bojevnikom dovolil druženje na fantovskem večeru, na katerem ne skrivajo, da spijejo vrček piva, kozarec vrhunskega vina ali šilce žgane pijače. A s tem ko jim je dal svobodo, jim je naložil tudi odgovornost. Po sanjskem začetku kvalifikacij, ko je Slovenija na prvih treh tekmah osvojila sedem točk, je nastopila kriza, saj je na naslednjih treh osvojila le eno. Vmes se je po dvajsetih letih vodenja Nogometne zveze Slovenije poslovil umirjeni veliki diplomat Rudi Zavrl, na njegovo mesto pa je prišel Ivan Simič. Ko je bila Slovenija po porazu v Belfastu na predzadnjem mestu v kvalifikacijski skupini in so nekateri zahtevali selektorjevo glavo, so fantje znova pokazali veliko enotnost. Na sestanku kar v slačilnici so sklenili zmagati na preostalih štirih tekmah. Po sijajni predstavi, ko je v Ljudskem vrtu padla Poljska in niti še ni bilo znano, ali bo Slovenija sploh igrala v dodatnih kvalifikacijah, je predsednik Simič že dve tekmi pred koncem kvalifikacij, tik pred gostovanjem na Slovaškem, Keku ponudil novo pogodbo do konca kvalifikacij za evropsko prvenstvo leta 2012, kar je na vse delovalo kot doping.

V zraku je bilo čutiti kljubovalnost, ki je postala zaščitni znak ekipe, ki je jeseni rušila vse pred seboj. Slovakom so pokvarili veselico, ki so jo imeli pripravljeno za uvrstitev na svetovno prvenstvo. Na koncu je padla še velika Rusija. A komaj se je evforija polegla, se je tudi tej reprezentanci zgodila afera. Počilo je zaradi premij. Igralci so bili glede višine nagrad s predsednikom Simičem trdi pogajalci. Ko so stvari, ki bi morale ostati skrite za zidovi pogajalske sobe, prišle v javnost, je udarilo. Simič je ponudil odstop, skupščina mu je izglasovala zaupnico, v Angliji je bil še sestanek pomiritve med kapetanom Robijem Korenom in predsednikom NZS, na katerem je bil zraven še selektor Kek, a grenak priokus je ostal.

Mlajši, v uglednejših klubih

Sedanja generacija je z uvrstitvijo na svetovno prvenstvo celo prehitela nogometne zakone. Slovenska reprezentanca bo v Južnoafriški republiki med najmlajšimi, saj je povprečna starost začetne enajsterice 26,64 leta: Samir Handanovič 25 let (klub Udinese, Italija), Mišo Brečko 26 (Köln, Nemčija), Boštjan Cesar 27 (pred SP prestop iz francoskega Grenobla v italijanski Chievo), Marko Šuler 27 (Gent, Belgija), Bojan Jokič 24 (Chievo, Italija), Andraž Kirm 25 (Wisla Krakov, Poljska), Robert Koren 29 (West Bromwich Albion, Anglija), Aleksander Radosavljevič 31 (Larissa, Grčija), Valter Birsa 23 (Auxerre, Francija), Milivoje Novakovič 31 (Köln, Nemčija), Zlatko Dedič 25 (Bochum, Nemčija). Zlata generacija je bila v Aziji s povprečno starostjo 30,55 leta skoraj štiri leta starejša in precej bolj izkušena: Marko Simeunovič 35 let (Maribor), Željko Milinovič 32 (Jef United, Japonska), Marinko Galič 32 (Koper), Aleksander Knavs 26 (Kaiserlautern, Nemčija), Amir Karič 28 (Maribor), Aleš Čeh 34 (GAK Gradec, Avstrija), Miran Pavlin 30 (Porto, Portugalska), Mladen Rudonja 30 (Portsmouth, Anglija), Džoni Novak 32 (Unterhaching, Nemčija), Zlatko Zahovič 31 (Benfica, Portugalska), Milan Osterc 26 (Hapoel Tel Aviv, Izrael).

Očitna razlika je tudi v tem, da nova generacija, ki so ji nekateri dodali vzdevek diamantna, igra v veliko uglednejših klubih. V zlati generaciji so bili kar trije igralci (Simeunovič, Galič, Karič) člani klubov slovenske lige, le Knavs (Nemčija) in Zahovič (Portugalska) sta bila v najmočnejših ligah sveta. V sedanji generaciji sploh ni igralca iz slovenske lige, kar sedem nogometašev nastopa v petih najmočnejših evropskih ligah: Brečko, Novakovič, Dedič igrajo v nemški, Handanovič in Jokič v italijanski, kamor iz francoske prihaja Cesar, Birsa v francoski, Koren (Anglija) se je vanjo uvrstil letos, le v španski ligi Slovenija trenutno nima svojega reprezentanta. Nosilce igre so vendarle izbrusili v tujini, nekateri so se kot samorastniki prebijali iz petih lig, ker jih je stroka ocenila za neperspektivne. Dedič je že kot mladinec odšel k Parmi v Italijo, podobno Cesar k zagrebškemu Dinamu na Hrvaško, Handanovič po dopolnjeni polnoletnosti k Udineseju v Italijo. Šuler je igral v nižjih ligah na avstrijskem Koroškem, izbrusili pa so ga v Gorici. Novakovič se je prebijal iz pete avstrijske lige, potem ko je bil najboljši strelec slovenske mladinske lige v moštvu Olimpije, a je nekdo zahteval 9000 nemških mark podkupnine, da bi ga priključil članski ekipi, zraven pa zaničevalno pripomnil, da ne more biti igralec, ker ima presuhe noge. "Nova" je imel ponudbo, da odide na Kitajsko, a ga mama ni pustila tako daleč v svet, zato je odšel k sosedom v peto avstrijsko ligo in z garanjem preko Bolgarije prišel do bundeslige.

V sedanji generaciji ni takšnega zvezdnika, kot je bil Zahovič. A Kek je hitro razčistil s preteklostjo. Nikogar ni hotel posnemati niti biti kopija kogarkoli. "Zlata generacija je vsem nam pokazala, da je mogoče nekaj narediti. Ni imelo smisla, da bi poskušal iskati Zahoviča ali ponavljal Katančev način dela. Genija ne moreš narediti, nisem pa ga imel. Zato sem se moral soočiti s tem, da moram zgodbo postaviti v kontekst kolektivnega pristopa," pravi Kek, ki s Slovenijo igra celo za oko bolj všečen nogomet, kot ga je Katančeva generacija, obe pa sta bili vnaprej obsojeni, da morata predvsem garati. Tudi druga je na igrišču uspešna le, če so v igri red, disciplina in medsebojna pomoč. In vendar, tako kot sedanja generacija drži skupaj, ni zlata generacija nikoli, saj so vsi prvi in vsi zadnji. Če bi zaradi afere s premijami skušali koga kaznovati z izgonom iz reprezentance, bi solidarno šli vsi. Poseben ritual sedanje reprezentance so tudi pikniki. Če ima reprezentanca dve tekmi v paketu, imajo dan po prvi tekmi, to je običajno nedelja, v bazi na Ptuju piknik z družinskimi prijatelji in sorodniki. Ritual bodo obdržali tudi v Južni Afriki. NZS jim je priskočila na pomoč z logistiko, da bodo družinski člani reprezentantov, ki bodo na lastne stroške odpotovali na SP, bivali v bližini slovenske baze.

Katanec (letnik 1963) in Kek (letnik 1961) sta si različna, a imata tudi nekaj skupnega. Oba sta igrala za slovensko reprezentanco (Katanec pet tekem in en gol, Kek 78 minut), oba sta imela velike težave s poškodbami (Katanec je moral pri 31 letih končati kariero, Kek je prestal devet operacij), oba sta vraževerna in imata svoje obrede pred tekmo ter srečne številke, predvsem pa drug drugega izredno spoštujeta. Uspelo jima je nekaj, kar je v nogometu najtežje: oblikovala sta prvo enajsterico, ki jo zna vsak povprečen navijač na pamet, tudi če ga zbudiš sredi noči.

Ko je Zavrl leta 1998 telefoniral na Sardinijo, kjer je bil Katanec z družino na dopustu, in ponudil službo selektorja, ga asket izpod Šmarne gore sploh ni vprašal, kakšna bo plača, ampak se je na sebi lasten način lotil dela s fanti, ki so zrasli še v jugoslovanski nogometni šoli. Zavrl je bil na udaru kritik, ker je za selektorja izbral trenersko neizkušenega strokovnjaka, ki je imel za seboj komaj pol leta dela v klubu v Gorici. Razplet je pokazal, da je bila to ena najboljših Zavrlovih predsedniških potez.

Katanec je zmagovalno miselnost, ki se je je nalezel med igranjem v velikih evropskih klubih (igral je v finalih vseh treh evropskih pokalov - pokala Uefe, pokala pokalnih zmagovalcev in lige prvakov), že prvi dan prenesel na igralce. Navijače je spravil v takšen delirij, da bi mu v trenutkih velike evforije najraje postavili spomenik kar na Prešernovem trgu, ob bok največjemu slovenskemu poetu. Gledalci za Bežigradom so bili na nogah, ko je nekaj minut pred tekmo prikorakal iz slačilnice v obleki in kravati ter jim z desnico pomahal v pozdrav. Ko je sedel na klop, je za uro in pol zapadel v neko posebno stanje, saj je vseskozi igral z nogometaši na igrišču in se prerekal s sodniki. Pri delu je bil velik praktik: bloka in pisala sploh ni poznal, računalnik je bil zanj španska vas, igralcev ni obremenjeval z dolgimi sestanki, gledanjem posnetkov tekem, risanjem kombinacij na tablo, zanj je bila temelj telesna priprava. "Če ne moreš teči, ne moreš hitro misliti, v igri si ne upaš tvegati, umakneš se v obrambo in si obsojen le na čakanje, da prejmeš gol," je vcepljal v glavo igralcem in jim predrzno ukazal, da na prijateljski tekmi aprila 1999 sredi Pariza frontalno napadejo tedanje svetovne prvake Francoze. Še preden so se ti dobro zavedeli, je bilo 2:0 za Slovenijo. Katanec, ki je rojen za delo selektorja (po Sloveniji je vodil Makedonijo, zdaj je v Združenih arabskih emiratih), prenervozen pa za delo v klubih, je bil vedno prepričan v svoj prav. S predsednikom Zavrlom sta ure in ure debatirala o nogometu, saj je bil tudi Rudi svoje dni uspešen nogometaš v prvi in drugi jugoslovanski ligi.

Tudi Kek prizna, da je užival v debatah z Zavrlom, a imel pri njem vendarle precej manj predsedniške podpore kot Katanec. Kek ima vse možne trenerske diplome in se je kot klubski trener prekalil predvsem v Mariboru. V reprezentanci je vse skupaj nadgradil, predvsem pa vse presenetil z uspehi. A tudi Portugalec Jose Mourinho je iz prevajalca postal najbolj iskani trener na svetu. "Kot trener Maribora nisem naredil le osnovne šole, ampak kar fakulteto, ko sem se naučil, kako preslišati neljube in grobe opazke s tribun. Skušam se osredotočiti na dogajanje na igrišču, zato ne slišim in ne vidim, kaj se dogaja ob njem. Če vsako kritiko vzameš za zlonamerno, v tem poslu nimaš kaj iskati. Do svojega dela moraš biti tudi samokritičen in pošten, da priznaš tudi napake," je vodilo enega najpopularnejših Mariborčanov, ki je moral v reprezentanci hkrati voditi tri zelo zahtevne zgodbe: izbrati ekipo, graditi igro in loviti rezultat.

Trenutki, ko ima ekipa žogo

"Sistemi niso več pomembni. Najboljši je tisti, ki uveljavlja igralce, ki jih ima na razpolago. Nogomet se je razvil v smer, da govorimo le še o trenutkih, ko ima ekipa žogo, in o tem, kako se obnaša, ko je nima. Idealno je, če imaš ekipo, ki je v trenutku, ko izgubi žogo, to sposobna dobiti nazaj že na nasprotnikovi polovici, saj je tako pot do gola veliko krajša in lažja," je sanjski model Matjaža Keka, ki je prav s takšnim pristopom spravil ob službo dva vrhunska trenerska strokovnjaka iz nizozemske šole, ki mu je osebno zelo všeč. Prva žrtev je bil Leo Beenhakker na klopi Poljske, ki je pred tem vodil reprezentance Nizozemske, Savdske Arabije ter Trinidada in Tobaga. Še večji skalp je Guus Hidink na klopi Rusije, saj mu je preprečil, da bi po Nizozemski, Južni Koreji in Avstraliji na svetovnem prvenstvu vodil še četrto reprezentanco.

Kek je zelo analitičen, še bolj pa njegova desna roka Milan Miklavič, saj oba veliko časa preživita na stadionih in pred televizorjem, ko spremljata nastope reprezentantov v klubih ali analizirata tekmece Slovenije. "Vseeno mi je, kako se imenuje nasprotnik. Če smo mi pravi, če smo v formi in odločni, kot smo bili lani jeseni na kvalifikacijskih tekmah, si upamo igrati proti vsakemu," je samozavesten Kek, ki je pravi balzam za novinarje. Vrhunsko obvlada komunikacijo z javnostjo in mediji, prav nič ne zaostaja za slovitim Portugalcem Josejem Mourinhom. Slovenska reprezentanca kar prekipeva od samozavesti, nenazadnje ima eno najboljših obramb. V rednem delu kvalifikacij je prejela le štiri gole, manj (2) jih je dobila le Nizozemska. Na avtobusu na poti na tekmo ima poseben ritual: ob prepevanju pesmi Računajte na nas je toliko pozitivne energije, da je nevarnost, da ga bo dobesedno razneslo. Odloča tudi logistika, ki jo vodi Boštjan Gasser, v reprezentanci deklica za vse. Kamenček v mozaiku zmage proti Rusiji je bila tudi vohunska diverzantska akcija, ko so z mobitelom posneli zadnji trening ruske reprezentance v Ljudskem vrtu.

Slovenija je imela pred osmimi leti za tekmece Španijo, Južnoafriško republiko in Paragvaj, bivala pa je v tako luksuznem hotelu, da v boljšem ne bi mogla. Katanec je za svoje fante vedno zahteval najboljšo nastanitev v kraju igranja. Hotel Lotte na otoku Džedžu, ki ga je izbral za reprezentančno bazo v Južni Koreji, je določil z eno potezo. Ko je stopil v ogromno hotelsko avlo in v njej spil kavo, mu je bilo tako všeč, da sob sploh ni šel pogledat, kuhinja je bila velika za dve nogometni igrišči. Kot selektor je vse stavil na presenečenje na prvi tekmi proti Španiji, a se je končalo s škandalom z Zahovičem. Po tem dogodku je bila ekipa po seriji sestankov in nočeh brez sna na preostalih dveh tekmah povsem nemočna.

Na jugu Afrike bodo tekmeci temperamentni Alžirci, samozavestni Američani in eni glavnih favoritov za naslov prvaka Angleži. Slovenija ne bo bivala v takšnem luksuzu, kot je zlata generacija, ker takšnega udobja ni mogla dobiti, saj ga v tej državi enostavno ni. Ker se je med zadnjimi uvrstila na svetovno prvenstvo (Rusi so imeli že pred dodatnimi kvalifikacijami izbran hotel, nastopili so v novi kolekciji dresov za mundial), je bila ponudba že zelo skromna. A ker imajo slovenski nogometni funkcionarji dobre zveze in poznanstva, jim je Fifa odstopila polovico hotela, ki ga je rezervirala za svoje VIP-goste. Na papirju so nasprotniki v Afriki težji od tistih v Aziji. Če Slovenija ponovi predstave s tekem proti Rusiji, ne bo dosegla le prve zmage na svetovnih prvenstvih, ampak se lahko uvrsti celo v osmino finala. Z Alžirci je treba ubrati taktiko z lanske tekme s Slovaško v Bratislavi (zmaga 2:0), torej odločno kontrolirati dogajanje: priložnost za gol se bo ponudila, ko bodo Alžirci postajali vse bolj nervozni. ZDA gojijo podoben slog nogometa kot Slovenija, torej je poudarek na kolektivu, odločala bo zmagovalna miselnost. Razplet zadnje tekme z Anglijo bo odvisen od tega, kaj bosta ekipi dosegli v prvih dveh krogih. Slovenija je z Angleži že odigrala prijateljsko tekmo na Wembleyju, kjer se je dobro upirala in izgubila z 1:2.